Doktorica Franja Bojc Bidovec je veliko ime za slovensko zdravništvo, predvsem ko govorimo o partizanski medicini. Simbolizira človeško iznajdljivost, požrtvovalnost, solidarnost in humanost v času 2. svetovne vojne. Po tej zdravnici so poimenovali skrivno bolnišnico v ozki soteski v bližini Cerknega , kjer so leta 1943 postavili prve barake, v katerih se je vse do konca vojne v težkih razmerah zdravilo več kot 900 ranjencev.

Bila je tretja v družini sedmih otrok. O sebi sicer ni rada govorila, smo pa v radijskem arhivu izbrskali nekaj njenih posnetkov. V enem redkih intervjujev je razmišljala:

“Boljše, da človek ne govori veliko o sebi. Naj pridno dela in bodo o njem govorila njegova dela. Če jih je dobro opravil. Če jih pa ni, pa boljše, da o tem molči. Skromen, delaven in pošten moraš biti, so me naučili v moji družini.”

Življenje v Ljubljani je zaradi megle “sovražila iz srca”. V internatu Vincencijeve družbe naj bi po koncu šolanja postala nuna, kar si je želela Franjina mama. Zdravnica se je uprla in trdo študirala. Samodisciplino je vzela seboj tudi v bitke druge svetovne vojne.

Tam je dojela, da je poklic zdravnika huda preizkušnja: “Morda nekateri mlajši zdravniki, ki so usmerjeni v rezultate preiskav, ne doživljajo skupaj z bolnikom in niso v stiku z njim, zaradi česar se pacient počuti osamljenega in zapuščenega … takrat mu mora po mojem mišljenju zdravnik stati ob strani in se z njim odkrito pogovoriti.”

Franja Bojc Bidovec, ki jo največkrat povezujemo z najbolj znano partizansko bolnišnico na slovenskih tleh, je prvič prišla v Cerkno decembra 1943 in se nad lokacijo izredno navdušila. Z organizacijsko sposobnostjo in požrtvovalnostjo je redno oskrbovala bolnišnico z zdravili, hrano in sanitetnim materialom.

Takrat žal še ni imela kirurškega znanja, a je bila kljub težkim razmeram energična in dosledna pri izvrševanju svojega dela. Celo do te mere, da so ji nekateri celo zamerili.