Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Polkovnik slovenske vojske v pokoju Miloš Šonc. Kratka vizitka, ki ne pove veliko, dokler ne stopi pred té in ti stisne roko, širokega sončnega nasmeha, ki razodeva odprtega človeka, jasnih misli, vendar ne brez čustev, kar bi morda od vojaka pričakovali. V času osamosvajanje je imel zelo odgovorno dolžnost obveščevalnega častnika Teritorialne obrambe in je moral tudi presojati, kakšne vojaške poteze in ukrepe namerava nasprotnik, zdaj že odkrito – JLA, uporabiti in izvesti.
Njegova naloga je bila po eni strani paradoksalna, saj je spominjala na odnose v družini, ko nenadoma spoznaš, da pravzaprav ne poznaš brata ali sestre, s katerimi si preživel vse življenje... Po drugi strani je bilo delo podobno enigmatiku, ki mora rešiti skrito križanko, brez številk in črnih polj, pri čemer niti vprašanja za navpično in horizontalno niso določena in mora o njih sam razmišljati in jih predvidevati. In po tretji strani je bila naloga - igra s časom, saj je bilo vsem jasno, da šale ni več in tudi ne možnosti za vnovičen bratski objem. Poti in mostovi vrnitve na staro, so bili že porušeni...
Polkovnik slovenske vojske v pokoju Miloš Šonc. Kratka vizitka, ki ne pove veliko, dokler ne stopi pred té in ti stisne roko, širokega sončnega nasmeha, ki razodeva odprtega človeka, jasnih misli, vendar ne brez čustev, kar bi morda od vojaka pričakovali. V času osamosvajanje je imel zelo odgovorno dolžnost obveščevalnega častnika Teritorialne obrambe in je moral tudi presojati, kakšne vojaške poteze in ukrepe namerava nasprotnik, zdaj že odkrito – JLA, uporabiti in izvesti.
Njegova naloga je bila po eni strani paradoksalna, saj je spominjala na odnose v družini, ko nenadoma spoznaš, da pravzaprav ne poznaš brata ali sestre, s katerimi si preživel vse življenje… Po drugi strani je bilo delo podobno enigmatiku, ki mora rešiti skrito križanko, brez številk in črnih polj, pri čemer niti vprašanja za navpično in horizontalno niso določena in mora o njih sam razmišljati in jih predvidevati. In po tretji strani je bila naloga – igra s časom, saj je bilo vsem jasno, da šale ni več in tudi ne možnosti za vnovičen bratski objem. Poti in mostovi vrnitve na staro, so bili že porušeni…
428 epizod
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Polkovnik slovenske vojske v pokoju Miloš Šonc. Kratka vizitka, ki ne pove veliko, dokler ne stopi pred té in ti stisne roko, širokega sončnega nasmeha, ki razodeva odprtega človeka, jasnih misli, vendar ne brez čustev, kar bi morda od vojaka pričakovali. V času osamosvajanje je imel zelo odgovorno dolžnost obveščevalnega častnika Teritorialne obrambe in je moral tudi presojati, kakšne vojaške poteze in ukrepe namerava nasprotnik, zdaj že odkrito – JLA, uporabiti in izvesti.
Njegova naloga je bila po eni strani paradoksalna, saj je spominjala na odnose v družini, ko nenadoma spoznaš, da pravzaprav ne poznaš brata ali sestre, s katerimi si preživel vse življenje... Po drugi strani je bilo delo podobno enigmatiku, ki mora rešiti skrito križanko, brez številk in črnih polj, pri čemer niti vprašanja za navpično in horizontalno niso določena in mora o njih sam razmišljati in jih predvidevati. In po tretji strani je bila naloga - igra s časom, saj je bilo vsem jasno, da šale ni več in tudi ne možnosti za vnovičen bratski objem. Poti in mostovi vrnitve na staro, so bili že porušeni...
Polkovnik slovenske vojske v pokoju Miloš Šonc. Kratka vizitka, ki ne pove veliko, dokler ne stopi pred té in ti stisne roko, širokega sončnega nasmeha, ki razodeva odprtega človeka, jasnih misli, vendar ne brez čustev, kar bi morda od vojaka pričakovali. V času osamosvajanje je imel zelo odgovorno dolžnost obveščevalnega častnika Teritorialne obrambe in je moral tudi presojati, kakšne vojaške poteze in ukrepe namerava nasprotnik, zdaj že odkrito – JLA, uporabiti in izvesti.
Njegova naloga je bila po eni strani paradoksalna, saj je spominjala na odnose v družini, ko nenadoma spoznaš, da pravzaprav ne poznaš brata ali sestre, s katerimi si preživel vse življenje… Po drugi strani je bilo delo podobno enigmatiku, ki mora rešiti skrito križanko, brez številk in črnih polj, pri čemer niti vprašanja za navpično in horizontalno niso določena in mora o njih sam razmišljati in jih predvidevati. In po tretji strani je bila naloga – igra s časom, saj je bilo vsem jasno, da šale ni več in tudi ne možnosti za vnovičen bratski objem. Poti in mostovi vrnitve na staro, so bili že porušeni…
Tokrat bomo osvetlili nemška bombardiranja Novega mesta med drugo svetovno vojno. Čeprav so napadali dozdevno vojaške cilje, je bilo najbolj prizadeto civilno prebivalstvo mesta. Te dni bodo v Dolenjskem muzeju, kjer smo posneli oddajo, pripravili razstavo z bogatim fotografskim gradivom o posledicah bomb in o obnovi mesta.
Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je leta 2001 razglasila 1. junij za svetovni dan mleka, da bi poudarila pomen mleka za ves svet. Ena izmed oblik uporabe in prodaje mleka v Sloveniji so bile vaške zbiralnice mleka. Danes so te samo še nostalgija nekega časa, ki se ne more več vrniti. Nekoč pa so prinašale skromen denar kmečkim gospodinjam ter dvigovale njihovo samozavest. Bile so tudi shajališče, prostor za izmenjavo lokalnih novic, čenč in stališč.
Na sporedu je oddaja Kdo smo o Zbirki kmečkih pogonskih strojev in orodij v Gorenjih Novakih, Visoko nad Cerknim. Tu ima Silvo Čemažar muzej delujočih kmečkih pogonskih strojev iz prešnjega stoletja. Vse stroje je obnovil, da ropočejo prav tako veselo kot pred stotimi leti.
V Podbrezjah na Gorenjskem so ljudje zelo ponosni na svojo sadjarsko vas, na pomembne literate, slikarje in rokodelce, žene in može in – na podbreško potico. Ta je res nekaj posebnega po vsebini in okusu ter izvrsten promotor Podbrezij, Gorenjske in vse Slovenije v svetu.
Slovenci smo ponosni na svojo avtomobilsko indrustrijo. Resnici na ljubo imamo eno samo pravo tovarno, iz katerega pripeljejo uporabni avtomobili. In to v Novem mestu. Veliko pa je vrhunskih tovarn, ki izdelujejo sestavne dele za avtomobile. Konec minulega leta je minilo 50 let od začetkov izdelave legendarne katrce in prav je, da smo se tega spomnili in tudi začetkov tovarne IMV v Novem mestu, kjer so ti avtomobili nastajali.
Tik pred koncem druge svetovne vojne so zavezniške letalske sile napadle nemške postojanke na Colu, v Idriji in v drugih krajih na obrobju Trnovskega gozda. Cilj teh napadov je bil pomagati borcem 9. korpusa narodnoosvobodilne vojske, ki so Primorsko branili pred umikajočo se vojsko dobrih sto tisoč mož Nemcev, četnikov, Kozakov in drugih nemških podanikov na zahod (ponovitev).
Postavljanje gančkega majoša je več kot stoletni običaj v Gančanih v Prekmurju v spomin na prednike, ki so z dvigovanjem mlaja, imenovanega majoš, na dan pred prvim majem izražali upor zoper madžarsko oblast in hkrati opozarjali na svojo narodno identiteto. Običaj se je ohranil vse do danes, ko je Prekmurje del slovenskega ozemlja. (Ponovitev.)
Na začetku aprila letos je Evropska komisija 17. cistercijanskim samostanom v šestih evropskih državah, v Nemčiji, Franciji, Avstriji, na Poljskem, Češkem in v Sloveniji, dodelila znak evropske dediščine. To pomeni, da so cistercijanski samostani kot nadnacionalno pomembni objekti uvrščeni v skupno evropsko dediščino. Iz Slovenije sta si ta naziv pridobila Cistercijanski samostan v Stični na Dolenjskem in nekdanji cistercijanski samostan Marijin studenec v Kostanjevici na Krki. Cistercijanski samostan Stična je najstarejši na naših tleh. Samostan že skoraj devet stoletij kljubuje viharnim časom, ki so divjali čez našo deželo, in ves čas so bili menihi vpeti med molitvijo in delom na polju, zato so bili samooskrbni in so vse za življenje pridelali sami (ponovitev).
V aprilu so v Postojni proslavili 200 let organizirane jamarske vodniške službe. Davnega leta 1824, torej v času Prešernove mladosti, je bila kot prva na vsem svetu prav tu v Postojni organizirana vodniška služba in od tedaj lahko štejemo začetek jamarskega turizma pri nas in v svetu. V dveh stoletjih si je naravne čudese Podzemnega sveta ogledalo že več kot 42 milijonov obiskovalcev z vsega sveta. Prav je, da se spomnimo tega jubileja, zato danes ponavljamo oddajo o Postojnski jami, ki je z do zdaj odkritimi dvoranami in rovi ena največjih v Evropi in svetu in je dostopna vsem obiskovalcem. Skozi več milijnov let je jamo ustvarila ponikalnica, reka Pivka, ki se pod zemljo združi s ponikalnico Rak in skupaj prideta na površje kot Unica. Voda je z razstapljanjem apnenca skozi tisočetja ustvarila prečudovite kapnike, stebre, zavese in številne druge skulpture, kakršne človek ne zmore.
Slovenci je stoletja sodimo med pomembnejše čebelarske narode na vsem svetu. V času razsvetljenstva je čebelar Anton Janša postal prvi učitelj čebelarstva na Dunaju in v vsem tedanjem cesarstvu. Stoletje pozneje pa je družina Rošič z gradu Podsmreka pri Višnji Gori razpošiljala kranjske čebele – kranjski sivko – po vsem svetu (ponovitev).
Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica. Kmalu so z elektiko poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omerežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neslutenih možnosti (ponovitev).
Velikonočne jedi so v prejšnjih stoletjih s svojim simbolnim pomenom tudi same postale del obredja. Hkrati druženje ob skupnem uživanju teh jedi utrjuje družinske vezi. Kruh, šunka, hren in pirhi so obvezni sestavni del košare jedi, ki jih nosijo k velikonočnem žegnu oziroma blagoslovu, v košarah pa je veliko tudi lokalnih posebnosti.
Slovenci kot del zahodnega sveta in krščanske kulture že od 9. stoletja slavimo cvetno nedeljo kot uvod v velikonočno praznovanje. To je spomin na svetopisemski dogodek zmagoslavnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem in hkrati začetek velikega tedna, ko se ves krščanski svet spominja zadnjih dni Kristusovega zemeljskega življenja, ki ga zaznamujeta njegovo trpljenje in smrt na križu.
Bela Krajina, deželica tam prek Gorjancev, je zaradi relativne geografske odmaknjenosti od osrednje Slovenije tudi med Slovenci premalo znana. Pa vendar ima bogato zgodovino in nekatere značilnosti prostora in ljudi, ki jo naseljujejo (ponovitev).
Planšarstvo je kot posebna oblika kmečkega življenja v planinah med toplim delom leta značilno za vse alpske dežele. Pri nas je bilo najbolj razvito v bohinjskih planinah, kjer so od konca 19. stoletja poznali zadružni, srenjski način paše ter izdelave masla, skute in sirov. Danes taka oblika planšarstva zamira. Ponovitev oddaje.
Območje Cerknice je prav poseben čarni svet: preplet lepote, miru, večnega spreminjanja, presihanja jezera, coprnic in domišljije...
Lani je minilo 90 let od odprtja prvega pravega travnatega civilnega letališča v Ljubljani na obsežni ravnini med Mostami in Poljem. Ljubljančani in vsi Slovenci smo bili nanj zelo ponosni, saj je pomenilo novo okno v svet, za tiste čase zelo moderno in napredno. A razvoj letalstva je šel po vojni z neslutenimi koraki naprej in že tri desetletja potem smo morali zgraditi novo, veliko večje letališče Brnik s trdo pristajalno stezo, ki je lahko sprejala težka sodobna letala. Več o prvem civilnem letališču, ki ga je Ljubljana dobila v tridesetih letih prejšnjega stoletja, pa v oddaji Kdo smo. Naš sogovornik je dr. Blaž Vurnik. Foto: Mestni muzej Ljubljana, MGML.
Godbe nas spremljajo vse življenje in popestrijo praznik. Že od druge polovice 19.stoletja imajo tudi narodnobuditeljski značaj. Toda ali veste, da imamo Slovenci najstarejšo uradno godbo v Evropi in bržkone tudi v svetu (ponovitev)?
Narava se spet prebuja in začenja nov krog večnega življenja. To lepo vidimo tudi na Ljubljanskem barju, velikem mokrišču na stičišču alpskega in dinarskega sveta. Tu je bilo živahno rastlinsko in živalsko življenje že v pradavnini, v bakreni dobi pa so obrobje tedaj še jezera naselili koliščarji (ponovitev).
Na obrobju Ljubljanskega barja, ki je bilo pred tisočletji veliko predalpsko jezero, so zrasla kolišča kot varna in funkcionalna bivališča tedanjih ljudi, koliščarjev. Kdo so bili koliščarji in kako so živeli? Ponovitev oddaje.
Neveljaven email naslov