Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naš današnji sogovornik je Milan Narat, upokojeni major Slovenske vojske. V času osamosvajanje je bil stotnik Teritorialne obrambe, zadolžen za logistiko na območju Domžal. Med vojno je aktivno sodeloval v bojih pri Trzinu. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Milan Narat je danes upokojeni major Slovenske vojske. Med osamosvajanjem je bil stotnik Teritorialne obrambe, odgovoren za logistiko na območju Domžal. Kot član Manevrske strukture narodne zaščite je sodeloval pri organiziranju tajnih skladišč orožja in streliva za Teritorialno obrambo, med vojno pa je dejavno sodeloval že v bojih pri Trzinu.
428 epizod
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Naš današnji sogovornik je Milan Narat, upokojeni major Slovenske vojske. V času osamosvajanje je bil stotnik Teritorialne obrambe, zadolžen za logistiko na območju Domžal. Med vojno je aktivno sodeloval v bojih pri Trzinu. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Milan Narat je danes upokojeni major Slovenske vojske. Med osamosvajanjem je bil stotnik Teritorialne obrambe, odgovoren za logistiko na območju Domžal. Kot član Manevrske strukture narodne zaščite je sodeloval pri organiziranju tajnih skladišč orožja in streliva za Teritorialno obrambo, med vojno pa je dejavno sodeloval že v bojih pri Trzinu.
Slovenija je v svetu znana kot država, ki ima zelo veliko orgel glede na velikost in število prebivalcev. Kar okrog 1100 jih je, kar nas uvršča v sam svetovni vrh. Kot ozemlje na prepihu je tudi pri orglah kot cerkvenem in tudi posvetnem glasbilu čutiti vplive Sredozemlja in germanskega sveta. A k vsemu smo dodali tudi veliko svojega.
Trideset let ni dolga doba, a dovolj za dozorelost. To velja tako za človeka kot za družbene organizme, kakršen je tudi država. Tridesetletnica je hkrati priložnost, da z razumne razdalje razmislimo o času, ki je minil, in uredimo razmislek o svojem ravnanju v času, ki postaja zgodovina. Danes ponavljamo oddajo Čas spominov, ki je refleksija nekaterih udeležencev osamosvojitvene vojne.
Na sporedu je ponovitev oddaje „NOVA GORICA“ s podnaslovom Paradigma nove Evrope.Nova Gorica je nastala ob bridkosti izgube Gorice po drugi svetovni vojni, ko se je slovensko zaledje znašlo brez svojega zgodovinskega središča z vsemi upravnimi ustanovami, šolami, bolnišnico in večino tovarn. Nastala je iz kljubovalnega navdušenja tik po priključitvi Primorske, ki pa je kmalu splahnelo, zato se je rast mesta ustavila... Nov zagon in pravi smisel je Nova Gorica dobila šele v šestdesetih letih, in to na pobudo lokalne skupnosti.
Tovarna mopedov Tomos v Kopru je že v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni začela izdelovati mopede, ki so postali prvo prevozno sredstvo za mnoge Slovence. Danes ponavljamo oddajo „Tomos - slovenska pot v mobilnost“, ki pa se je po spletu okoliščin končala s propadom proizvodnje. A spomin med ljudmi še živi.
Ob strmih bregovih hudournika Kroparica se stiskajo zgodovinsko in arhitekturno zanimive hiše nekdanjih kroparskih kovačev. Ti so od poznega srednjega veka naprej, ko se je začelo razvijati fužinarstvo in kovaštvo, na kilometer dolgi poti skozi Kropo postavili kar 55 vodnih koles, ki so gnala mehove fužin in vígenjc. Obrt je pridobivala pomen vse do konca prve svetovne vojne. Potem se je spremenila v kovaško industrijo, obrt pa se je spremenila v - umetno kovaštvo. Avtor oddaje, ki jo zdaj ponavljamo, je Ivan Merljak.
V okviru oddaj Mejniki identitete danes ponavljamo oddajo o kraškem kamnu. Ta je že od antike, če ne že od prej, določal podobo planote, arhitekturo bivališč s tipičnimi kraškimi kamnitimi stavbnimi elementi ter spodbujal ustvarjanje v kamnu.
Danes ponavljamo oddajo o kraških pojavih. Na svetu in tudi v vesolju je vse v nastajanju in minevanju. Tega seveda mi, omejeni s kratkostjo svojega bivanja, ne zaznamo s preprostimi čutili. To velja tudi za kraški svet, za kraške jame, ki nastajajo in izginjajo v večnem ritmu sprememb narave. Naš kras, prevotlen s tisočerimi jamami, podzemnimi prostori in ponikalnicami, je dal ime kraškim pojavom povsod po svetu.
S prihodom železnice so se korenito predrugačili odnosi med ljudmi, ki so veljali stoletja. Spreminjati se je začela socialna struktura, saj je iz delavcev na železnici in ob njej nastajal delavski razred. Železnica je do druge polovice 20. stoletja pomenila najhitrejši prevoz blaga in ljudi, zato so se s prihodom železnice začeli hitro širiti gospodarstvo, obrti, trgovanje s pridelki in turizem v vseh zanimivih krajih ob progi. Prisluhnimo ponovitvi oddaje avtorja Ivana Merljaka.
Tokrat ponavljamo oddajo Gorenjska železnica in življenje ob njej. Sredi 19. stoletja je železnica začela pohod po Evropi in tedanje države so zagrizeno tekmovale, katera bo zgradila več železniških prog in povezala svoje kraje in industrijska območja. Naše ozemlje je bilo tedaj vključeno v habsburško monarhijo, zato je zgodovina železnic na Slovenskem povezana z avstrijsko cesarsko nujo, da bi čim prej povezali Dunaj s pristaniščem Trst. S pospešeno graditvijo so do začetka prve svetovne vojne železniško prepletli Slovenijo. Zgradil so mrežo med seboj povezanih devetih magistralnih železniških prog čez slovensko ozemlje in trinajstih nanje navezanih lokalnih prog. Ena od magistralnih povezav je bila tudi Gorenjska železnica.
Južna železnica je ime za dobrih 577 kilometrov dolgo železniško povezavo med Dunajem in Trstom. Zgrajena je bila sredi 19. stoletja, polovico prek slovenskega ozemlja. V poldrugem stoletju je preživela dve veliki vojni in eno manjšo in kar sedem oblik državnih oblasti: Avstrijo, SHS, Kraljevino Jugoslavijo, nemško in italijansko, SFRJ in samostojno Slovenijo. Danes teče prek ozemelj treh držav, vendar, žal, brez neposredne povezave.
Danes ponavljamo oddajo z naslovom „Fenomen Toneta Kralja“. Tone Kralj je bil slikar evropskega in svetovnega slovesa, a doma v Sloveniji po vojni namerno prezrt in potisnjen na obrobje slikarskega dogajanja. Zdaj odkrivamo zamolčano, da je bil politično angažiran slikar slovenskega etničnega prostora ob zahodni meji v času italijanske zasedbe Primorske in že pred vojno antifašist in domoljub. \t\t \t\t
Trideset let ni dolga doba, a dovolj za dozorelost. To velja tako za človeka kot za družbene organizme, kakršen je tudi država. Tridesetletnica je hkrati priložnost, da z razumne razdalje razmislimo o času, ki je minil, in uredimo razmislek o našem ravnanju v času, ki postaja zgodovina.
JLA je veljala za eno najmočnejših armad v Evropi in svetu. A bila je pravzaprav samo papirnati zmaj, ki je med poskusom poteptanja neodvisne slovenske države sprejela vrsto napačnih odločitev in vojno izgubila. O tem so govorili teroretiki in praktiki v vojni za samostojnost: polkovnik Miha Butara pred in med vojno za Slovenijo poveljnik 5. Pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe, vojaški zgodovinar in analitik, profesor na več vojaških šolah doma in po svetu, podpolkovnik Karlo Nanut ter polkovnik mag. Vojko Adamič, organizator Manevrske skupine in njen prvi operativni častnik na državni ravni.
Le še nekaj dni nas loči od 30. obletnice, ko so tanki in drugi oklepniki nekdanje JLA zahrumeli po slovenskih cestah in se odpravili poteptat pravkar razglašeno mlado samostojno in neodvisno slovensko državo. A smo se odločno uprli in porazili do tedaj močno Jugoslovansko armado. Kronološke dogodke v oddaji prikazujejo pripovedi nekdanjih akterjev upora in boja za neodvisnost iz vrst tedanje milice in Teritorialne obrambe.
Slovenija je v pripravah na samostojnost vzpostavila dva učna centra za slovenske vojaške obveznike, na Igu in v Pekrah pri Mariboru. JLA je zahtevala zaprtje obeh učnih centrov in napotitev nabornikov v enote JLA. Slovenija je zahteve zavrnila, zato je JLA iskala izgovor za posredovanje. 23. maja 1991 zjutraj je pri učnem centru v Pekrah izbruhnil incident, ko sta pripadnika Teritorialne obrambe zajela jugoslovanska vojaka, ki sta vohunila v gozdu ob učnem centru. JLA je zato z oklepnimi vozili obkolila učni center. A vdor v center so preprečili Mariborčani, ki so se jugoslovanski vojski uprli z golimi telesi. General major dr. Alojz Šteiner je preučeval dokumente, zapise in pričevanja in odkril, da je imela JLA podroben načrt delovanja in da je namerno povozila enega od demonstrantov, da bi izzvala širše nemire in našla povod za oborožen poseg. Pekrski dogodki so bili uvod v vojno za samostojno Slovenijo.
Triglav je sveta gora Slovencev, radi pravimo in vzklikamo z Jakobom Aljažem „Oj, Triglav, moj dom!“ V pripravah na slovesno razglasitev samostojnosti je pri osrednjem dnevniku Delo vzniknila pobuda, da bi na očaku Triglavu razvili slovensko trobojnico. V oddaji, ki jo danes ponavljamo, so Delov fotograf Joco Znidaršič in člani Gorske reševalne postaje Mojstrana obujali spomin na ta dogodek, ki je tudi pomenil zavezo Slovencev, da bomo svojo samostojnost branili in jo tudi ubranili.
V okviru oddaj ob 30. obletnici osamosvojitve danes ponavljamo oddajo o nastanku Manevrske strukture Narodne zaščite. Neposredni povod zanjo je bil ukaz tedanjega Republiškega štaba Teritorialne obrambe o premestitvi orožja Teritorialne obrambe v skladišča pod nadzor Jugoslovanske ljudske armade, katere vrh je to zahteval. To se je zgodilo 15. maja 1990, le dva dni pred prisego nove slovenske Demosove vlade, ki se je odkrito zavzemala za osamosvojitev. Namen JLA je bil razorožiti TO kot oboroženo silo slovenskega naroda. Temu so se uprli mnogi občinski sekretariati za Ljudsko obrambo in skupaj z organi za notranje zadeve začeli oblikovati sprva tajno in neformalno obrambno mrežo – Manevrsko strukturo narodne zaščite. Njen načelnik je bil tedaj rezervni stotnik Tone Krkovič, ki je sogovornik v oddaji.
Danes ponavljamo oddajo Ljubezen do domovine. K razmisleku o domoljubju smo ob srebrni obletnici plebiscitne odločitve za samostojno Slovenijo povabili upokojenega polkovnika Slovenske vojske Miha Butaro, ki je že kot otrok izkusil tujino, a je ljubezen do domovine dobil z ljubeznijo matere in očeta in jo nosil globoko v srcu. Podobno kot sogovornik bi najbrž lahko svoj odnos do domovine opisal marsikdo izmed nas, še zlasti tisti, ki je okusil tujino.
V okviru oddaj ob 30. obletnici osamosvojitve danes ponavljamo oddajo o plebiscitu slovenskega naroda pred dobrimi tremi desetletji. Po izvolitvi nove demokratične slovenske vlade je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bomo Slovenci odločili zapustiti dotedanjo skupno državo Jugoslavijo. Prevladalo je spoznanje, da se moramo na tak korak dobro pripraviti in tudi preveriti, ali sploh imamo dovolj podpore vseh prebivalcev. To smo storili na plebiscitu 23.decembra leta 1990 in rezultat razglasili dan po božiču, 26. decembra 1990.
Osamosvojitev slovenskega naroda se je dolgo nakazovala kakor jutranja zarja na obzorju, ki nastaja počasi, a z gotovostjo napoveduje nov dan. Danes ponavljamo oddajo o drugi Majniški deklaraciji, razglašeni 8. maja 1989. Dobrih sedem desetletij po Majniški deklaraciji ob koncu Avstro-Ogrske smo Slovenci z drugo Majniško deklaracijo postavili temeljno zahtevo po samoodločbi slovenskega naroda, po demokraciji in pluralizmu političnega prepričanja. Nastajala je v krogu slovenskih intelektualcev in književnikov v času, ko je JLA kot močna centralistična sila zaprla četverico, to pa je sprožilo demonstracije po vsej Sloveniji. Na protestnem shodu v Ljubljani je Majniško deklaracijo prebral slovenski pesnik Tone Pavček. Dobri dve leti pozneje je Slovenija uresničila vsa njena določila in postala svobodna, samostojna demokratična država.
Neveljaven email naslov