Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Profesor filozofije in sociologije Tomo Zupančič ima podjetno žilico. Sprva je poučeval obramboslovje, potem je poskrbel še za malice dijakov, a je kmalu ugotovil, da oboje ne gre skupaj. In je pustil šolo. Že dobrih dvajset let je tudi prvi kapitan ljubljanske rečne flote, ki prevaža turiste in radovedneže po Ljubljanici. Toda Tomo Zupančič je tudi vojni veteran, saj je bil med vojno za Slovenijo poročnik v posebni samostojni protidiverzantski četi v Ljubljani. Danes aktivno sodeluje v akciji Moja domovina, katere namen je približati pomen domoljublja mladi generaciji.
Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Profesor filozofije in sociologije Tomo Zupančič ima podjetno žilico. Sprva je poučeval obramboslovje, potem je poskrbel še za malice dijakov, a je kmalu ugotovil, da oboje ne gre skupaj. In je pustil šolo. Že dobrih dvajset let je tudi prvi kapitan ljubljanske rečne flote, ki prevaža turiste in radovedneže po Ljubljanici. Tomo Zupančič je med drugim vojni veteran, saj je bil med vojno za Slovenijo poročnik v posebni samostojni protidiverzantski četi v Ljubljani. Danes dejavno sodeluje v akciji Moja domovina, katere namen je približati pomen domoljubja mladi generaciji.
428 epizod
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Profesor filozofije in sociologije Tomo Zupančič ima podjetno žilico. Sprva je poučeval obramboslovje, potem je poskrbel še za malice dijakov, a je kmalu ugotovil, da oboje ne gre skupaj. In je pustil šolo. Že dobrih dvajset let je tudi prvi kapitan ljubljanske rečne flote, ki prevaža turiste in radovedneže po Ljubljanici. Toda Tomo Zupančič je tudi vojni veteran, saj je bil med vojno za Slovenijo poročnik v posebni samostojni protidiverzantski četi v Ljubljani. Danes aktivno sodeluje v akciji Moja domovina, katere namen je približati pomen domoljublja mladi generaciji.
Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Profesor filozofije in sociologije Tomo Zupančič ima podjetno žilico. Sprva je poučeval obramboslovje, potem je poskrbel še za malice dijakov, a je kmalu ugotovil, da oboje ne gre skupaj. In je pustil šolo. Že dobrih dvajset let je tudi prvi kapitan ljubljanske rečne flote, ki prevaža turiste in radovedneže po Ljubljanici. Tomo Zupančič je med drugim vojni veteran, saj je bil med vojno za Slovenijo poročnik v posebni samostojni protidiverzantski četi v Ljubljani. Danes dejavno sodeluje v akciji Moja domovina, katere namen je približati pomen domoljubja mladi generaciji.
V alpskem svetu, v katerem je življenje lepo, a težje kot v ravnini, je veliko mitov in legend. To velja tudi za naš svet pod Triglavom. Mite in legende triglavskega pogorja načrtno zbirajo v Triglavskem narodnem parku.
V drugi polovici 18. stoletja, še zlasti pa celo prvo polovico 19. stoletja so prebivalce vasi pod Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami, od Naklega do Trojan in na jugu do Ljubljane ustrahovali rokovnjači. Kdo so to bili in kaj so počeli?
Suhorobarstvo je najstarejša uradna oblika direktne prodaje od vrat do vrat na svetu. Triindvajsetega oktobra 1492 je tedanji rimsko-nemški cesar Friderik III. Habsburški podpisal privilegij, imenovan Krošnjarski patent, ki je dal pravico trgovanja ljudem na širšem kočevsko-ribniškem območju z domačimi izdelki brez plačila davka, in sicer po vsem tedanjem cesarstvu. Sogovornika v oddaji sta etnologinja Polona Rigler Grm in rešetar Andrej Mihelič. Ponovitev oddaje.
Redkokateri izum v zgodovini je sprožil tolikšen odziv po vsej zemeljski obli kot iznajdba premičnih ulitih črk. To je pred dobrimi 500 leti omogočilo nastanek tiska, ki se je nato nenehno razvijal in posodabljal ter dosegel neslutene razsežnosti z milijardami knjig in drugih tiskovin po vsem svetu. Kdaj in kako smo se Slovenci vključili v črno umetnost, kot od vsega začetka pravijo tisku? Ponovitev oddaje.
Ob besedi pratika marsikdo med mladimi zamahne z roko, češ kaj bi z njo v sedanjem času elektronskih meritev in napovedovanj vremena. A pratika s svojimi izreki na podlagi opazovanj in izkušenj v minulih skoraj treh stoletjih ni opisovala samo vremena in ga povezovala z godovanjem svetnikov. Bila je prinašalec omike med preproste ljudi, jih seznanjala z novostmi, jim svetovala, kako ravnati in jim utrjevala smisel za lepo slovensko besedo (ponovitev).
Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica. Kmalu so z elektriko poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omrežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neverjetnih možnosti. O zgodovini elektrifikacije Slovenije v ponovitvi oddaje.
Slovenija je po številu vodotokov ena najbogateljših držav v Evropi, kljub temu pa danes nobena izmed slovenskih rek ni več prava transportna plovna pot, saj jim to preprečujejo elektrarne in nizka višina vode, pa tudi potrebe ni več po taki obliki prometa. O vodnem režimu danes, pa tudi o čolnarstvu nekoč več v oddaji Kdo smo, ki smo jo posneli leta 2019. Sogovornika sta kustosinja dr. Tina Šuštaršic in hidrograf Mitja Bricelj.
Žrtve čarovniških procesov na ozemlju današnje Slovenije niso bile samo ženske, ampak tudi moški. Oboji so bili s krutim mučenjem prisiljeni priznati, česar niso storili. Čeprav je razsvetljena cesarica Marija Terezija dokončno prepovedala čarovniške procese v Habsburški monarhiji, pa je duh ostal. Gost oddaje, ki je bila posneta leta 2019, je zgodovinar prof. dr. Matevž Košir, ki je preučeval čarovniške procese na Slovenskem. Teh je bilo največ na Štajerskem, Notranjskem in Dolenjskem.
V drugi oddaji o mitih in legendah na Slovenskem preverjamo zgodbe iz krajev pod Kamniškimi Alpami.
Tokrat začenjamo prvo od več oddaj o mitih in legandah na Slovenskem. So miti samo plod domišljije, želja in poenostavljenih predstav o življenju, svetu in vesolju? Zakaj se enaki mitološki motivi pojavljajo na različnih koncih sveta, čeprav v vsebinskih različicah? Ali je v mitih vendarle prastaro izročilo večne resnice?
Gradež je prav posebna vas blizu Turjaka južno od Ljubljane, kjer deluje skupna tradicionalna vaška sušilnica sadja. V njej prizadevni člani Društva za ohranjanje dediščine sušijo jabolka, hruške, slive in drugo sadje. Sušilnica je prostor, kjer se domačini družijo in pogovorijo. Hkrati je sušenje sadja dejavnost, ki povezuje ljudi pri ohranjanju starih običajev. Te vsako leto sredi septembra predstavijo na prazniku suhega sadja, ki privabi obiskovalce od vsepovsod.
PSmo Slovenci imeli svoje plemstvo, ali zgolj plemstvo na naših tleh? V srednjem in novem veku je bilo na naših tleh kar precej plemičev. A o njih večina Slovencev ne ve veliko, saj po vojni v času socializma niso bili čislani, marveč preganjani, kolikor jih je še ostalo. Zato se o plemstvu na Slovenskem tudi nismo nič, ali pa zelo skromno in povsem netočno učili (ponovitev).
Plemiška rodbina Auerspergov, grofov Turjaških, je ena najstarejših na naših tleh. Tokrat ponavljamo oddajo o njih, ki so tudi ena najbolj razširjenih s številnimi plemiškimi družinami po gradovih na tedanjem Kranjskem. Zaradi svojih zaslug za dunajski dvor je bila ena veja Auerspergov povišana celo v kneze in vojvode.
V Sloveniji je jezer in jezerc veliko. Vsi poznamo Bohinjsko in Blejsko jezero, a poleg teh jih je še veliko, ne samo alpskega ledeniškega ali tektonskega izvora, marveč tudi kraških presihajočih, kar je pomembna posebnost naše domovine in barij, ki so nekoč bila jezera. No, veliko imamo tudi akumulacijskih in rudniških jezer, ki so nastala po opustitvi rudarjenja (ponovitev).
Romanja so med Slovenci zelo priljubljena; že stoletja. Danes ponavljamo oddajo Mejniki identitete o njih. Slovenci res nimamo velikih mednarodnih romarskih središč, kot so Lurd, Fatima in Kompostelj, a smo med vsemi zahodnimi narodi verjetno najbolj goreči privrženci romanj ali božjepotnih potovanj. Zato so osrednja slovenska romarska svetišča Brezje, Sveta Gora nad Gorico, Ptujska gora in druga vselej dobro obiskana. Ali lahko govorimo o pravi romarski kulturi?
Pozorni obiskovalec Krajinskega parka Sečoveljske soline zlahka začuti preplet sedanjosti in preteklosti pri pridobivanju soli ob sočasni skrbi za življenje ptic in rastlinja v tem akvatoriju, zato so te soline naša pomembna naravna in kulturna dediščina in posebnost v Sredozemlju (ponovitev).
Konec avgusta leta 1931 smo v Ljubljani doživeli premiero prvega slovenskega filma. Bil je nem, a z glasbeno spremljavo orkestra, kakor je bilo tedaj v navadi. Danes ponavljamo oddajo o tem, kako so ga posneli mladi navdušeni alpinisti, člani Turistovskega kluba Skala, ki si je prizadeval popularizirati gorništvo na Slovenskem. Na 35-milimetrski filmski trak ga je posnel, zmontiral in režiral vsestranski Janko Ravnik, glasbenik in izkušen fotograf.
Od srednjega veka naprej govorimo o nošah na Slovenskem, o narodni noši pa šele od druge polovice 19. stoletja, po pomladi narodov. V socializmu narodne noše niso spodbujali, nov razvoj priljubljenosti pa je opaziti po osamosvojitvi.
Poslikane panjske končnice so slovenska posebnost. Pred 300 leti, ko je slovensko čebelarstvo z Antonom Janšo dobilo primat v tedanji habsburški monarhiji, so začeli na Gorenjskem in Koroškem poslikovati panjske končnice na panjih kranjičih. Največji razmah je to svojevrstno ljudsko slikarstvo doseglo v 19. stoletju, na prelomu v 20. stoletje pa je počasi zamrlo. Danes je ohranjenih še kakšnih 3.000 izvorno poslikanih panjskih končnic. A končnice poslikujemo tudi danes (ponovitev).
Kolonat kot vir preživetja. Kolonstvo kot posebno obliko pravnih lastniško-najemnih odnosov poznajo v Brdih že od razvitega srednjega veka naprej. Za razliko od tlačanstva je kolonstvo veliko bolj sproščena oblika, saj je temeljila na svobodi posameznika, ki je vstopal v najemni odnos z lastnikom kmetijskih zemljišč. Kolonstvo se je skozi stoletja nekoliko spreminjalo, odpravljeno je bilo šele po priključitvi Primorske in agrarni reformi (ponovitev).
Neveljaven email naslov