Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
ODDAJA JE POSVEČENA 150 OBLETNICI PRVEGA SLOVENSKEGA TABORA, KI JE BIL LETA 1868 V LJUTOMERU IN JE POMENIL ZAČETEK PRAVCATEGA VSESLOVENSEKA TABORSKEGA GIBANJA. TO JE UTRJEVALO ZAVEST O PRIPADNOSTI SLOVENSKEMU NARODU TUDI MED PREPRESOTIM PREBIVALSTVOM. V ODDAJI SODELUJE FILOZOF IN SLAVIST, DR. MIRAN PUCONJA, DOMA S CVENA PRI LJUTOMERU, KI JE PREUČEVAL TABORSKO GIBANJE IN RAZVOJ NACIONALNE ZAVESTI. AVTOR ODDAJE JE IVAN MERLJAK.
Mejniki identitete
Devetega avgusta letos smo proslavili 150. obletnico prvega slovenskega tabora v Ljutomeru. Ta je imel velik vpliv na Slovence v vseh tedaj razdrobljenih deželah pod avstrijsko monarhijo in sprožil taborsko gibanje, ki je postavilo javno zahtevo po zedinjenju vseh Slovencev.
Mladi in napredni slovenski intelektalci so se zavedali skupne pripadnosti narodu s Slovenci na Gorenjskem, Koroškem, Goriškem in Tolminskem, na Krasu in ob morju, na Dolenjskem, Štajerskem, v Prlekiji in Prekmurju. Vsi so govorili isti jezik, čeprav različne dialekte, mnoge tako vsaksebi, da se je bilo težko razumeti. Toda nad idejo je bilo treba navdušiti kmečke množice, saj je bilo tedaj več kot 80 % vseh Slovencev – kmetov.
Ljutomerski tabor je zato postavil trden mejnik narodovi zavesti, ki je čez dobro stoletje prerasla v gibanje in boj za samostojnost in svojo državo. Sogovornik v oddaji je bil dr. Miran Puconja, filozof in slavist, upokojeni dolgoletni profesor na ljutomerski gimnaziji.
429 epizod
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
ODDAJA JE POSVEČENA 150 OBLETNICI PRVEGA SLOVENSKEGA TABORA, KI JE BIL LETA 1868 V LJUTOMERU IN JE POMENIL ZAČETEK PRAVCATEGA VSESLOVENSEKA TABORSKEGA GIBANJA. TO JE UTRJEVALO ZAVEST O PRIPADNOSTI SLOVENSKEMU NARODU TUDI MED PREPRESOTIM PREBIVALSTVOM. V ODDAJI SODELUJE FILOZOF IN SLAVIST, DR. MIRAN PUCONJA, DOMA S CVENA PRI LJUTOMERU, KI JE PREUČEVAL TABORSKO GIBANJE IN RAZVOJ NACIONALNE ZAVESTI. AVTOR ODDAJE JE IVAN MERLJAK.
Mejniki identitete
Devetega avgusta letos smo proslavili 150. obletnico prvega slovenskega tabora v Ljutomeru. Ta je imel velik vpliv na Slovence v vseh tedaj razdrobljenih deželah pod avstrijsko monarhijo in sprožil taborsko gibanje, ki je postavilo javno zahtevo po zedinjenju vseh Slovencev.
Mladi in napredni slovenski intelektalci so se zavedali skupne pripadnosti narodu s Slovenci na Gorenjskem, Koroškem, Goriškem in Tolminskem, na Krasu in ob morju, na Dolenjskem, Štajerskem, v Prlekiji in Prekmurju. Vsi so govorili isti jezik, čeprav različne dialekte, mnoge tako vsaksebi, da se je bilo težko razumeti. Toda nad idejo je bilo treba navdušiti kmečke množice, saj je bilo tedaj več kot 80 % vseh Slovencev – kmetov.
Ljutomerski tabor je zato postavil trden mejnik narodovi zavesti, ki je čez dobro stoletje prerasla v gibanje in boj za samostojnost in svojo državo. Sogovornik v oddaji je bil dr. Miran Puconja, filozof in slavist, upokojeni dolgoletni profesor na ljutomerski gimnaziji.
Na obrobju Ljubljanskega barja, ki je bilo pred tisočletji veliko predalpsko jezero, so zrasla kolišča kot varna in funkcionalna bivališča tedanjih ljudi, koliščarjev. Kdo so bili koliščarji in kako so živeli? Ponovitev oddaje.
Človek že vso svojo zgodovino za prenašanje manjših bremen, na primer pridelkov, uporablja roke in košare. Te so morale biti čim lažje in čim čvrstejše, da je lahko prenašalec v njih nesel več vsebine. Kdo ve, kdaj so nastali lahki koši, košare, cajne, jerbasi in drugi izdelki, spleteni iz tankih viter, ki jih danes uvrščamo med kulturno dediščino. Preprosto, lahko, trdno in uporabno, a z veliko veščine. (Ponovitev.)
Karel Destovnik - Kajuh je v zavesti Slovencev – partizanski pesnik. To je le del resnice, saj je kot mlad pesnik pisal predvsem lirične, čustvene pesmi in poleg njih tudi take s socialno vsebino. Le nekaj pesmi je napisal kot partizan, vodja kulturniške skupine 14. divizije, med njimi tudi njeno himno. Njegove vsebinsko bogate pesmi so radi uglasbili mnogi slovenski skladatelji, tudi iz povojne generacije. Kajuha v glasbi nam v oddaji razkriva muzikolog dr. Fran Križnar, pisec monografije o njem (ponovitev oddaje).
Kuge spremljajo človeka že tisočletja. Natančneje zanje vemo iz antičnih časov naprej, ko so v rimskem imperiju na različne načine zapisovali dogodke. Bolj znane pa so kuge ob koncu srednjega in na začetku novega veka. S primerjavo podnebnih razmer in ravnanj človeka znanstveniki lahko razberejo določene modele nastanka kuge (ponovitev).
Krajinski park Sečoveljske soline nikogar na pusti ravnodušnega, ne glede na letni čas. Pozorni obiskovalec zlahka začuti preplet sedanjosti in preteklosti pri pridobivanju soli ob sočasni skrbi za življenje ptic in rastlinja v tem akvatoriju, zato so te soline naša pomembna naravna in kulturna dediščina in posebnost v Sredozemlju (ponovitev).
Zgodovina krščanstva na Slovenskem je starejša od naše slovenske navzočnosti na tem ozemlju. Sega namreč že v rimski čas. Po prihodu naših prednikov se je kmalu začelo pokristjanjevanje, ki je zajemalo in prilagodilo tudi mnoge elemente identitete prišlekov (ponovitev).
Cistercijanski samostan v Stični na Dolenjskem je najstarejši samostan na naših tleh. Skoraj devet stoletij kljubuje viharnim časom, ki so divjali skozi deželo in ves čas so bili menihi vpeti med molitvijo in delom na polju, zato so bili ves čas samooskrbni in so vse za življenje pridelali sami.
Kroparski kovači so od poznega srednjega veka naprej, ko se je začelo razvijati fužinarstvo in kovaštvo, na kilometer dolgi poti skozi Kropo postavili kar 55 vodnih koles, ki so gnala mehove fužin in vígenjc. Obrt je pridobivala pomen vse do konca prve svetovne vojne. Nato je iz nje nastala kovaška industrija, obrt pa se je spremenila v - umetno kovaštvo (ponovitev).
V drugi polovici 18.stoletja, še zlasti pa celo prvo polovico 19.stoletja so prebivalce vasi pod Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami, od Naklega do Trojan in na jugu do Ljubljane ustrahovali rokovnjači. Kdo so to bili in kaj so počeli? (ponovitev)
Velika planina je planšarski raj najhitreje dosegljiv iz Ljubljane. Že pogled nanjo vabi, zato je v lepem vremenu na njej nepregledna vrsta pohodnikov in turistov. To res prinaša dobiček, a žal uničuje svetost pastirskega življenja, kar nista že odnesla čas in modernizacij.
Zaradi posebnosti slovenskega prostora pri nas ni velikih razlik med mesti in vasmi in te se še zmanjšujejo. Pa vendar nas zgodovina uči, da ne smemo mešati pojmov meščani in meščanstvo. To določa način ravnanja, razmišljanja in zavedanja meščanov od zadnjih stoletij tja do druge svetovne vojne (ponovitev).
Planšarstvo je kot posebna oblika kmečkega življenja v planinah med toplim delom leta značilno za vse alpske dežele. Pri nas je bilo najbolj razvito v bohinjskih planinah, kjer so od konca 19. stoletja poznali zadružni, srenjski način paše ter izdelave masla, skute in sirov. Danes taka oblika planšarstva zamira ...
Življenje okoli nas se nenehno spreminja, sprejema novo in pozablja staro. Človek s svojo dejavnostjo pa ves čas spreminja prostor in naravo. Po navadi nezavedno, pa vendar tudi fizične sprememebe v prostoru vplivajo na naše, človeško dojemanje prostora. To lepo vidimo ob primeru Idrije, mesta, ki ga je pet stoletij spreminjal rudnik živega srebra, zdaj pa ga spreminja to, da rudnika ni več (ponovitev).
Idrija je imela nekoč zaradi rudnika živega srebra posebno vlogo v habsburškem cesarstvu. Vanjo se je stekal šolan kader iz drugih, neslovenskih delov monarhije, zato je bil pretežni del meščanstva kar nekaj stoletij nemško govoreč. V 19. stoletju pa se je tudi tam prebudila slovenska narodna zavest. Več o meščanstvu v Idriji pa v pogovoru z Ivanom Merljakom predstavlja Mirjam Gnezda Bogataj iz Mestnega muzeja Idrija.
Predstavljamo zgodovinske temelje Slovencev ter posameznike, ki so prispevali k osamosvojitvi naše domovine.
Ljubljansko barje je bilo pred tisočletji veliko predalpsko jezero. Na njegovem obrobju so tedaj nastajala kolišča kot varna in funkcionalna bivališča tedanjih ljudi - koliščarjev. V tokratni epizodi oddaje Kdo smo nas je zanimalo, kdo so bili in kako so živeli (ponovitev oddaje).
Višnja Gora je eno starejših slovenskih mest, če sodimo po mestnih pravicah, ki jim jih je podelil sam presvitli cesar Friderik III. in to še preden so odkrili Ameriko in se je začel novi vek. Zaradi tega so imeli Višnjani svojo sodno oblast in gauge za najhujše nepridiprave. In zakaj so priklenili polža? Prisluhnite v ponovitvi oddaje.
Na stiku dveh svetov, brkinskega in kraškega, je kraj Rodik. Nad njim sta hriba Čuk in Ajdovščina; na prvem je prebival lintver, na drugem pa ajdi. Vsaj tako pravijo rodiške prav'ce. Veliko prigod pa je bilo tudi v jamah kraškega, spodnjega dela vasi in polja (ponovitev).
Na Gori je zima dolga osem mesecev, druge štiri mesece pa zebe, pravijo domačini na tej kraški planoti nad Ajdovščino. In v dolgih zimskih dneh so si v preteklosti pripovedovali »pravce« o tem in onem in jih prenašali iz roda v rod (ponovitev).
Ponovitve oddaj o mitih na Slovenskem nadaljujemo v Zgornjem Posočju. Tam so se rojevali številni miti, ki so si jih ljudje pripovedovali v dolgih zimskih večerih, ko so se greli ob domačem ognju. Že razmeroma zgodaj so jih začeli tudi zapisovati. Pripovedovalce zgodb na Tolminskem lahko srečamo še danes.
Neveljaven email naslov