Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
ODDAJA GOVORI O BARONU ŽIGI ZOISU, GOPODARSTVENIKU, POSESTNIKU, GEOLOGU, LASTNIKU RUDNIKOV IN FUŽIN IN MECENU. žIGA ZOIS JE VODIL TAKO IMENOVANI ZOISOV KROŽEK, V KATEREM SO SE NA NJEGOVEM DOMU, V PALAČI NA BREGU LJUBLJANICE ZBIRALI SLOVENSKI INTELETUALCI TEDANJE DOBE. AVTOR ODDAJE JE IVAN MERLJAK
Mejniki identitete
Baron Žiga Zois je den tistih razsvetljencev, ki so v našem slovenskem prostoru pustili neizbrisen pečat v gospodarstvu in so tudi nenavadno veliko storili za utrditev slovenske besede, pisave in kulture sploh. Bil je lastnik gozdov in posestev ter rudnikov železove rude in fužin, v katerih so topili rudo in pridobivali železo. To mu je prineslo toliko dobička, da je bil pred koncem 18. stoletja najbogatejši Slovenec. Toda ni se naslajal v bogastvu, marveč je z denarjem kot mecen podpiral slovenske izobražence, zbrane v njegovem Zoisovem krožku. Na prelomu v 19. stoletje so barona Žigo Zoisa poleg vse bolj napredujoče bolezni, putike, ki ga je spremljala od mladosti, prizadele še reforme avstrijskega cesarja Jožefa II., ki je sprostil tržišče in dovolil uvoz cenene železove rude ter Napoleonove Ilirske province. Propadlo je kar nekaj njegovih fužin. Vlogo barona Žiga Zoisa za Slovence osvetljuje docent dr. Luka Vidmar, Znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.
429 epizod
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
ODDAJA GOVORI O BARONU ŽIGI ZOISU, GOPODARSTVENIKU, POSESTNIKU, GEOLOGU, LASTNIKU RUDNIKOV IN FUŽIN IN MECENU. žIGA ZOIS JE VODIL TAKO IMENOVANI ZOISOV KROŽEK, V KATEREM SO SE NA NJEGOVEM DOMU, V PALAČI NA BREGU LJUBLJANICE ZBIRALI SLOVENSKI INTELETUALCI TEDANJE DOBE. AVTOR ODDAJE JE IVAN MERLJAK
Mejniki identitete
Baron Žiga Zois je den tistih razsvetljencev, ki so v našem slovenskem prostoru pustili neizbrisen pečat v gospodarstvu in so tudi nenavadno veliko storili za utrditev slovenske besede, pisave in kulture sploh. Bil je lastnik gozdov in posestev ter rudnikov železove rude in fužin, v katerih so topili rudo in pridobivali železo. To mu je prineslo toliko dobička, da je bil pred koncem 18. stoletja najbogatejši Slovenec. Toda ni se naslajal v bogastvu, marveč je z denarjem kot mecen podpiral slovenske izobražence, zbrane v njegovem Zoisovem krožku. Na prelomu v 19. stoletje so barona Žigo Zoisa poleg vse bolj napredujoče bolezni, putike, ki ga je spremljala od mladosti, prizadele še reforme avstrijskega cesarja Jožefa II., ki je sprostil tržišče in dovolil uvoz cenene železove rude ter Napoleonove Ilirske province. Propadlo je kar nekaj njegovih fužin. Vlogo barona Žiga Zoisa za Slovence osvetljuje docent dr. Luka Vidmar, Znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.
Naši kraji so bogati s sadjem, zato se je v kotlih jeseni znašlo fermentirano sadje in potrpežljivi izdelovalci žganja so iz njega pridobivali bistro tekočino z navdušujočo aromo ostrega okusa.
Od idiličnosti do pomanjkanja O prvi svetovni vojni je bilo že veliko napisanega in povedanega, tudi o sami fronti, a skoraj nič o dagajanju v zaledju. V tej luči je zgovoren primer Črnega Vrha nad Idrijo, kraja in tedanje občine, ki jo je vojna iz razmeroma bogatega življenja pod Avstro-Ogrsko na prelomu stoletja pahnila v hudo pomanjkanje ter na koncu še v naročje fašistične Italije in ločila od matičnega naroda.
Vsi jih nabiramo, a o njih bolj malo vemo Pri nas vsakdo pozna kakšno gobo, vsaj jurčka ali lisičko... Mnogi jih nabirajo, mnogi se jih še vedno bojijo. Le malokdo pa ve, da so med njimi tudi zdravilne gobe, ki jim pravijo – medicinske gobe in je njihov dejanski učinek mogoče tudi znanstveno dokazati. Gosta oddaje o gobah, ki jo je pripravil Ivan Merljak, sta Andrej Piltaver in Primož Turnšek.
Te dni veliko prahu dvigujejo razprave ZA graditev nove jedrske elektrarne, ki bi zagotovila nove preprotrebne megavate električne energije, in PROTI njej. Njena poraba je v nenehnem porastu in širitev uporabe električnih avtomobilov jo bo še drastično povečala. Toda, vemo, kako smo Slovenci dobili elektriko? Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica. Kmalu so z elektiko poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omrežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neslutenih možnosti (ponovitev).
Koroški plebiscit je bil leta 1920 za avstrijsko stran zmagoslavje, za slovensko ter za sprva kraljevino SHS in pozneje Kraljevino Jugoslavijo pa huda izguba. A odločilna je bila volja koroških Slovencev, ki so se v večini raje odločili za gotovost, ki jo je zanje pomenila Avstrija, kakor za negotovost nove, neznane večnacionalne, gospodarsko, jezikovno, kulturno in versko zelo različne državne tvorbe. Na podlagi večinske volje je bila tedaj Koroška skoraj v celoti priključena k demokratični republiki Avstriji, ki je nastala po razpadu avstro-ogrskega cesarstva (ponovitev).
Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstroogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so videle svet, saj so jih prek Bohinjske proge pošiljali na cesarski Dunaj, pa tudi v Benetke, Trst in na Reko. A posel je z razpadom cesarstva in novimi mejami začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah (ponovitev).
Jesen je potrkala na naša vrata. Čas je, da se ljudje umaknemo na toplo in postorimo to, česar poleti nismo. Marsikje na podeželju so se ljudje po spravilu jesenskih pridelkov posvetli ročnim spretnostim. Na Dolenjskem, na primer, so ta čas pospešeno pletli košare, ki jih človek uporablja za prenašanje manjših bremen. Le kdove kdaj so se rodili lahki koši, košare, cajne, jerbasi in drugi izdelki, spleteni iz tankih viter, ki jih danes uvrščamo med kulturno dediščino?! Preprosto, lahko, trdno in uporabno, a z veliko veščine, poudarja avtor današnje ponovitve oddaje Ivan Merljak.
V nekdanjih prostorih kartuzijanskega samostana Bistra je danes Tehniški muzej Slovenije. V svoji več kot 500-letni zgodovini delovanja je samostan doživel vzpone in padce, ukinjen pa je bil z dekretom cesarja Jožefa drugega oziroma med jožefinskimi reformami.
Nova slovenska svila je ime projektu obnavljanja gojenja sviloprejk in pridobivanja svile, ki sodi v okvir mednarodnega mutidisciplinarnega projekta Nova evropska svila. Projekt vodi dr. Rebeka Lucijana Berčič z Veterinarske fakultete v Ljubljani, diplomirana strojna inženirka Alenka Rupnik iz Idrije pa ima že prve poskusne izdelke iz te svile.
Velika planina je planšarski raj, najhitreje dosegljiv iz Ljubljane. Že pogled nanjo vabi, zato je v lepem vremenu na njej nepregledna vrsta pohodnikov in turistov. To res prinaša dobiček, a žal uničuje svetost pastirskega življenja, kolikor ga nista že odnesla čas in modernizacija (ponovitev).
Na slovenskem ozemlju ima železarstvo že zelo dolgo tradicijo. Že v prazgodovini so prebivalci v preprostih pečeh žgali rudo in pridobivali železo. S selitvami ljudstev v sedmem stoletju so načine pridobivanja železa posodobili. Še zlasti je to vidno v srednjem veku, ko nastajajo prve fužine in pozneje plavži in ko oblast že ureja rudarjenje in železarstvo samo. Nov zagon dobi železarstvo na prelomu v novi vek. Strm vzpon tehnologije in kakovosti je kljub občasnim krizam opazen vse do danes (ponovitev).
Umni sadjar Franc Ksaver Pirc je s svojim delom zaznamoval skoraj celo 19. stoletje. Bil je duhovnik, umni sadjar, gospodarstvenik, učitelj, pesnik in misijonar med Indijanci ob Velikih jezerih v Ameriki (ponovitev).
Lani je minilo 90 let od odprtja prvega pravega travnatega civilnega letališča v Ljubljani, in sicer na obsežni ravnini med Mostami in Poljem. Ljubljančani in vsi Slovenci smo bili nanj zelo ponosni, saj je pomenilo novo okno v svet, za tiste čase zelo moderno in napredno. A razvoj letalstva je šel po vojni z neslutenimi koraki naprej in že tri desetletja pozneje smo morali zgraditi novo, veliko večje letališče Brnik s trdo pristajalno stezo, ki je lahko sprejela težka sodobna letala.
Pred praznikom Marijinega vnebovzetja prisluhnite ponovitvi oddaje o dramatičnem begunstvu znamenite slike kronane svetogorske Marije z detetom med drugo svetovno vojno in političnih zapletih za vrnitev slike na Sv. Goro nad Novo Gorico. Oddajo je avtor posnel leta 2008, v njej pa govorijo tudi tedaj še živeči akterji, ki so bili vključeni v reševanje slike pred fašisti.
Na sporedu je oddaja Kdo smo, posvečena Zbirki kmečkih pogonskih strojev in orodij v Gorenjih Novakih, Visoko nad Cerknim. Tam ima Silvo Čemažar muzej delujočih kmečkih pogonskih strojev iz prešnjega stoletja. Vse je obnovil, da ropočejo prav tako veselo kot pred sto leti. (Ponovitev.)
Tokrat bomo osvetlili nemška bombardiranja Novega mesta med drugo svetovno vojno. Čeprav so napadali dozdevno vojaške cilje, je bilo najbolj prizadeto civilno prebivalstvo mesta (ponovitev).
V Podbrezjah na Gorenjskem so ljudje zelo ponosni na svojo sadjarsko vas, na pomembne literate, slikarje in rokodelce, žene in može in – na podbreško potico. Ta je res nekaj posebnega po vsebini in okusu ter izvrsten promotor Podbrezij, Gorenjske in vse Slovenije v svetu.
Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je leta 2001 razglasila 1. junij za svetovni dan mleka, da bi poudarila pomen mleka za ves svet. Ena izmed oblik uporabe in prodaje mleka v Sloveniji so bile vaške zbiralnice mleka. Danes so te samo še nostalgija nekega časa, ki se ne more več vrniti. Nekoč pa so prinašale skromen denar kmečkim gospodinjam ter dvigovale njihovo samozavest. Bile so tudi shajališče, prostor za izmenjavo lokalnih novic, čenč in stališč (ponovitev).
Slovenci smo ponosni na svojo avtomobilsko industrijo. Resnici na ljubo imamo eno samo tovarno, iz katere pripeljejo avtomobili. In to v Novem mestu. Veliko je vrhunskih tovarn, ki izdelujejo sestavne dele za avtomobile. Konec prejšnjega leta je minilo 50 let od začetkov izdelave legendarne katrce in prav je, da smo se tega spomnili in tudi začetkov tovarne IMV v Novem mestu, kjer so ti avtomobili nastajali (ponovitev oddaje).
Območje Cerknice je prav poseben čarni svet: preplet lepote, miru, večnega spreminjanja, presihanja jezera, coprnic in domišljije ... (ponovitev).
Neveljaven email naslov