Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Velika planina je planšarski raj, najhitreje dosegljiv iz Ljubljane. Že pogled nanjo vabi, zato je v lepem vremenu na njej nepregledna vrsta pohodnikov in turistov. To res prinaša dobiček, a žal uničuje svetost pastirskega življenja, kolikor ga nista že odnesla čas in modernizacija (ponovitev).
429 epizod
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Velika planina je planšarski raj, najhitreje dosegljiv iz Ljubljane. Že pogled nanjo vabi, zato je v lepem vremenu na njej nepregledna vrsta pohodnikov in turistov. To res prinaša dobiček, a žal uničuje svetost pastirskega življenja, kolikor ga nista že odnesla čas in modernizacija (ponovitev).
Osamosvojitev slovenskega naroda se je dolgo nakazovala kakor jutranja zarja na obzorju, ki nastaja počasi, a z gotovostjo napoveduje nov dan. Danes ponavljamo oddajo o drugi Majniški deklaraciji, razglašeni 8. maja 1989. Dobrih sedem desetletij po Majniški deklaraciji ob koncu Avstro-Ogrske smo Slovenci z drugo Majniško deklaracijo postavili temeljno zahtevo po samoodločbi slovenskega naroda, po demokraciji in pluralizmu političnega prepričanja. Nastajala je v krogu slovenskih intelektualcev in književnikov v času, ko je JLA kot močna centralistična sila zaprla četverico, to pa je sprožilo demonstracije po vsej Sloveniji. Na protestnem shodu v Ljubljani je Majniško deklaracijo prebral slovenski pesnik Tone Pavček. Dobri dve leti pozneje je Slovenija uresničila vsa njena določila in postala svobodna, samostojna demokratična država.
Šestega aprila 1941 so nemške sile in članice trojnega pakta iz več smeri napadle Kraljevino Jugoslavijo in jo v nekaj dneh razkosale. Slovenijo so si okupatorji razdelili kakor zveri, ki so se lotile plena. Toda z organiziranim odporom smo si priborili svobodo in se združili v Republiki Sloveniji kot delu povojne Jugoslavije.
S prihodom železnice so se korenito spremenili odnosi med ljudmi, ki so veljali stoletja. Spreminjati se je začela socialna struktura, saj je iz delavcev na železnici in ob njej nastajal delavski razred. Železnica je do druge polovice 20. stoletja pomenila najhitrejši prevoz blaga in ljudi, zato so se z njenim prihodom začeli hitro širiti gospodarstvo, obrti, trgovanje s pridelki in turizem v vseh zanimivih krajih ob progi.
Sredi 19. stoletja je železnica začela pohod po Evropi in tedanje države so zagrizeno tekmovale, katera bo zgradila več železniških prog in povezala svoje kraje in industrijska območja. Naše ozemlje je bilo tedaj vključeno v habsburško monarhijo, zato je zgodovina železnic na Slovenskem povezana z avstrijsko cesarsko nujo, da bi čim prej povezali Dunaj s pristaniščem Trst. S pospešeno graditvijo so do začetka prve svetovne vojne železniško prepletli Slovenijo. Zgradil so mrežo med seboj povezanih devetih magistralnih železniških prog čez slovensko ozemlje in trinajstih nanje navezanih lokalnih prog. Ena od magistralnih povezav je bila tudi gorenjska železnica.
Danes ponavljamo oddajo o Škofjeloškem pasionu. Ta bi moral biti letos prav te dni v živo uprizorjen na škofjeloških ulicah, a ga je ustavila pandemija vitusa Covid-19. Škofjeloški pasijon je tri stoletja staro literano delo z versko vsebino in hkrati prva dramska uprizoritev v slovenščini. Napisal jo je pater Romuald oziroma Lovrenc Marušič iz Štandreža pri Gorici in je hkrati najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga iz baročnega obdobja. Od leta 2016 je Škofjeloški pasijon - Processio locopolitana - vpisan na UNESCO-v seznam nesnovne kulturne dediščine sveta.
Danes ponavljamo oddajo o Bohinjski železnici, ki je bila posneta ob njeni stoti obletnici, leta 2006. Pod imenom Bohinjska železnica označujemo gorsko progo, ki z Jesenic prek Bohinja skozi dolg predor pripelje v Baško grapo in vodi naprej po Soški dolini v Novo Gorico in prek Krasa v Trst. Progo so začeli graditi leta 1900 in jo samo šest let pozneje dokončali kot zadnji velik projekt nekdanje Avstro-Ogrske monarhije. Stoletno zgodovino Bohinjske železnice sta osvetlila Matjaž Marušič in Bernard Bratož iz Društva za bohinjsko-goriško progo. Avtor oddaje Ivan Merljak jo je tedaj posnel za Sledi časa dokumentarno-feljtonskega uredništva.
Tone Kralj je bil slikar evropskega in svetovnega slovesa, a doma v Sloveniji so ga po vojni namerno prezrli in potisnili na obrobje slikarskega dogajanja. Zdaj odkrivamo zamolčano: da je bil politično angažirani slikar s slovenskega etničnega prostora ob zahodni meji v obdobju italijanske zasedbe Primorske in že pred vojno antifašist in domoljub.
Južna železnica je ime za dobrih 577 kilometrov dolgo železniško povezavo med Dunajem in Trstom. Zgrajena je bila sredi 19. stoletja, polovico prek slovenskega ozemlja. V stoletju in pol je preživela dve veliki vojni in eno manjšo in kar sedem oblik državnih oblasti: avstrijsko, SHS, Kraljevino Jugoslavijo, nemško in italijansko, SFRJ in samostojno Slovenijo. Danes teče čez ozemlja treh držav, a žal brez neposredne povezave.
Nova Gorica. Mesto, ki je nastalo iz bridkosti ob izgubi Gorice po drugi svetovni vojni, ko se je slovensko zaledje znašlo brez svojega zgodovinskega središča z vsemi upravnimi ustanovami, šolami, bolnišnico in večino tovarn. Nastala je iz kljubovalnega navdušenja takoj po priključitvi Primorske, ki pa je kmalu splahnelo, zato se je rast mesta ustavila... Nov zagon in pravi smisel je Nova Gorica dobila šele v šestdesetih letih, in to na pobudo tamkajšnje skupnosti.
Eden vodilnih predstavnikov razsvetljenstva na Slovenskem je bil baron Žiga Zois pl. Edelstein. Bil je vodilni gospodarstvenik 18. stoletja na Slovenskem, lastnik številnih rudnikov železove rude in fužin, posestev in gozdov, mineralog, predvsem pa osrednja osebnost razsvetljenskega kulturnega gibanja na Slovenskem. Imel je bogato knjižnico in pri njem so se v „Zoisovem krožku“ zbirali številni predstavniki slovenskega razsvetljenstva: Japelj, Kopitar, Linhart, Vodnik, Kumerdej in drugi. Danes ponavljamo oddajo o Žigi Zoisu, ki se je vse življenje zavzemal za uveljavljanje slovenskega jezika in kulture.
Ob besedi pratika marsikdo med mladimi zamahne z roko, češ kaj bi z njo v sedanjem času elektronskih meritev in napovedovanj vremena. A pratika s svojimi izreki na podlagi opazovanj in izkušenj v preteklih skoraj treh stoletjih ni opisovala samo vremena in ga povezovala z godovanjem svetnikov. Bila je prinašalka omike med preproste ljudi, jih seznanjala z novostmi, jim svetovala, kako ravnati, in jim utrjevala smisel za lepo slovensko besedo.
Težko je reči, od kod človeku potreba, da se našemi, si nadene maske in smešne kostume in se spremeni v nekaj drugega od tistega, kar je vse druge dni v letu. Od kod pust, norčav in šegav ljudski dogodek, ki je preživel stoletja in tisočletja? Na Slovenskem je pustni karneval živ na celotnem ozemlju, ponekod kot kritika časa, drugod kot etnološki običaj. Tak je tudi laufarija na Cerkljanskem, zavita v skrivnost stoletnih nenapisanih pravil. Arhiv: AR92631\t\t\t \t\ttraja: 51,59 min
Na svetu in tudi v vesolju je vse v nastajanju in minevanju. Tega seveda mi, omejeni s kratkostjo svojega bivanja, ne zaznamo s preprostimi čutili. To velja tudi za kraški svet, za kraške jame, ki nastajajo in izginjajo v večnem ritmu sprememb narave. Naš kras, prevotlen s tisočerimi jamami, podzemnimi prostori in ponikalnicami, je dal ime kraškim pojavom povsod po svetu.
Med kraške pojave na Slovenskem sodijo tudi presihajoča jezera, pravzaprav polja, kajti voda zalije polje in ga preplavlja, dokler ne odteče. V okviru oddaj o krasu in kraških pojavih bomo danes ponovili oddajo Fenomen cerkniškega polja. Zanj velja, da ni nikdar enako, da je danes drugačno od tistega včeraj in bo jutri tako, kakršno še nikoli ni bilo.
Teran je eden izmed treh velikih oblikovalcev identitete Krasa in Kraševcev. Je posebno vino, ki v svetu nima primere. Nastane iz grozdja sorte refošk, ki iz rdeče zemlje jarina ali terra rossa na kraški planoti počrpa pravo bogastvo snovi, različnih kot drugod, koder refošk uspeva. Teran je tradicija in je sedanjost Krasa.
Poleg kamna Kras močno zaznamuje – pršut. Nihče pravzaprav ne ve, od kdaj ga Kraševci sušijo in zorijo, a izpričano ga po bolj ali manj enakem postopku kmetje pripravljajo že stoletja. Moderna proizvodnja upošteva tradicijo, saj za pripravo uporablja le morsko sol in burjo ter potrpežljivo spoštuje čas, ki je za nastanek pršuta potreben, nadzoruje le vlago in temperaturo.
V okviru oddaj Mejniki identitete danes začenjamo trilogijo o Krasu. To pokrajino najbolj opredeljujejo kamen, pršut in teran. Pa še burjo bi lahko zraven prišteli. V tej prvi oddaji bomo govorili o kraškem kamnu. Ta je že od antike, če ne že od prej, določal podobo planote, arhitekturo bivališč s tipičnimi kraškimi kamnitimi stavbnimi elementi ter spodbujal ustvarjanje v kamnu.
Eden največjih mož slovenskega naroda, ki je živel v času utrjevanja narodove zavesti sredi 19. stoletja, je Anton Martin Slomšek, slovenski škof, pesnik, pisatelj, vzgojitelj in narodni buditelj. Ko je bil leta 1846 leta imenovan za lavantinskega škofa, si je začel prizadevati, da bi sedež lavantinske škofije, ki je zajemala tudi velik del slovenske Štajerske, preselil iz St. Andraža v Maribor. To je utrdilo slovenski značaj tedanje Južne Štajerske v habsburški monarhiji in okrepilo narodno zavest v širšem slovenskem prostoru.
Ljubezni do domovine ni mogoče zaukazati. Nosimo jo v srcu, ali je preprosto nimamo. Slovenci, ki so okusili tujino, to najlažje razumejo in težko bi našli koga, ki ne spoštuje doma in domovine. Danes ponavljamo oddajo Mejniki identitete, ki smo posneli pred petimi leti na praznično obletnico plebiscitne odločitve za samostojno Slovenijo in tedaj k razmisleku o domoljubju povabili upokojenega polkovnika Slovenske vojske Miha Butaro, ki je že kot otrok skusil tujino, a ljubezen do nje dobil z ljubeznijo matere in očeta...
Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva že vrsto generacij spremljajo Slovence in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice, pa tudi urejen prostor okrog Svete družine. Ta daje pečat časa in človeka v njem. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so jaslice vpete v kulturo posameznega naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto.
Neveljaven email naslov