Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratnem planinskem KiKs-u nas Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, seznanja z načini orientacije v gorah. Po njegovih izkušnjah se na samih planinskih poteh pohodniki ne izgubijo pogosto, morda takrat, ko jim pot na skalnatih pobočjih preseka megla. Eden izmed razlogov, da zaidejo, je tudi uporaba aplikacije Google Maps, ki ni namenjena orientaciji v gorskem svetu in ne pokaže ustrezne poti. Zato sta, poleg spremljanja oznak na poti, obvezna oprema planinska karta in kompas. O osnovnih pripomočkih za orientacijo v gorah sta poizvedovali Darja Pograjc in Katja Krajnc.
Čeprav ljudje tarnajo, da niso rojeni za orientacijo in se hitro izgubijo, se orientacije v prostoru lahko nauči prav vsak.
Za začetek lahko posežemo po učbeniku Planinska šola in z njim ponovimo osnove orientacije, vadimo pa lahko tudi v domačem okolju, in sicer tako, da se odpravimo na bližnjo vzpetino, opazujemo teren okoli sebe in ga primerjamo z zemljevidom.
V hribih se ne gre zanašati samo na mobilne aplikacije, od katerih nam večina sicer takoj pokaže stojno točko, ampak ne predvidijo celotne pokrajine in so velik porabnik baterije. Kot dopolnilo Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, priporoča uporabo aplikacije Locus Map ali Avenza Maps, ki vsebujeta zemljevide PZS. Pripomoček številka ena pa ostaja planinska karta in tudi kompas. Ta nam pomaga določiti sever in z njegovo pomočjo karto dosti lažje orientiramo. K sreči pa so urejene planinske poti označene, najpogosteje z rdečimi smernimi tablami in s Knafelčevo markacijo, ki sestoji iz bele pike in rdečega kolobarja.
»Markacije se rišejo na drevesa in skale, usmerjajo pa nas tudi smerne table. Najdemo tudi druge oznake: če je zraven markacije številka 1, smo na Slovenski planinski poti (Transverzala), z modro je označena Slovenska turnokolesarska pot, oznake turističnih poti so po navadi rumene barve.«
Kaj pa naredimo, če se kljub vsemu izgubimo?
»Pomembno je, da ostanemo mirni. Pogledamo, kje smo, in se vrnemo do zadnje opažene markacije. Če nas v poletnih dneh preseneti megla, lahko nekaj časa počakamo: se primerno zaščitimo in, ne nazadnje, tudi preživimo noč na prostem. Na ta način občutimo stik z naravo. Če res ne gre drugače, pokličemo na številko 112 in počakamo na gorske reševalce.«
V tokratnem planinskem KiKs-u nas Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, seznanja z načini orientacije v gorah. Po njegovih izkušnjah se na samih planinskih poteh pohodniki ne izgubijo pogosto, morda takrat, ko jim pot na skalnatih pobočjih preseka megla. Eden izmed razlogov, da zaidejo, je tudi uporaba aplikacije Google Maps, ki ni namenjena orientaciji v gorskem svetu in ne pokaže ustrezne poti. Zato sta, poleg spremljanja oznak na poti, obvezna oprema planinska karta in kompas. O osnovnih pripomočkih za orientacijo v gorah sta poizvedovali Darja Pograjc in Katja Krajnc.
Čeprav ljudje tarnajo, da niso rojeni za orientacijo in se hitro izgubijo, se orientacije v prostoru lahko nauči prav vsak.
Za začetek lahko posežemo po učbeniku Planinska šola in z njim ponovimo osnove orientacije, vadimo pa lahko tudi v domačem okolju, in sicer tako, da se odpravimo na bližnjo vzpetino, opazujemo teren okoli sebe in ga primerjamo z zemljevidom.
V hribih se ne gre zanašati samo na mobilne aplikacije, od katerih nam večina sicer takoj pokaže stojno točko, ampak ne predvidijo celotne pokrajine in so velik porabnik baterije. Kot dopolnilo Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, priporoča uporabo aplikacije Locus Map ali Avenza Maps, ki vsebujeta zemljevide PZS. Pripomoček številka ena pa ostaja planinska karta in tudi kompas. Ta nam pomaga določiti sever in z njegovo pomočjo karto dosti lažje orientiramo. K sreči pa so urejene planinske poti označene, najpogosteje z rdečimi smernimi tablami in s Knafelčevo markacijo, ki sestoji iz bele pike in rdečega kolobarja.
»Markacije se rišejo na drevesa in skale, usmerjajo pa nas tudi smerne table. Najdemo tudi druge oznake: če je zraven markacije številka 1, smo na Slovenski planinski poti (Transverzala), z modro je označena Slovenska turnokolesarska pot, oznake turističnih poti so po navadi rumene barve.«
Kaj pa naredimo, če se kljub vsemu izgubimo?
»Pomembno je, da ostanemo mirni. Pogledamo, kje smo, in se vrnemo do zadnje opažene markacije. Če nas v poletnih dneh preseneti megla, lahko nekaj časa počakamo: se primerno zaščitimo in, ne nazadnje, tudi preživimo noč na prostem. Na ta način občutimo stik z naravo. Če res ne gre drugače, pokličemo na številko 112 in počakamo na gorske reševalce.«
Neveljaven email naslov