Suada so pri 15. letih  izbrisali iz registra stalnega prebivalstva, medtem ko je živel v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik.

Država, ki bi s svojimi strokovnimi službami morala poskrbeti zanj, saj se ga je mama odrekla, ga torej ni zaščitila pred samo sabo – pred lastno kršitvijo človekovih pravic!

Suad je bil rojen leta 1974 v Bosni in Hercegovini. Njegovo življenje sta poleg izbrisa močno zaznamovali tudi cerebralna paraliza in ujetost v institucije, te pa ga s svojimi zidovi utesnjujejo še danes.

Mama se ga je odrekla

Do izbrisa je Suad imel stalno prebivališče (vsaj uradno) urejeno pri mami, ki je že desetletje živela v Trbovljah, a se ga je odrekla. Topline doma ni spoznal nikoli. Ob izbrisu je bival v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku.

Medtem ko so odgovorni za izbris, ki tudi po 20 letih še vedno ne odgovarjajo za svoje sramotno dejanje, iz registra stalnega prebivalstva nezakonito brisali tudi otroke in invalide, so pri takrat mladoletnem Suadu očitno zatajile tudi ustrezne socialne službe. Te so vedele za njegov položaj.

“Rekli so ne!”

A je to sploh možno? @Val202 #izbrisani

— Stane(@staneC) February 29, 2012

Suad pripoveduje: “Vseskozi sem opozarjal in prosil naj mi uredijo status. Nič niso naredili, govorili so, da to ni njihova stvar. Rekli so ne!”

A v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine so vedeli, da se je Suadu mama odrekla. A menda naj ne bi imeli pooblastil za to, da bi mu pravočasno uredili status. Pooblastila naj bi imel Center za socialno delo Trbovlje, a tam so nas prijazno poučili, da pravne možnosti za to, da se starši otroku odrekli, sploh ni, obstajajo pa drugi pravni termini – mama bi ga lahko na primer zapustila. Absurdno pojasnilo, ki pa ne pojasnjuje nobenega absurda, ki jih je ob izbrisu doživljal Suad.

Država še danes nima podatkov o tem, koliko ljudi je izbrisala, medtem ko so bivali v njenih ustanovah. Tudi otrok, čeprav je takrat že veljala konvencija o otrokovih pravicah. Suad si je državljanstvo sicer uspel urediti, a šele po več kot 12 letih agonije.

Želi iz institucije!

Suad bi rad končno zaživel neodvisno življenje in zapustil ozke okvire ustanove. Dogovarja se tudi za zaposlitev, a v zavodu ga prepričujejo, da po 37 letih institucionalnega življenja pač ni več sposoben zaživeti po svoje. Zdaj živi v bivanjski skupnosti, skupaj s starejšimi stanovalci s težavami v duševnem zdravju.

Še manj ustrezno pa je bilo desetletje prisilnega življenja v samem osrednjem delu Zavoda, kjer se je skupaj z drugimi stanovalci srečeval še s klavrnimi bivalnimi razmerami. Suad nikoli ni izkusil mladosti.