Za nami je dolgo obdobje temperaturne inverzije, v katerem je onesnaženost zraka s prašnimi delci redno tudi do trikrat presegala dovoljene vrednosti. Zakaj ni učinkovitega nadzora nad izpusti prašnih delcev iz individualnih kurilnih naprav, ki po podatkih agencije za okolje povzročijo največ izpustov delcev PM10? Zakaj dimnikarji ne merijo prašnih delcev? Iskali pa smo tudi odgovore na vprašanji, zakaj dihamo zrak, ki je med najbolj onesnaženimi v Evropi in zakaj je letna mejna vrednost prašnih delcev v EU nižja od mejne vrednosti WHO?

Januarja je ARSO na vseh merilnih mestih izmeril preseganje dovoljenih vrednosti prašnih delcev, največ v Zagorju in Celju, sledijo pa Ljubljana, Murska Sobota, Maribor in Trbovlje. Do trikratna preseganja so izmerili na Goriškem in na Obali.

Andrej Piltaver z oddelka za varstvo okolja Mestne občine Ljubljana pojasnjuje, zakaj so v “zeleni prestolnici Evrope” v zadnjih treh mesecih izmerili kar 105 preseganj dovoljenih vrednosti prašnih delcev v zraku: “Dolgotrajna inverzija je trajala že od konca oktobra, ni bilo vetra in padavin, zato je onesnažen zrak stal na mestu.” Piltaver opozarja, da gre za širši problem, saj lahko veter prinese še večje onesnaženje. 

Mejne vrednosti v EU so višje od tistih, ki jih določa WHO

Letna mejna vrednost, ki jo je določila Svetovna zdravstvena organizacija, je 20 mikrogramov na kubični meter, po določilih Evropske unije pa 40. WHO dopušča eno preseganje dnevne mejne vrednosti 50 mikrogramov na kubični meter v koledarskem letu, EU pa 35. Peter Otorepec z nacionalnega inštituta za javno zdravje pojasni, da WHO temelji na podatkih znanstvenih raziskav in študij vplivov onesnaženega zraka na zdravje, EU pa je sprejela vrednost, ki je kompromis med vplivi na zdravje in omejitvijo, ki jo je mogoče doseči z okoljsko politiko.

Popolnoma varna vrednost delcev PM10 v zraku ne obstaja

Kot pravi Peter Otorepec z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, se pred onesnaženim zrakom ni mogoče zares obvarovati. Rešitev niso niti maske: “Kirurške maske, ki jih vidite na televiziji, so navadno kos blaga. To vas ne bo varovalo niti približno. Če bi uporabljali respirator, bi do določene mere lahko varovale, vendar ne popolnoma. Vendar to ne pride v poštev za najbolj občutljivo populacijo, saj odsvetujemo uporabo takih respiratorjev bolnikom z boleznimi srca, ožilja in dihal, ker to otežuje dihanje in še poslabša stanje. Uporaba takšnih in drugačnih mask in respiratorjev ne sme in ne more biti rešitev za onesnažen zrak.”

Inšpektorji ne nadzirajo izpustov PM10 iz malih kurilnih naprav

Po podatkih agencije za okolje največji delež izpustov prašnih delcev povzročijo individualne kurilne naprave. Kot poudarja energetski strokovnjak Matjaž Valenčič, so težava tudi nove kurilne naprave: “Pri starih kurilnih napravah sta problem nadzor in odpravljanje njihovih napak. Tukaj ne deluje niti dimnikarska služba niti inšpekcija. Z novimi kurilnimi napravami pa je težava, ker na trgu skoraj ni primernih. Enosobne peči na pelete bi smele imeti emisije 20, enosobne peči na drva 40, najboljša, ki sem jo videl v trgovini, pa je imela 75. Poleg tega bi vse naprave morale imeti emisijsko nalepko, pa je nima nobena.”

Na ministrstvu za okolje in prostor so nam pojasnili, da je označevanje malih kurilnih naprav s slovensko emisijsko nalepko prostovoljno – vzrok: prost pretok blaga znotraj EU. Do zdaj se niti en trgovec ni odločil za prostovoljno uporabo nalepk. Slovenija bi lahko omejila tudi trg malih kurilnih naprav na trda goriva, vendar je to storila le za naprave na plin. Pri novih pečeh tržni inšpektorji tako ne nadzorujejo izpustov prašnih delcev. Inšpektorica Tea Štivan Žgajnar pojasnjuje: “Teh emisij ni nujno deklarirati, torej jih ne vidimo in jih ne moremo nadzirati. Delcev PM10 ne nadziramo.”

Na ministrstvu za okolje in prostor napovedujejo novo dimnikarsko zakonodajo, ki naj bi urejala tudi nadzor nad delci PM10 iz novih malih kurilnih naprav.

Bodo dimnikarji za merjenje prašnih delcev zaračunavali po 70 evrov?

Predsednik komisije za dimnikarsko dejavnost pri GZS Aleksander Županek se zaveda, da so med dimnikarji tudi izvajalci, ki niso primerni in niso sposobni izvajati te službe v skladu s predpisi. “Takšni izvajalci ne sodijo v to dejavnost.”

Vzroke za to, da dimnikarji ne merijo izpustov PM10, pripisuje nepopolni zakonodaji: “Država je sprejela uredbe, v katerih piše, da bi nadzor prašnih delcev morala vršiti dimnikarska služba, še vedno pa niso določeni standardi in tehnologija ter način.” Po Županekovem mnenju država tako še ni zagotovila izvajanja te storitve. “Ko bo to opredeljeno in uzakonjeno, bomo dimnikarji brez težav merili tudi vsebnost prašnih delcev. Gre za dodatno storitev, ki bo seveda tudi primerno finančno ovrednotena. V Nemčiji takšna storitev stane okrog 70 evrov.”

Dimnikarji bodo morali imeti potrdilo o nekaznovanosti

Od 412.000 malih kurilnih naprav v Sloveniji jih v evidenci manjka kar 90.000. Skoraj polovica vseh je na trdo gorivo. Na ministrstvu napovedujejo, da dimnikarjem, ki ne sporočajo v evidenco, ne bodo podaljšali koncesij. Seznam koncesionarjev bodo objavili ta teden.

Po prepričanju Matjaža Valenčiča Slovenija spodbuja biomasne kotle s preveliko količino izpustov, nad katerimi ni ustreznega nadzora. Na vprašanje, ali bo ob vse večjem problemu prašnih delcev v zraku država morala razmisliti tudi o drugačni politiki pri promociji lesne biomase, generalna direktorica direktorata za okolje odgovori: “Ne pravim, da ne. Tudi to je naloga, ki jo imamo mi in ministrstvo za infrastrukturo, ker imamo različne cilje, ki jih moramo doseči. Dejstvo pa je: tudi če kurimo na trda goriva, mora biti les pravilno in dovolj dolgo sušen, ne sme se dodajati drugih stvari v peč in treba je kuriti pravilno. S pravilno uporabo bi zmanjšali izpuste v zrak in s tem tudi vpliv na zdravje ljudi.“