Zelo buren odziv javnosti na strokovno odločitev o rejništvu dveh otrok je znova spomnil na dejstvo, da zakonodaja staršem ne daje možnosti vnaprejšnjega odločanja o usodi otrok. Je sploh mogoče karkoli ukreniti, da bodo naše želje upoštevane? Kako na odločitev po naši smrti lahko vplivajo bližnji, ki otroke res dobro poznajo? Kaj na koncu pretehta? Je vloga centrov za socialno delo pri končni odločitvi res prevelika in kaj bi bilo drugače, če bi o usodi otrok odločala sodišča? Tudi na vaša vprašanja bo odgovarjala predstavnica Skupnosti centrov za socialno delo Sendi Murgel.

Zelo buren odziv javnosti na strokovno odločitev o rejništvu dveh otrok je znova spomnil na dejstvo, da zakonodaja staršem ne daje možnosti vnaprejšnjega odločanja o usodi otrok. Je sploh mogoče karkoli ukreniti, da bodo naše želje upoštevane? Kako na odločitev po naši smrti lahko vplivajo bližnji, ki otroke res dobro poznajo? Kaj na koncu pretehta? Je vloga centrov za socialno delo pri končni odločitvi res prevelika in kaj bi bilo drugače, če bi o usodi otrok odločala sodišča?

Predstavnica Skupnosti centrov za socialno delo Sendi Murgel: “Če otroci ostanejo brez staršev, je treba poskrbet za namestitev in skrbnike. Naredijo se ocene, pridobijo izjave, mnenja. Več kot je v zadevo vpletenih, dlje traja postopek, pretehtati moramo vsako možnost. V dveh mesecih je včasih zelo težko presoditi.” 

Sendi Murgel iz CSD pravi, da se odnosi v družini se spreminjajo, včasih se starši odločajo več let vnaprej, komu bodo zaupali otroka, zato je potrebno situacijo v družini znova oceniti. Je pa še vedno zelo pomembna in spoštovana roditeljska pravica: “Če eden od staršev umre, otroka avtomatsko dodelimo živemu roditelju, razen v primeru opozorila CSD.”