Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje. Res pa je, da je bila ta še leta 2009 pri nas najnižja med vsemi evropskimi državami: manj kot odstotek in tudi danes smo (še) na šestem mestu po najnižji razliki. Še vedno, bi lahko znova poudarili.
O čem sploh govorimo, ko govorimo o razliki v plači med spoloma in s katerimi ukrepi se jo lahko uspešno zmanjšuje? O tem v pogovoru z raziskovalko Evropskega inštituta za enakost med spoloma Jolanto Reingarde v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje
Evropski inštitut za enakost med spoloma je bil ustanovljen leta 2010. Sedež ima v Vilni v Litvi in je ena manjših evropskih agencij, ki pa pokriva zelo obsežno področje in sodeluje tako z evropskimi institucijami kot s posameznimi državami. Predvsem pa je zanesljiv vir informacij na tem področju.
Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje. Leta 2009, torej pred desetimi leti, je bila ta pri nas najnižja med vsemi evropskimi državami, znašala je manj kot odstotek. Leta 2019 se nahajamo na šestem mestu po najnižji razliki, a glede na trenutne trende bi lahko kmalu zdrsnili po lestvici navzdol.
“Eden od ukrepov, ki velja za zelo uspešnega, je zakonska uvedba transparentnega plačnega sistema. In Evropska komisija na tem področju predlaga konkretne mehanizme. Prvič, da države zakonodajno vzpostavijo sistem, v katerem ima zaposleni pravico vpogleda o plačah ljudi na podobnih delovnih mestih v svojem podjetju oziroma organizaciji z določenim obsegom zaposlenim (kar se prepušča posamezni državi). Drugič, da morajo delodajalci poročati o plačni strukturi v svoji organizaciji in pri tem specificirati, kaj je osnovna plača in kaj so plačni dodatki. To pa zato, ker so plačne razlike pogosto večje v dodatkih k plači. Tretji predlog je, da morajo večja podjetja izvajati revizije plač, ki jo opravijo zunanji strokovni izvajalci. Četrti predlog pa je okrepitev kolektivnih plačnih pogajanj in ohranjanje socialnega dialoga.” Jolanta Reingarde, raziskovalka Evropskega inštituta za enakost med spoloma
Evropska komisija definira razlike v plači med spoloma kot povprečno razliko pri skupnem zaslužku na uro med moškimi in ženskami. “To je treba res jasno poudariti. Ko govorimo o plačni razliki ne primerjamo enakega z enakim. V osnovi primerjamo to, koliko zaslužijo v družbi ženske in koliko moški v splošni populaciji vseh zaposlenih. Pogledamo vse zaposlene ženske in koliko zaslužijo bruto na uro in potem to primerjamo z bruto zaslužkom vseh moških,” poudarja Jolanta Reingarde.
Vzroki za plačno vrzel med spoloma so raznoliki in med seboj prepleteni, vendar pa urejanje plačnih razlik ni le stvar pravičnosti v družbi. Gre tudi za odpravo posledic, ki jih prinaša plačna neenakost. Po mnenju Reingardove ekonomija izgublja veliko, dokazi pa kažejo na to, da je vsaka spolna neenakost izguba tako za gospodarstvo kot tudi ekonomijo. Dodaja, da na ta način izgubljamo ženske na delovnem trgu, ženski talent v družbi pa tako ostaja neizkoriščen. Izguba za ekonomijo je velika, saj ima diskriminacija svojo ceno, za boljši položaj žensk pa bi se morala prizadevati celotna družba.
“Spremeniti moramo naše predstave in koncepte o vodenju in predvsem sprejeti, da niso lahko samo moški dobri menedžerji. Ta stereotip nas omejuje in predstavlja veliko oviro za ženske. Čeprav ta stereotip pogosto gojijo same tudi ženske. Vsi smo žrtve patriarhalnega razmišljanja, tako ženske kot moški. Vsi se moramo spremeniti. In biti moramo dovolj kritični, da razumemo, da so si ženske pogosto največje sovražnice in da ne gre za obtoževanje moških ali iskanje krivcev. Gre za našo splošno kulturo, ki jo moramo začeti spreminjati že pri najmlajših.”
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje. Res pa je, da je bila ta še leta 2009 pri nas najnižja med vsemi evropskimi državami: manj kot odstotek in tudi danes smo (še) na šestem mestu po najnižji razliki. Še vedno, bi lahko znova poudarili.
O čem sploh govorimo, ko govorimo o razliki v plači med spoloma in s katerimi ukrepi se jo lahko uspešno zmanjšuje? O tem v pogovoru z raziskovalko Evropskega inštituta za enakost med spoloma Jolanto Reingarde v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje
Evropski inštitut za enakost med spoloma je bil ustanovljen leta 2010. Sedež ima v Vilni v Litvi in je ena manjših evropskih agencij, ki pa pokriva zelo obsežno področje in sodeluje tako z evropskimi institucijami kot s posameznimi državami. Predvsem pa je zanesljiv vir informacij na tem področju.
Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje. Leta 2009, torej pred desetimi leti, je bila ta pri nas najnižja med vsemi evropskimi državami, znašala je manj kot odstotek. Leta 2019 se nahajamo na šestem mestu po najnižji razliki, a glede na trenutne trende bi lahko kmalu zdrsnili po lestvici navzdol.
“Eden od ukrepov, ki velja za zelo uspešnega, je zakonska uvedba transparentnega plačnega sistema. In Evropska komisija na tem področju predlaga konkretne mehanizme. Prvič, da države zakonodajno vzpostavijo sistem, v katerem ima zaposleni pravico vpogleda o plačah ljudi na podobnih delovnih mestih v svojem podjetju oziroma organizaciji z določenim obsegom zaposlenim (kar se prepušča posamezni državi). Drugič, da morajo delodajalci poročati o plačni strukturi v svoji organizaciji in pri tem specificirati, kaj je osnovna plača in kaj so plačni dodatki. To pa zato, ker so plačne razlike pogosto večje v dodatkih k plači. Tretji predlog je, da morajo večja podjetja izvajati revizije plač, ki jo opravijo zunanji strokovni izvajalci. Četrti predlog pa je okrepitev kolektivnih plačnih pogajanj in ohranjanje socialnega dialoga.” Jolanta Reingarde, raziskovalka Evropskega inštituta za enakost med spoloma
Evropska komisija definira razlike v plači med spoloma kot povprečno razliko pri skupnem zaslužku na uro med moškimi in ženskami. “To je treba res jasno poudariti. Ko govorimo o plačni razliki ne primerjamo enakega z enakim. V osnovi primerjamo to, koliko zaslužijo v družbi ženske in koliko moški v splošni populaciji vseh zaposlenih. Pogledamo vse zaposlene ženske in koliko zaslužijo bruto na uro in potem to primerjamo z bruto zaslužkom vseh moških,” poudarja Jolanta Reingarde.
Vzroki za plačno vrzel med spoloma so raznoliki in med seboj prepleteni, vendar pa urejanje plačnih razlik ni le stvar pravičnosti v družbi. Gre tudi za odpravo posledic, ki jih prinaša plačna neenakost. Po mnenju Reingardove ekonomija izgublja veliko, dokazi pa kažejo na to, da je vsaka spolna neenakost izguba tako za gospodarstvo kot tudi ekonomijo. Dodaja, da na ta način izgubljamo ženske na delovnem trgu, ženski talent v družbi pa tako ostaja neizkoriščen. Izguba za ekonomijo je velika, saj ima diskriminacija svojo ceno, za boljši položaj žensk pa bi se morala prizadevati celotna družba.
“Spremeniti moramo naše predstave in koncepte o vodenju in predvsem sprejeti, da niso lahko samo moški dobri menedžerji. Ta stereotip nas omejuje in predstavlja veliko oviro za ženske. Čeprav ta stereotip pogosto gojijo same tudi ženske. Vsi smo žrtve patriarhalnega razmišljanja, tako ženske kot moški. Vsi se moramo spremeniti. In biti moramo dovolj kritični, da razumemo, da so si ženske pogosto največje sovražnice in da ne gre za obtoževanje moških ali iskanje krivcev. Gre za našo splošno kulturo, ki jo moramo začeti spreminjati že pri najmlajših.”
Jana Vidic ugotavlja, kakšen epilog so doživeli tisti, ki so se pred nasiljem zatekli v varno hišo.
Jana Vidic ugotavlja, kakšen epilog so doživeli tisti, ki so se pred nasiljem zatekli v varno hišo.
Preverjamo, kaj se dogaja v invalidskem podjetju Želva. Ena od invalidk je bila v Želvi kar 9 let na rehabilitaciji. V tem času ni pridobila niti leta delovne dobe. Ima pa zato vodstvo podjetja veliko razlogov za skrivanje. Poslovne nepravilnosti, prirejanje ocen invalidov, bianko odpovedi, kadrovske čistke, večkrat preplačane investicije ... Zemljišče, ki je po oceni GURS-a vredno približno 400€, je invalidsko podjetje Želva od svojega nadzornika kupilo za 80.000€. Kaj še se skriva pod trdnim oklepom Želve?
Svetovalni servis o energetskih izkaznicah. Simona Habič z gostoma Marjano Šijanec Zavrl iz Gradbenega inštituta ZRMK ter Dejanom Papežom, direktorjemZbornice za poslovanje z nepremičninami na Gospodarski zbornici Slovenije
Krajanom Kostanjevice na Krasu je zaradi strelišča, ki si ga je Strelsko društvo “Zdenko Žnidarčič” iz Šempetra pri Gorici pred štirimi leti uredilo v nekdanjem vojaškem vadbenem centru na robu vasi, dokončno prekipelo.
Krajanom Kostanjevice na Krasu je zaradi strelišča, ki si ga je Strelsko društvo “Zdenko Žnidarčič” iz Šempetra pri Gorici pred štirimi leti uredilo v nekdanjem vojaškem vadbenem centru na robu vasi, dokončno prekipelo.
V restavracijah Marche ob slovenskih avtocestah danes stranišča čistijo bolgarski delavci. Do septembra so se za prispevke uporabnikom tam zahvaljevali invalidi. V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste slišali zgodbo invalida, ki je na stranišču na avtocestnem počivališču za podjetje Medvedek moral delati tudi do 16 ur. Na “rehabilitacijo” ga je sprejel Janez Drobnič, nekdanji minister za delo, direktor podjetja Sandi Grubelič mlajši pa vse obtožbe glede izkoriščanja invalidov vali na naročnika.
Gradnja 5 kilometrske kolesarske steze od Brezovice do Vrhnike bo stala 4 milijone evrov. Pričakovali bi, da bo kolesarska steza ustrezala evropskim standardom, a so člani Slovenske kolesarske mreže med ogledom gradbišča ugotovili,da bodoča kolesarska steza niti slučajno ne ustreza sodobnim načrtovalskim smernicam.
Pred dvema tednoma smo objavili zgodbo podjetnika Branka Vodiška, ki je posle s hlodovino in lesom sklepal z mnogimi fizičnimi in pravnimi osebami in celo z eno od slovenskih občin. Kljub drugačnim dogovorom, je pogosto v gozdovih naredil golosek, lastnikom pa za to plačal zelo malo ali še raje nič. Po objavljenem prispevku so se v naše uredništvo vsuli klici poslušalcev iz vse Slovenije, ki imajo z Vodiškom prav tako slabe izkušnje.
Po podatkih Statističnega urada republike Slovenije v tem hipu pod pragom revščine pri nas živi vsaj 55.000 otrok in mladostnikov. Pri projektu Botrstvo pa opozarjajo, da je treba problem urediti sistemsko in čim prej. Nekaj predlogov sistemskih rešitev, ki bi lahko zelo hitro in znatno olajšale stiske družin s socialnega dna, predstavlja Nina Zidar Klemenčič, nosilka projekta Brezplačna pravna pomoč.
Tokrat delimo zgodbo sodobnega “podjetnika”, ki je v Loški dolini ogoljufal kar nekaj kmetov in tudi občino. S svojim gozdarskim podjetjem, prijavljenim v odmaknjeni vasi na območju Velikih Lašč, je podiral in odvažal les, plačal pa nič.
Preverjamo hrup pri delu stečajne upraviteljice, ki je del nepremičnin propadlega celjskega gostinca oddala v najem in se soočila z zahtevo, da stare dolgove poravna nova najemnica. Gre za spoštovanje stečajne zakonodaje ali namerno izsiljevanje?
Sistemi drugih držav prepoznajo precej manj nadarjenih učencev. Smo res tako izredni, ali pa v strahu, da ne bi koga izpustili, skušamo zajeti preveliko populacijo in potem pogosto premalo učinkovito delamo s tistimi, ki imajo zares izredne talente? Zakaj kljub temu nekateri nadarjeni še vedno izpadejo? Je prepoznavanje nadarjenosti odvisno tudi od socialnih razmer, v katerih otrok odrašča? Zakaj se nadarjeni učenci pogosto dolgočasijo pri pouku? Lahko gre delo z nadarjenimi z roko v roki z delom z učenci z učnimi težavami?
Sprašujemo, kakšna so merila in kriteriji, predvsem pa, kateri dokumenti so potrebni, da se postopek vrednotenja in priznavanja uspešno konča.
V oddaji Kje pa vas čevelj žuli opozarjamo na slabosti kurjave z mokrim lesom - ne gre namreč zgolj za onesnaževanje okolja, ampak tudi za resno zdravstveno grožnjo.
Pri servisnih storitvah moramo biti potrošniki zelo previdni, saj nam serviserji kaj hitro zaračunajo dela ali zamenjajo del, za katerega se nismo dogovorili. In če se to zgodi in računa ne želite poravnati, lahko serviser zadrži popravljeno stvar.
Vsako leto konec septembra Ministrstvo za kmetijstvo in okolje objavipravilnik o odvzemu rjavega medveda in volka iz narave. Letos so pritiski lokalnih skupnosti, tudi zaradi bližajočih se lokalnih volitev, precej močni, a se za zdaj usklajeno in predvideno število ne razlikuje kaj dosti od številk prejšnja leta. Govorili bomo o težavah, s katerimi se soočajo prebivalci, ki sobivajo z medvedi in volkovi, ter utemeljitve pristojnih služb in zavodov, ki skrbijo po eni strani za ohranjanje velikih zveri v Sloveniji, po drugi strani pa v imenu varnega sobivanja uravnavajo njihovo populacijo v naravi.
V oddaji "Kje pa vas čevelj žuli?" se sprašujemo, zakaj so moški, ki imajo spolne odnose z drugimi moškimi še vedno absolutno izključeni iz sistema krvodajalstva, kljub dobro razviti tehnologiji za odkrivanje spolno prenosljivih bolezni, predvsem virusa HIV. Je ukrep diskriminatoren ali nujen za zaščito prejemnikov krvi?
Slovenija bo obstoječi analogni komunikacijski sistem na železniškem omrežju nadomestila z globalnim mobilnim radijskim sistemom. Pri tem bo kar 100 milijonov oziroma 85 odstotkov naložbe prispevala Evropska unija. Tako imenovani GSM-R sistem naj bi med drugim povečal varnost in infrastrukturno zmogljivost, manj bo motenj in zamud vlakov, del tovora se bo preusmeril s cest na železnice. Na celotnem 1.200 kilometrov dolgem železniškem omrežju glavnih in regionalnih prog bodo med drugim izvedli optično kabliranje, zgradili 110 repetitorjev in – če preidemo k bistvu problema – približno 250 baznih postaj. Prebivalce v njihovi bližini je strah, da bodo do 30 metrov visoki stolpi negativno vplivali na njihovo zdravje, še posebej jih moti, ker jih pred postavitvijo nihče ni nič vprašal.
V Vrtojbi na Goriškem samevata in propadata večji, malodane dokončani stavbi. V eni naj bi zaživel dom upokojencev, v drugi so predvidena varovana oziroma oskrbovana stanovanja. A obe ostajata prazni, ujeti v goščo podivjane trave, grmičevja, alergene ambrozije in nesoglasij med partnerjema – občino in zasebnim podjetjem, ki sta skupaj zastavila graditev Socialnega centra Vrtojba. Z velikim bančnim posojilom so stavbi sicer zgradili, a se projekt zaradi številnih težav in nesoglasij že štiri leta ne premakne z mrtve točke. Zakaj, preverja Valter Pregelj.
Neveljaven email naslov