Nevarni primeri zaostritve italijanske občinske politike do slovenske manjšine.

Nevarni primeri zaostritve italijanske občinske politike do slovenske manjšine, za katere smo upali, da jih ne bomo več videli

V zadnjem času je bilo več primerov zaostritev italijanske občinske politike do slovenske manjšine v Italiji. Podžupan občine Bardo Mauro Pinosa trdi, da v njegovi občini v resnici ni Slovencev, na Facebooku pa je zapisal, da bi si želel, da bi bila Kobarid in Bovec italijanska. Nekateri svetniki v goriškem svetu zapuščajo dvorano, medtem ko svetniki slovenske narodnosti govorijo v slovenščini. Kot poroča Ivana Zajc z Radia Koper, se to dogaja že kar nekaj let.

“Nekateri svetniki iz koalicije zapustijo dvorano, drugi si ne nadenejo slušalk. Ker ne znajo slovensko, ne morejo razumeti, o čem je govor. To je grozno. To pomeni, da kdor govori slovensko, ne obstaja. Kot bi bil v občinskem svetu duh.” – Andrea Picco, član občinskega sveta

Če nekateri predstavniki občanov v občinskem svetu ne priznavajo enakovrednosti slovenskega jezika in kulture, smo, po besedah Andrea Picca, v resnici še vedno zelo razdvojeni. Občinski svet bi moral biti zgled.

Sergio Cosma, eden izmed svetnikov skrajno desne stranke Fratelli d‘Italia (Bratje Italije), je povedal, da dvorano redno zapušča, ko svetniki govorijo slovensko:

“Dejstvo, da slovenski svetniki v občinskem svetu govorijo slovensko, je zame žalitev italijanskosti tega mesta. Če si manjšina želi, da jo prepoznamo, mora najprej pustiti, da jo preštejemo.” 

Po mnenju župana Rodolfa Ziberne pa gre za zasebno in ne politično stvar. Kljub oviram je dejstvo, da lahko goriški svetniki govorijo slovensko, pomemben dosežek. Drugače je v tržaškem občinskem svetu, kjer materinščine ne morejo uporabljati.

Zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič kot Novogoričan na takšne provokacije odgovarja:

“Gorica in Trst sta zapletena kraja. To, kar vidimo v zadnjem času, je vrnitev nekaterih starejših vzorcev, za katere smo upali, da so pozabljeni tudi na obmejnem območju.“

To pa vsekakor ni edina stvar, ki se dogaja. Integracija slovenske skupnosti, povezovanje čez mejo – to so procesi, ki so se v zadnjem desetletju zelo pospešili in se nadaljujejo.

“Devetdeseta leta so bila leta odpiranja in lepih besed in napredovanja manjšinskih vprašanj. V tistih letih, ko takšnih diskurzov ni bilo slišati v javnosti, je bil odnos do slovenske manjšine veliko bolj zaprt, kot je to zdaj. Danes imamo opraviti z nečim drugim – šovinistični glasovi so močnejši, glasnejši.” – Luka Lisjak Gabrijelčič

Ravno zato je treba razumeti krepitev protislovenske drže in porast šovinizma na vseh frontah skupaj. Luka Lisjak Gabrijelčič dodaja, da to ni več ista italijanska mejna družba, ki smo jo poznali v prejšnjih desetletjih.