V kratki zgodovini samostojne Slovenije smo doživeli že številne absurde, ki so jih spisali uradniki. Žal so ti absurdi krojili usodo ljudi. In krojijo jo še danes. Prejšnji teden so Eritrejski prosilci za mednarodno zaščito opozorili na negativne odločbe, ki so jih prejeli pred novim letom. V njih je veliko izjemno nenavadnih ugotovitev. Pristojni organ na primer ugotavlja, da v Eritreji služenje vojaškega roka, ki traja nedoločen čas, uporabljajo kot sredstvo za pridobivanje delovne sile za celoten gospodarski sektor, da ujete dezerterje, ki jih brez dostopa do odvetnika obsodijo na vojaških sodiščih, lahko tudi izpustijo, če potrebujejo delovno silo, da je prisilno in obvezno delo koristno za skupno dobro.

V Eritreji služenje vojaškega roka, ki traja nedoločen čas, uporabljajo kot sredstvo za pridobivanje delovne sile za celoten gospodarski sektor, prisilno delo pa naj bi bilo koristno za skupnost

Pred novim letom je skupina eritrejskih prosilcev za mednarodno zaščito dobila negativne odločbe, v katerih je polno zelo nenavadnih trditev. V njih je denimo pisalo, da Eritreja izvaja kaznovanje zunajsodno, vendar prijete ljudi izpustijo, če potrebujejo delovno silo. Da je prisilno delo koristno za skupnost. Da zapornih kazni zaradi dezerterstva iz vojske, ki traja neomejen čas, ni mogoče šteti za pretirane. Da nehumano in poniževalno ravnanje v zaporih ni povzročeno namerno in podobno.

Eritreja velja za najhujšo afriško diktaturo, v katero mednarodne organizacije za človekove pravice nimajo vstopa. Metka Naglič iz Amnesty International Slovenija:

“V Eritreji je situacija slaba že zelo dolgo. K sreči so sicer z Etiopijo sklenili mirovni spozazum leta 2018, ampak pozitivno lahko izpostavim le to, da za ljudi, ki bežijo čez mejo, ne velja več politika streljanja, torej da se te ljudi ubije. Jih pa še vedno aretirajo. Ena izmed posledic teh nesporazumov glede meje je bila ta, da so od leta 1995 imeli vojaški rok za nedoločen čas, ki je veljal za vse Eritrejce od 18. do 40. leta. Združeni narodi so potrdili, da to predstavlja suženjstvo.”

Po dekretu morajo v vojsko vsi, razen poročenih žensk, neporočenih mater in oseb, ki iz zdravstvenih razlogov niso sposobne za vojaško službo.

Guitom je star 41 let. V Slovenijo je prišel leta 2017 prek sistema relokacije iz Italije. V eritrejski vojski je bil prisilno dve desetletji. Spominja se, kako ni imel prav nobenih pravic, ni dobival plače, njegova družina, ki je ni smel niti obiskati, pa je živela v hudem pomanjkanju. Počutil se je kot v zaporu. Ko je pobegnil, so začeli groziti njegovi ženi, ki je potem prav tako morala zapustiti državo.

41 letni sogovornik meni, da so negativne odločbe, ki so jih pred novim letom prejeli nekateri prosilci za azil iz Eritreje, popolnoma nerazumne. Med temi, ki so jih dobili, je bil tudi Zeresenay. 21 letni Eritrejec razlaga, kako so ga pri 17 letih vpoklicali v vojsko. Pobegnil je, toda oblast je začela groziti njegovi mami, zato se je vrnil. Razmere v zaporu, kjer je v enem prostoru v slabih higienskih razmerah gnetlo več kot sto ljudi, so bile nehumane. Pobegnil je iz zapora, uspel je pobegniti tudi iz države. Če bi ga Slovenija zdaj vrnila, je prepričan, da bi ga kot dezerterja in ubežnika v najboljšem primeru ponovno čakala zaporna kazen.

V odločbi, na katerem je pečat slovenskega ministrstva za notranje zadeve, tudi piše, da so sankcije za dezerterje in ubežnike verjetno manj dramatične kot navajajo opazovalci in da splošno stanje v Eritreji in v zaporih, ki je sicer lahko nehumano in poniževalno, ni posledica namernega ravnanja države in prosilcu ni povzročeno namerno. Metka Naglič:

“To, da pristaneš v zaporu, ne da bi se proti tebi sprožil kakšen postopek, ne da bi tvoji bljižnji vedeli, kje si, in ne da bi vedel, do kdaj boš v zaporu, je nesposobno trditi, da to pa ni slabo.”

Eritrejci, ki so med prazniki prejeli negativne odločbe, so med drugim lahko prebrali, da slovensko ministrstvo za notranje zadeve zapornih kazni v Eritreji zaradi dezerterstva iz vojske, ki torej traja nedoločen čas, ne more šteti za pretirane, saj naj bi se v praksi zmanjšale na od šest mesecev do dve leti.

“Ljudje so prisilno vključeni v vojaški rok in država, oblast se ne drži zakonov. Eritrejci imajo resno skrb za svoje življenje, saj nihče od njih ne ve, kje bo pristal.”

Kaj pomeni zaporna kazen v Eritreji, je izkusila tudi 39-letna sogovornica. Njen mož je bil vojak. Ker je pobegnil, so zaprli njo. Med zaslišanji so jo tudi mučili. Zeresenay, ki je pomagal s tolmačenjem, je danes 39-letno Eritrejko spoznal na begunski poti. Pravi, da, glede na to, v kakšnem stanju je bila, ko je pobegnila iz zapôra, ni zares verjel, da ji bo uspelo preživeti.

Da so negativne odločbe popolnoma nerazumne, se strinja tudi 32-letni Abraham, ki je Slovenijo prišel konec leta 2018.

“Znano je, da v Eritreji vlada diktatura, da tam ni nobenih pravic, da ni demokracije. Številni ljudje so zaprti. Sam sem učitelj, poučeval sem matematiko in fiziko, vlada pa je zahtevala, da naj v roke vzamem puško. Nisem hotel postati vojak.”

Miha Blažič iz delovne skupine za azil, je prepričan, da nenaden novoletni paket negativnih odločb ni naključje.

40-letni Habte ima danes urejen status v Sloveniji. Skoraj polovico svojega življenja je bil prisiljen preživeti v vojski. Iz Eritreje je pobegnil leta 2015.

“Eritreja ni varna država. Na izbiro sem imel dve možnosti – smrt ali življenje. Ni lahko prečkati Sahare in Sredozemskega morja. Nihče se ne bi podal na tako nevarno pot, če bi bilo v Eritreji varno. Če bi bilo varno, bi živel tam.”

Na ministrstvu za notranje zadeve ocenjujejo, da so javni uslužbenci, ki delajo na področju mednarodne zaščite, ustrezno strokovno usposobljeni.