Učiteljica slovenščine na OŠ Frana Malgaja v Šentjurju spregovori o učenju na daljavo, smernicah, ki jih ni, ter kaj je razlika pri učenju od doma in učenju na daljavo.

Bojana Potočnik je učiteljica slovenščine na OŠ Frana Malgaja v Šentjurju, zdaj na daljavo poučuje 93 učencev, pri tem pravi, da sta ključni povratna informacija učitelja in organiziranost: “Želela sem jih imeti več na kupu, da ko bo eden postavil vprašanje, bom lahko odgovorila petim.” Številni so se tako znašli pred dilemo, kako sploh poučevati na daljavo, pa z vprašanjem, ali imajo vsi sploh dostop do interneta, ali imajo doma naprave, s katerimi bodo lahko sodelovali pri pouku.

“Nimamo podatka o dostopnosti, kar pa zadeva naprave, so nekatere šole dobavile računalnike. Učitelji in ljudje so pripravljeni pomagati, jaz sem svoje učence preusmerila na delo na pametnih telefonih, ker vem, da jih ima večina.”

Bojana Potočnik pravi, da so bili učitelji vrženi v nenavaden položaj brez enotnih smernic. “Upam, da bo šolsko ministrstvo po koncu epidemije ravnalo pametno, da ne bo vneslo še dodatnega nezaupanja v šolski sistem.” Bojana Potočnik je še povedala, da v teh dneh pogosto joče:

“Zdi se mi, da se te, ko si mati, vse še bolj dotakne. Solze mi stopijo v oči zaradi odzivov otrok, staršev, solzne oči sem imela ob včerajšnjih prizorih Zagreba. Zdi se mi, da smo v teh dneh vsi bolj čustveni.”

Nina Babič je psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, ki pravi, da na njihovi šoli ne želijo obremenjevati staršev, da bi ti bili vpeti v učni proces, zato otroke spodbujajo k samostojnemu učenju na daljavo.

“Poskušamo spodbujati učence, naj naloge rešujejo sami. Učitelji ne pričakujemo, da bodo starši postali učitelji na domu, obrnili smo se tudi na učence, spodbujamo jim, naj si med seboj pomagajo. Kar je v bistvu tudi smisel medsebojne pomoči.”