Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Raffaele Bruno, infektolog iz bolnišnice v Pavii

23.04.2020

O prvi italijanski eksperimentalni terapiji bolnikov s covid 19 s krvno plazmo, o zdravljenju pacienta 1 Mattie in o izjemnem podpornem delu medicinskih sester in drugih zdravstvenih sodelavcev.

Infektolog dr. Raffaele Bruno je direktor oddelka za infekcijske bolezni v bolnišnici v Pavii, kjer so pred kakšnim tednom pozdravili prvega italijanskega pacienta s koronavirusno boleznijo 19, 38-letnega Mattio iz Codogna. Bil je tako rekoč postavljen v vlogo zdravnika, ki zdravi, ne da bi točno vedel, kaj. Ob rednem zdravljenju bolnikov na njegovem oddelku je že od začetka marca vključen v prvo italijansko raziskovanje zdravljenja pacientov s covidom 19 s krvno plazmo ozdravljenih darovalcev. A to je ena od metod, ki nikakor ne bo nadomestila zdravila ali cepiva, pravi, saj je ni mogoče uporabiti za večje število bolnikov. Dr. Raffaele Bruno je še eden tistih zdravnikov v prvi vrsti, ki brez premora dela od 22. februarja. V pogovoru je poudaril izjemen pomen medicinskih sester in drugega zdravstvenega osebja, ki po njegovem mnenju resnično opravlja izjemno delo. 

INTERVJU V CELOTI

Dr. Raffaele Bruno, hvala, da ste si vzeli čas za pogovor za naš radio, čeprav imate veliko dela in ste vseskozi zaposleni. Pa naj vas najprej vprašam, kakšno je stanje v bolnišnici San Matteo v Pavii, v kateri delate?

Tu pri nas se stanje nekoliko izboljšuje, vsaj kar zadeva nove prihode ljudi na urgenco. Zdaj smo veliko bolje organizirani in učinkoviteje upravljamo dotok novih pacientov ter jih potem razporedimo na različne oddelke.

Delate v prvi vrsti, ste infektolog, tudi predstojnik oddelka za infekcijske bolezni, koliko dni ste že v službi brez premora? 

Brez premora delam že od 22. februarja. Težko je, ampak opravljam takšen poklic, ki predvideva določene obremenitve v nekem strnjenem času. Mi samo opravljamo svojo dolžnost. To gre z roko v roki s poklicem; da si tam, ko te potrebujejo. In zdaj nas potrebujejo. Odpočili se bomo, ko bo čas za to. Zdaj še ni. 

Koliko časa bo, po vašem, še tako? Da boste delali brez premora?

Stvari se izboljšujejo, ampak je še prezgodaj za napovedi. Ne morem povedati, kdaj se bo vse to umirilo.

Dr. Bruno, pred nekaj dnevi sem v italijanskih časopisih brala zgodbo, ki, verjamem, vliva veliko upanja, in sicer zgodbo Mattie, tako imenovanega pacienta 1, ki se je pri vas zdravil mesec dni. Vi ste ga zdravili, kaj lahko poveste o izkušnji? 

Zdravljenja tega pacienta smo se lotili enako, kot se lotimo zdravljenja vseh drugih pacientov, ki pridejo k nam. V enaki meri kot pri drugih zdravljenjih smo vložili vse, strast, osredotočeni smo bili, da pacienta pozdravimo. Mattia je zdaj postal neki simbol, dejstvo, da lahko nekdo tako mlad, star še ne 40 let in še športnik, zboli tako hudo, nas je osupnilo. On je postal simbol upanja, da nekdo s tako hudo obliko bolezni ozdravi.

Simbol upanja, pravite, tudi sami ste v zdravljenje vložili veliko upanja in tudi požrtvovalnosti, znanja. Bili ste prvi v Italiji, ki ste se spoprijeli z zdravljenjem pacienta s takrat povsem nepoznano boleznijo na evropskih tleh. 

To, kar pravite, je zelo pomembno. Glede na to, da je bil to prvi pacient, smo se morali opirati na izkušnje in metode, ki so jih ubrali drugod. Poskušali smo vzpostaviti podoben način delovanja, kot so ga imeli kitajski kolegi, in to njihovo znanje združili s svojimi izkušnjami. Jaz sem infektolog in zdravim tudi paciente v kritičnih stanjih, s sodelovanjem s kolegi z intenzivne terapije smo opravili izjemno timsko delo, ki je pripeljalo ne samo do uspeha pri Mattii, temveč tudi pri številnih drugih pacientih.

Koliko ste jih pozdravili pri vas?

Več kot tisoč pacientov.

Koliko je bilo smrti?

Točnega števila vam ne morem povedati, saj ne prihajajo le z mojega oddelka, je pa tudi res, da je število umrlih težko izračunati. Naj razložim: tu ne gre za absolutno številko, ampak za stopnjo smrti. In če želimo izračunati to, moramo poznati imenovalca, ki pa ga ne pozna nihče: na primer, kako primerjamo smrti – gleda na tiste hospitalizirane ali na celotno številko okuženih v Lombardiji ali v provinci Pavia, kjer mi delujemo. Število smrti je relativno.

Če vas lahko še nekaj vprašam v zvezi v Mattio, takrat – to je bilo še na začetku širjenja koronavirusne bolezni 19 – ko še nihče ni poznal simptomov, je bilo skoraj herojsko dejanje – tudi sami ste ga tako opisali – anesteziologinje v Codognu, ker je pri Mattii opravila test na koronavirus. (opomba: Mattia se je prvič pojavil na urgenci 18. februarja, ko so sumili na pljučnico, mu dali zdravilo in ga poslali domov, 19. februarja je spet prišel na urgenco že z zelo hudo obliko pljučnice, 20. 2. je anesteziologinja dr. Annalisa Malara opravila test za koronavirus)

Kolegica anesteziologinja iz bolnišnice v Codognu je opravila odlično delo. Tiste dni smo že dobili opozorilo, da moramo biti pozorni na to bolezen, vendar so vsi pozornost usmerjali v tiste, ki so se vračali iz Kitajske, ne pa v paciente, ki nikoli niso bili tam. In to, da je takrat sploh pomislila, da bi lahko Mattia imel to bolezen, je bilo zelo pomembno.

Ste ostali v stiku z Mattio tudi po odpustitvi iz bolnišnice?

Seveda in počuti se zelo dobro.

Dr. Raffaele Bruno, niste samo zdravnik, ki je z ekipo pozdravil prvega pacienta s covidom 19 v Italiji, začeli ste tudi še neki drug eksperiment v državi, in sicer zdravljenje s krvno plazmo. To ni nova terapevtska strategija, a vendar, je lahko to dodatno upanje, da bi bolezen hitreje in učinkoviteje zdravili? 

Da, tako kot ste rekli, to res ni nova strategija, temelji pa na tem, da kdor zboli za koronavirusom in potem ozdravi, ustvari protitelesa. Praktično je zadeva zelo enostavna na prvi posluh – pri ozdravljenih pacientih odvzamemo kri, potem v krvi oziroma krvni plazmi pregledamo prisotnost imunoglobulinov oziroma protiteles, jih nato v laboratoriju izmerimo in vstavimo v bolnike. Pri nas ta hip vodimo nekakšen eksperiment s 43 pacienti, za zdaj še nimamo končnih rezultatov. Ta hip se kaže kot terapija, ki bi lahko bila ena od mogočih strategij zdravljenja, a moramo biti tudi realni, ne smemo vzbujati lažnega upanja, najprej moramo pridobiti znanstvene rezultate in šele nato lahko rečemo, da je nekaj učinkovito. Edino, kar lahko zdaj z gotovostjo trdim, je, da to ni rešitev težave. To je terapija, ki jo lahko uporabimo v izrednih stanjih, ni pa to strategija za obsežnejšo uporabo.

To je strategija, ki bi jo veljalo obravnavati kot nekakšno pomoč, krajšo pot k ozdravitvi? 

Da, preprosto gre za preveč zahteven in dolgotrajen postopek. Končna strategija je ali cepivo ali zdravilo.

Koronavirus je v Italiji zdaj prisoten že več kot dva meseca, torej raziskovanje ni dolgo, kdaj ste sploh pomislili, da bi poskusili takšno zdravljenje?

Pomislili smo že takoj v prvih tednih, vendar smo potem seveda morali pridobiti številna dovoljenja in zaradi vseh teh postopkov se potem vse upočasni, saj je treba spoštovati zakone. V to terapijo za zdaj še ne vlagamo prevelikih pričakovanj, najprej moramo pridobiti podatke in rezultate te eksperimentalne dobe, potem lahko podamo neko strokovno mnenje.

Kako pa bi ob tem pokomentirali to, da se je virus pri že ozdravljenih ljudeh znova pojavil – da sploh niso razvili imunosti? 

Tukaj plazma sicer nima nikakršne zveze, saj deluje kot protivirusno zdravilo. A skrb vzbujajoče pri vseh teh novicah, če so resnične, je, da domnevno ozdravljen bolnik zboli. To bi namreč lahko pomenilo, da naš organizem ne proizvaja zaščitnih protiteles proti koronavirusu.

Veliko raziskav poteka tako na področju pregledovanja protiteles in poskusov zdravljenja s krvno plazmo kot tudi na področju iskanja zdravila in cepiva, za katero pravijo, da bi ga po najbolj optimističnih pričakovanjih dobili konec leta oziroma v začetku prihodnjega leta. Kako bomo živeli do takrat? Karantena do takrat ni realna možnost?

Živeli bomo z maskami.

Brez rokovanj, objemov, poljubov …

Tako je.

Dr. Bruno, v italijanskem časopisu Corriere della Sera sem zasledila mnenje italijanskega ministra za regionalne razmere Francesca Boccie, ki je dejal, citiram: “Prosim znanstveno skupnost, naj nam zagotovi neizpodbitne dokaze in ne tri, štiri možne opcije za vsako temo. Kdo je že imel virus, kdo lahko znova zboli? Ni odgovora. Enako velja za serološke teste. Naj bo vse jasno, sicer ni znanosti. Politiki prevzamemo odgovornost za odločitve, ampak znanstveniki nas morajo postaviti v stanje, da se lahko odločimo. Ne moremo čakati v miru na cepivo.” 

Raje ne komentiram politikov.

Velja, greva raje tja, kjer ste zdaj doma. Nekje ste dejali, da vam je težko ves čas delati z masko na obrazu, saj pacientom ne morete vliti upanja z nasmehom, poleg tega ste dejali, da brez medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov ne bi zmogli delati vsega tega. Oni so gonilna sila, ves čas so v zaščitnih oblačilih, neverjetno delo opravljajo?

Res je, oni so tisti, ki preživijo največ časa s pacientom, oni so tisti, ki jim pacient preda svoje telo. Kot dojenček. Otrok potrebuje mamo in očeta, da ga preblečeta, nahranita, in pacienti, ki niso samozadostni, predajo svoje telo v roke teh izjemnih delavcev, ki za pacienta skrbijo, kot bi bil njihov otrok. To je ta njihova izjemna moč. Naš doprinos je pomemben, a brez njih bi bilo vse to nemogoče. Nepogrešljivi so.

Kaj bi jim rekli, če bi bili pred vami zdaj, kaj jim rečete v še posebej težkih dneh?

Naj ostanejo močni. Zdaj na nas zdravnike gledajo kot na nekakšne heroje, ampak gotovo nas bo po koncu te epidemije tudi kdo krivil za marsikatero stvar. Ne pričakujem ničesar, upam samo, da si bodo ljudje zapomnili naše delo, jaz sem ponosen, da pripadam tej veji profesionalcev, ki so v tem hipu pokazali izjemno moč, sočutje. Zdravili so številne in jim pomagali do ozdravitve. 

To kazanje s prstom na vas se že zdaj dogaja v Italiji, nekateri odvetniki kljub pandemiji spodbujajo sorodnike umrlih za koronavirusom, naj tožijo zdravnike, češ, da niso dovolj dobro poskrbeli zanje in so zato umrli …

Kot vedno: v vsaki profesiji obstajajo dobri in slabi ljudje – med slabimi odvetniki so tudi takšni, ki špekulirajo o zdajšnjem stanju. V Italiji je vedno pravi čas za polemike, to je lastno italijanski biti.

Menite, da se bo po vsem tem vse še stopnjevalo?

Ne vem, upam, da si bodo ljudje zapomnili, kaj smo naredili za prebivalstvo. Ko nekdo dela dobro, ni potrebe, da ga je strah česar koli in kogar koli. Verjamem, da bo iz tega časa vzklila hvaležnost.

Italija se počasi, res počasi, vrača v stare tirnice, prejšnji teden ste simbolično odprli knjižnice/knjigarne. Kako kot infektolog gledate na to? Je prezgodaj?

Po mojem mnenju je težko združiti tehniško-zdravniško-epidemiološki položaj s politično-ekonomskim. To ni združljivo, tehniki podajo mnenja, politiki sprejmejo odločitve. Na podlagi tistega, kar rečejo tehniki, se morajo politiki odločiti, a morajo imeti v mislih, da je zdravje pred vsem drugim. Jaz bi bil v tem hipu ostrejši, ampak nisem jaz tisti, ki odloča.

Dr. Raffaelle Bruno, najdemo vas lahko tudi na družabnih omrežjih, na Twitterju imate napisano, da je normalnost privilegij in da tega ne smemo nikoli pozabiti. Ste to napisali zdaj oziroma kaj imate v mislih s tem zapisom? 

To si mislim že veliko časa – normalno življenje, kot je sprehod, druženje z ljudmi, s katerimi se imaš dobro, pogovor na štiri oči – vse to je privilegij, saj se lahko v življenju hitro zgodi sprememba. Mislim, da bo to kot 11. september, v smislu, da nič več ne bo, kot je bilo, vse dokler ne bomo imeli cepiva. Prej ste rekli, da se ne bomo smeli objemati, poljubljati, človeški stiki se bodo spremenili, in to bistveno vpliva na naš način življenja. Zato trdim, da je normalnost privilegij.

Kako zelo se je spremenilo vaše življenje – iz neke kolikor tolikšne normalnosti?

Moje življenje se je spremenilo v samem bistvu, nimam več prostega časa, nimam več družabnega življenja, v prvem tednu izbruha virusa sem ves teden preživel v bolnišnici, sploh nisem šel domov. Zdaj pa grem domov le odspati nekaj ur.


Koronavirus podkast

231 epizod


Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.

Raffaele Bruno, infektolog iz bolnišnice v Pavii

23.04.2020

O prvi italijanski eksperimentalni terapiji bolnikov s covid 19 s krvno plazmo, o zdravljenju pacienta 1 Mattie in o izjemnem podpornem delu medicinskih sester in drugih zdravstvenih sodelavcev.

Infektolog dr. Raffaele Bruno je direktor oddelka za infekcijske bolezni v bolnišnici v Pavii, kjer so pred kakšnim tednom pozdravili prvega italijanskega pacienta s koronavirusno boleznijo 19, 38-letnega Mattio iz Codogna. Bil je tako rekoč postavljen v vlogo zdravnika, ki zdravi, ne da bi točno vedel, kaj. Ob rednem zdravljenju bolnikov na njegovem oddelku je že od začetka marca vključen v prvo italijansko raziskovanje zdravljenja pacientov s covidom 19 s krvno plazmo ozdravljenih darovalcev. A to je ena od metod, ki nikakor ne bo nadomestila zdravila ali cepiva, pravi, saj je ni mogoče uporabiti za večje število bolnikov. Dr. Raffaele Bruno je še eden tistih zdravnikov v prvi vrsti, ki brez premora dela od 22. februarja. V pogovoru je poudaril izjemen pomen medicinskih sester in drugega zdravstvenega osebja, ki po njegovem mnenju resnično opravlja izjemno delo. 

INTERVJU V CELOTI

Dr. Raffaele Bruno, hvala, da ste si vzeli čas za pogovor za naš radio, čeprav imate veliko dela in ste vseskozi zaposleni. Pa naj vas najprej vprašam, kakšno je stanje v bolnišnici San Matteo v Pavii, v kateri delate?

Tu pri nas se stanje nekoliko izboljšuje, vsaj kar zadeva nove prihode ljudi na urgenco. Zdaj smo veliko bolje organizirani in učinkoviteje upravljamo dotok novih pacientov ter jih potem razporedimo na različne oddelke.

Delate v prvi vrsti, ste infektolog, tudi predstojnik oddelka za infekcijske bolezni, koliko dni ste že v službi brez premora? 

Brez premora delam že od 22. februarja. Težko je, ampak opravljam takšen poklic, ki predvideva določene obremenitve v nekem strnjenem času. Mi samo opravljamo svojo dolžnost. To gre z roko v roki s poklicem; da si tam, ko te potrebujejo. In zdaj nas potrebujejo. Odpočili se bomo, ko bo čas za to. Zdaj še ni. 

Koliko časa bo, po vašem, še tako? Da boste delali brez premora?

Stvari se izboljšujejo, ampak je še prezgodaj za napovedi. Ne morem povedati, kdaj se bo vse to umirilo.

Dr. Bruno, pred nekaj dnevi sem v italijanskih časopisih brala zgodbo, ki, verjamem, vliva veliko upanja, in sicer zgodbo Mattie, tako imenovanega pacienta 1, ki se je pri vas zdravil mesec dni. Vi ste ga zdravili, kaj lahko poveste o izkušnji? 

Zdravljenja tega pacienta smo se lotili enako, kot se lotimo zdravljenja vseh drugih pacientov, ki pridejo k nam. V enaki meri kot pri drugih zdravljenjih smo vložili vse, strast, osredotočeni smo bili, da pacienta pozdravimo. Mattia je zdaj postal neki simbol, dejstvo, da lahko nekdo tako mlad, star še ne 40 let in še športnik, zboli tako hudo, nas je osupnilo. On je postal simbol upanja, da nekdo s tako hudo obliko bolezni ozdravi.

Simbol upanja, pravite, tudi sami ste v zdravljenje vložili veliko upanja in tudi požrtvovalnosti, znanja. Bili ste prvi v Italiji, ki ste se spoprijeli z zdravljenjem pacienta s takrat povsem nepoznano boleznijo na evropskih tleh. 

To, kar pravite, je zelo pomembno. Glede na to, da je bil to prvi pacient, smo se morali opirati na izkušnje in metode, ki so jih ubrali drugod. Poskušali smo vzpostaviti podoben način delovanja, kot so ga imeli kitajski kolegi, in to njihovo znanje združili s svojimi izkušnjami. Jaz sem infektolog in zdravim tudi paciente v kritičnih stanjih, s sodelovanjem s kolegi z intenzivne terapije smo opravili izjemno timsko delo, ki je pripeljalo ne samo do uspeha pri Mattii, temveč tudi pri številnih drugih pacientih.

Koliko ste jih pozdravili pri vas?

Več kot tisoč pacientov.

Koliko je bilo smrti?

Točnega števila vam ne morem povedati, saj ne prihajajo le z mojega oddelka, je pa tudi res, da je število umrlih težko izračunati. Naj razložim: tu ne gre za absolutno številko, ampak za stopnjo smrti. In če želimo izračunati to, moramo poznati imenovalca, ki pa ga ne pozna nihče: na primer, kako primerjamo smrti – gleda na tiste hospitalizirane ali na celotno številko okuženih v Lombardiji ali v provinci Pavia, kjer mi delujemo. Število smrti je relativno.

Če vas lahko še nekaj vprašam v zvezi v Mattio, takrat – to je bilo še na začetku širjenja koronavirusne bolezni 19 – ko še nihče ni poznal simptomov, je bilo skoraj herojsko dejanje – tudi sami ste ga tako opisali – anesteziologinje v Codognu, ker je pri Mattii opravila test na koronavirus. (opomba: Mattia se je prvič pojavil na urgenci 18. februarja, ko so sumili na pljučnico, mu dali zdravilo in ga poslali domov, 19. februarja je spet prišel na urgenco že z zelo hudo obliko pljučnice, 20. 2. je anesteziologinja dr. Annalisa Malara opravila test za koronavirus)

Kolegica anesteziologinja iz bolnišnice v Codognu je opravila odlično delo. Tiste dni smo že dobili opozorilo, da moramo biti pozorni na to bolezen, vendar so vsi pozornost usmerjali v tiste, ki so se vračali iz Kitajske, ne pa v paciente, ki nikoli niso bili tam. In to, da je takrat sploh pomislila, da bi lahko Mattia imel to bolezen, je bilo zelo pomembno.

Ste ostali v stiku z Mattio tudi po odpustitvi iz bolnišnice?

Seveda in počuti se zelo dobro.

Dr. Raffaele Bruno, niste samo zdravnik, ki je z ekipo pozdravil prvega pacienta s covidom 19 v Italiji, začeli ste tudi še neki drug eksperiment v državi, in sicer zdravljenje s krvno plazmo. To ni nova terapevtska strategija, a vendar, je lahko to dodatno upanje, da bi bolezen hitreje in učinkoviteje zdravili? 

Da, tako kot ste rekli, to res ni nova strategija, temelji pa na tem, da kdor zboli za koronavirusom in potem ozdravi, ustvari protitelesa. Praktično je zadeva zelo enostavna na prvi posluh – pri ozdravljenih pacientih odvzamemo kri, potem v krvi oziroma krvni plazmi pregledamo prisotnost imunoglobulinov oziroma protiteles, jih nato v laboratoriju izmerimo in vstavimo v bolnike. Pri nas ta hip vodimo nekakšen eksperiment s 43 pacienti, za zdaj še nimamo končnih rezultatov. Ta hip se kaže kot terapija, ki bi lahko bila ena od mogočih strategij zdravljenja, a moramo biti tudi realni, ne smemo vzbujati lažnega upanja, najprej moramo pridobiti znanstvene rezultate in šele nato lahko rečemo, da je nekaj učinkovito. Edino, kar lahko zdaj z gotovostjo trdim, je, da to ni rešitev težave. To je terapija, ki jo lahko uporabimo v izrednih stanjih, ni pa to strategija za obsežnejšo uporabo.

To je strategija, ki bi jo veljalo obravnavati kot nekakšno pomoč, krajšo pot k ozdravitvi? 

Da, preprosto gre za preveč zahteven in dolgotrajen postopek. Končna strategija je ali cepivo ali zdravilo.

Koronavirus je v Italiji zdaj prisoten že več kot dva meseca, torej raziskovanje ni dolgo, kdaj ste sploh pomislili, da bi poskusili takšno zdravljenje?

Pomislili smo že takoj v prvih tednih, vendar smo potem seveda morali pridobiti številna dovoljenja in zaradi vseh teh postopkov se potem vse upočasni, saj je treba spoštovati zakone. V to terapijo za zdaj še ne vlagamo prevelikih pričakovanj, najprej moramo pridobiti podatke in rezultate te eksperimentalne dobe, potem lahko podamo neko strokovno mnenje.

Kako pa bi ob tem pokomentirali to, da se je virus pri že ozdravljenih ljudeh znova pojavil – da sploh niso razvili imunosti? 

Tukaj plazma sicer nima nikakršne zveze, saj deluje kot protivirusno zdravilo. A skrb vzbujajoče pri vseh teh novicah, če so resnične, je, da domnevno ozdravljen bolnik zboli. To bi namreč lahko pomenilo, da naš organizem ne proizvaja zaščitnih protiteles proti koronavirusu.

Veliko raziskav poteka tako na področju pregledovanja protiteles in poskusov zdravljenja s krvno plazmo kot tudi na področju iskanja zdravila in cepiva, za katero pravijo, da bi ga po najbolj optimističnih pričakovanjih dobili konec leta oziroma v začetku prihodnjega leta. Kako bomo živeli do takrat? Karantena do takrat ni realna možnost?

Živeli bomo z maskami.

Brez rokovanj, objemov, poljubov …

Tako je.

Dr. Bruno, v italijanskem časopisu Corriere della Sera sem zasledila mnenje italijanskega ministra za regionalne razmere Francesca Boccie, ki je dejal, citiram: “Prosim znanstveno skupnost, naj nam zagotovi neizpodbitne dokaze in ne tri, štiri možne opcije za vsako temo. Kdo je že imel virus, kdo lahko znova zboli? Ni odgovora. Enako velja za serološke teste. Naj bo vse jasno, sicer ni znanosti. Politiki prevzamemo odgovornost za odločitve, ampak znanstveniki nas morajo postaviti v stanje, da se lahko odločimo. Ne moremo čakati v miru na cepivo.” 

Raje ne komentiram politikov.

Velja, greva raje tja, kjer ste zdaj doma. Nekje ste dejali, da vam je težko ves čas delati z masko na obrazu, saj pacientom ne morete vliti upanja z nasmehom, poleg tega ste dejali, da brez medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov ne bi zmogli delati vsega tega. Oni so gonilna sila, ves čas so v zaščitnih oblačilih, neverjetno delo opravljajo?

Res je, oni so tisti, ki preživijo največ časa s pacientom, oni so tisti, ki jim pacient preda svoje telo. Kot dojenček. Otrok potrebuje mamo in očeta, da ga preblečeta, nahranita, in pacienti, ki niso samozadostni, predajo svoje telo v roke teh izjemnih delavcev, ki za pacienta skrbijo, kot bi bil njihov otrok. To je ta njihova izjemna moč. Naš doprinos je pomemben, a brez njih bi bilo vse to nemogoče. Nepogrešljivi so.

Kaj bi jim rekli, če bi bili pred vami zdaj, kaj jim rečete v še posebej težkih dneh?

Naj ostanejo močni. Zdaj na nas zdravnike gledajo kot na nekakšne heroje, ampak gotovo nas bo po koncu te epidemije tudi kdo krivil za marsikatero stvar. Ne pričakujem ničesar, upam samo, da si bodo ljudje zapomnili naše delo, jaz sem ponosen, da pripadam tej veji profesionalcev, ki so v tem hipu pokazali izjemno moč, sočutje. Zdravili so številne in jim pomagali do ozdravitve. 

To kazanje s prstom na vas se že zdaj dogaja v Italiji, nekateri odvetniki kljub pandemiji spodbujajo sorodnike umrlih za koronavirusom, naj tožijo zdravnike, češ, da niso dovolj dobro poskrbeli zanje in so zato umrli …

Kot vedno: v vsaki profesiji obstajajo dobri in slabi ljudje – med slabimi odvetniki so tudi takšni, ki špekulirajo o zdajšnjem stanju. V Italiji je vedno pravi čas za polemike, to je lastno italijanski biti.

Menite, da se bo po vsem tem vse še stopnjevalo?

Ne vem, upam, da si bodo ljudje zapomnili, kaj smo naredili za prebivalstvo. Ko nekdo dela dobro, ni potrebe, da ga je strah česar koli in kogar koli. Verjamem, da bo iz tega časa vzklila hvaležnost.

Italija se počasi, res počasi, vrača v stare tirnice, prejšnji teden ste simbolično odprli knjižnice/knjigarne. Kako kot infektolog gledate na to? Je prezgodaj?

Po mojem mnenju je težko združiti tehniško-zdravniško-epidemiološki položaj s politično-ekonomskim. To ni združljivo, tehniki podajo mnenja, politiki sprejmejo odločitve. Na podlagi tistega, kar rečejo tehniki, se morajo politiki odločiti, a morajo imeti v mislih, da je zdravje pred vsem drugim. Jaz bi bil v tem hipu ostrejši, ampak nisem jaz tisti, ki odloča.

Dr. Raffaelle Bruno, najdemo vas lahko tudi na družabnih omrežjih, na Twitterju imate napisano, da je normalnost privilegij in da tega ne smemo nikoli pozabiti. Ste to napisali zdaj oziroma kaj imate v mislih s tem zapisom? 

To si mislim že veliko časa – normalno življenje, kot je sprehod, druženje z ljudmi, s katerimi se imaš dobro, pogovor na štiri oči – vse to je privilegij, saj se lahko v življenju hitro zgodi sprememba. Mislim, da bo to kot 11. september, v smislu, da nič več ne bo, kot je bilo, vse dokler ne bomo imeli cepiva. Prej ste rekli, da se ne bomo smeli objemati, poljubljati, človeški stiki se bodo spremenili, in to bistveno vpliva na naš način življenja. Zato trdim, da je normalnost privilegij.

Kako zelo se je spremenilo vaše življenje – iz neke kolikor tolikšne normalnosti?

Moje življenje se je spremenilo v samem bistvu, nimam več prostega časa, nimam več družabnega življenja, v prvem tednu izbruha virusa sem ves teden preživel v bolnišnici, sploh nisem šel domov. Zdaj pa grem domov le odspati nekaj ur.


03.06.2021

Kolektivna imunost: kdaj in kako jo lahko dosežemo

Kaj želimo doseči s cepljenjem proti covid in drugim nalezljivim boleznim, kaj je kolektivna imunost in kako določimo njen prag za določeno nalezljivo bolezen? Zakaj cepiti tudi otroke in mladostnike?


27.05.2021

Dr. Ihan: Cepiva proti covidu niso eksperimentalna!

Vprašanje poslušalca, kaj pomeni, da so cepiva proti covidu še vedno v eksperimentalni fazi, zahteva verodostojen odgovor. Sprašuje še, kdo nosi odgovornost za posledice in stranske učinke cepljenja? Tudi vprašanje poslušalke, zakaj ženske bolj ogrožajo strdki po cepljenju, ne sme ostati neodgovorjeno. Na aktualna vprašanja o covidu, cepivih in cepljenju odgovarja imunolog prof. dr. Alojz Ihan z Medicinske fakultete v Ljubljani. Foto: Radio Slovenija


20.05.2021

Dnevnik gimnazijke - Larisa Kosi

Maturantka na Gimnaziji Celje - Center.


20.05.2021

Dr. Bratkovič: Z drugim odmerkom cepiva ne gre prehitevati

Ultrazvok prinaša odgovore na vprašanja, ki so trenutno najbolj aktualna: Kaj bo z drugim odmerkom cepiva AstraZeneca? Zakaj je pri Pfeizerju in Moderni bolj burna reakcija po drugem odmerku? Kaj vemo o učinkovitosti in varnosti ruskega cepiva Sputnik? Ali se bomo morali proti covidu cepiti trikrat ali celo še večkrat? Odgovarja prof. dr. Tomaž Bratkovič s Fakultete za farmacijo v Ljubljani. Pripravlja Iztok Konc. Foto: Tomaž Bratkovič


13.05.2021

Koronavirus v odpadnih vodah

Dr. Denis Kutnjak: S podatki iz odpadnih voda lahko dopolnimo podatke iz brisov okuženih ljudi.


06.05.2021

Dr. Mojca Matičič: Glavni motiv cepljenja je poletje

Dr. Mojca Matičič, infektologinja in vodja klicnega centra za informacije o koronavirusu, o pomislekih pred cepljenjem in dejstvu, kdaj bomo lahko odvrgli maske.


29.04.2021

Virus danes, virus jutri

Kako razumeti virusno evolucijo, zakaj je pomembno spremljanje novih različic in kaj vse to pomeni za prihodnost pandemije?


26.04.2021

Dnevnik iz doma starejših - Tina Krog

Animatorka v domu starejših Nova Gorica.


23.04.2021

Na mladih stoji svet, a njegove temelje maje korona

Kljub temu, da so del najnovejšega vladnega sproščanja tudi fakultete in študentski domovi, tako mladi, kot strokovnjaki opozarjajo, da so prav študenti med najbolj prizadetimi skupinami prebivalstva zaradi pandemije. Posledice ustavitve življenja, s tem pa tudi odraščanja in osamosvajanja, bodo dolgoročne. Kot pravi socialna psihologinja Mirjana Ule, zamrznitev mladosti pomeni tudi zamik prehoda v odraslost in zamik načrtovanja družine.


13.04.2021

Dr. Tomažič: Covid-19 bo še dolgo mahal z repom

Zakonca Kólar Švarc iz Prístave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec lanskega septembra. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. »Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi.« Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. »Covid bo še dolgo mahal z repom,« pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud post covidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli »le« lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčaver Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor). Foto: geralt/ pixabay


12.04.2021

Iz darovane krvne plazme naredimo posebna zdravila iz krvi

Polonca Mali, specialistka transfuzijske medicine, je vodja zbiranja in uporabe prebolevniške plazme ter vodja centra za izbor dajalcev in zbiranje krvi na Zavodu za transfuzijsko medicino.


12.04.2021

Dnevnik iz bolnišnice - Nina Grasselli Kmet

Nina je zdravnica in mati treh otrok. Specialistka infektologije in intenzivne medicine je bila med prvimi, ki je v Sloveniji zdravila najtežje paciente, okužene s koronavirusom. Bila je tudi ena prvih, ki ga je prebolela. Virusa se še vedno boji. Zvočni dnevnik je nastal marca 2021, v času, ko so v bolnišnici Petra Držaja zapirali oddelek za paciente s covidom-19.


10.04.2021

Pandemija je zadala udarec človekovi iluziji o vsemogočnosti

Psihoanalitik Pavel Fonda se s človeško psiho ukvarja že desetletja.Po njegovem mnenju je paradoksalno, da se je z epidemijo koronavirusne bolezni še dodatno povečalo nezaupanje v znanost, čeprav ravno ta ista znanost sodobnemu človeku omogoča boljše in daljše življenje. V časih, ko se stopnjujejo napetosti vseh vrst, zato opominja, da je vsak človek del družbenega metabolizma in vanj prispeva v dobrem in slabem. V pogovoru pa tudi o tesni slovenski dvomilijonski stvarnosti.


10.04.2021

Gretchen Vogel o cepivu AstraZeneca

Gretchen Vogel je znanstvena novinarka, sodelavka revije Science, ki v Nemčiji intenzivno spremlja dogajanje, povezano s cepljenjem proti covidu-19. O zapletih s cepivom AstraZenece, ki v zadnjem obdobju sprožajo veliko dvomov o stranskih učinkih.


08.04.2021

Dr. Trampuž: Vsak glavobol po cepljenju je sumljiv, če je daljši od štirih dni

V teh dneh je aktualna vest o povezavi med cepivom AstraZeneca in pojavu krvnih strdkov v možganih. Ogrožene naj bi bile zlasti ženske. Tudi o tem se bomo v Ultrazvoku pogovarjali z infektologom prof. dr. Andrejem Trampužem iz Klinike Charite v Berlinu. Pod drobnogled pa bomo vzeli še druga cepiva proti covidu in odgovorili na najbolj pogosta vprašanja. Kaj kažejo podatki in kakšne so izkušnje dr. Trampuža, boste izvedeli v oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: Andrej Trampuž


07.04.2021

Borut Štrukelj

Predava in raziskuje na ljubljanski fakulteti za farmacijo, doktoriral je na Nizozemskem, je soavtor več svetovnih patentnih prijav, kot raziskovalec dela tudi na inštitutu Jožefa Stefana, kot izvedenec pa je vrsto let deloval pri Evropski agenciji za zdravila.


07.04.2021

Dr. Mateja Logar

Na približno polovici strožjih ukrepov, ki veljajo od 1. aprila in se bodo sprostili 12. aprila, smo v Vročem mikrofonu gostili infektologinjo dr. Matejo Logar, vodjo vladne strokovne skupine za boj proti covidu-19. O tem, kako posodobiti semafor ukrepov, je skupina razpravljala v ponedeljek, vlada pa naj bi jih obravnavala prav danes. Bodo ukrepi po omilitvi dovoljevali odprtje šol, tudi če bo država v rdečem območju, kaj vse bo drugače po 12. aprilu? Je znanega kaj več o prostovoljnem samotestiranju učencev zadnje triade in dijakov? Kako se bomo v prihodnjih mesecih spopadali z novimi različicami?


06.04.2021

Strategije cepljenja: Nemčija in Srbija

Kako cepljenje poteka v Nemčiji in Srbiji? Na kakšen način bi se lahko te strategije primerjale s Slovenijo?


31.03.2021

Zna se zgoditi, da bo koronavirus postal sezonska bolezen

O aktualnih vprašanjih, povezanih z epidemijo covida-19, smo se pogovarjali z dr. Mojco Matičič, infektologinjo in vodjo klicnega centra za informacije o koronavirusu.


30.03.2021

Primož Velikonja: Ključ je v zaupanju in enotnih informacijah

Pomočnik direktorice Zdravstvenega doma Kočevje Primož Velikonja o tem, kaj je bilo ključno, da so v Kočevju zmogli cepiti več in hitreje kot drugod po državi.


Stran 3 od 12
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov