Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Intervju: Direktor Reutersovega inštituta in profesor političnega komuniciranja na Univerzi v Oxfordu.
Rasmus Kleis Nielsen, Reutersovo poročilo o digitalnih medijih razkriva, da ljudje vse pogosteje bežijo od novic, ker se čutijo nemočne. V času te krize pa se je ta trend obrnil, vsaj tako kažejo podatki, ki jih je zbrala EBU.
To je razumljivo. Tako resne razmere vplivajo na življenja vseh, hkrati pa ogrožajo zdravje ljudi in njihove finance. Vsi bi radi razumeli, za kaj gre, kaj to pomeni zame, za moje najbližje, družino, za celotno družbo. Tako ni presenetljivo, da milijoni Evropejcev zdaj zaupajo medijem. Ne pričakujem pa, da bo ta rast trajala neskončno dolgo, tudi če bo kriza prisotna še nekaj mesecev. Če bodo novinarji poročali le o številu umrlih, o tem, kaj pravijo politiki, kaj je izjavil Donald Trump, pogosto narobe, in če ne bodo ljudem pomagali pri vsakodnevnem soočanju z novimi razmerami, potem bodo ljudje kmalu utrujeni od vseh novic in branost se bo vrnila v stare okvire. Ljudje se bodo načrtno izogibali novicam, še posebej, če čutijo, da zanje nimajo dodane vrednosti ali da vzbujajo občutek nemoči.
“Če bodo novinarji poročali le o številu umrlih, o tem, kaj pravijo politiki, kaj je izjavil Donald Trump, pogosto narobe, in če ne bodo ljudem pomagali pri vsakodnevnem soočanju z novimi razmerami, potem bodo ljudje kmalu utrujeni od vseh novic in branost se bo vrnila v stare okvire. Ljudje se bodo načrtno izogibali novicam, še posebej, če čutijo, da zanje nimajo dodane vrednosti ali da vzbujajo občutek nemoči.”
Da, vloga medijev ni le obveščati, ampak tudi pomiriti. Reutersova raziskava se je osredotočila tudi na vprašanje, ali mediji pretiravamo, oziroma ali mediji ponujamo koristne napotke. Kaj od tega je bližje resnici?
Nisem strokovnjak za javno zdravje, zato ne morem soditi o ustreznosti teh sporočil. Lahko pa razložim, kako javnost medije dojema. Podatki kažejo, da vsaj v zelo zgodnji fazi pandemije velika večina ljudi medijem zaupa. Menijo, da jim pomagajo razumeti nastale razmere. V medijih najdejo uporabne informacije o tem, kako ravnati. Seveda pa je v vseh državah tudi manjšina, ki je prepričana, da mediji pretiravajo. Tukaj je nevarnost ta, da če imajo ljudje občutek, da mediji pogosto pretiravajo, potem tudi povsem resnih opozoril, ko so nujna, ne bodo jemali dovolj resno.
Načeloma pa drži, in to je dobro, da ljudje najbolj zaupajo znanosti in zdravnikom. A to velja zdaj v primeru koronavirusa. Vprašanje je, kakšno bi bilo to zaupanje, če bi spraševali o podnebnih spremembah.
V večini držav opažamo, da velika večina ljudi, ne glede na to, kdo so ali koga volijo, izkazuje visoko zaupanje v stroko. Včasih pa imamo opravka s strokovnimi mnenji, ki so kontroverzna, še posebej, ko politiki javno napadajo in dvomijo v razlage znanstvenikov in zdravstvenih ustanov. To smo videli pri podnebnih spremembah. V nekaterih državah politiki javno dvomijo v stroko. In ljudje, ki tem politikom zaupajo, ne bodo zaupali znanosti. Bojim se, da bo s koronavirusom podobno. V nekaterih državah, najbolj očitno pa v ZDA, vodilni politiki napadajo strokovnjake in znanstvenike in podajajo lastna neutemeljena mnenja o tem, katera zdravljenja so učinkovita in kakšne so trenutne razmere. Del ljudi, ki tem politikom zaupa, bo zelo verjetno manj zaupalo znanosti. Bolj kot problem politizirate, manj bodo ljudje zaupali znanstvenikom.
Ali to velja predvsem za Združene države Amerike, da ljudje bližje desni politiki, bolj zaupajo vladam kot medijem?
Vzorec, ki ga opažamo, se razlikuje od države do države. V državah, kjer je na oblasti desnica, jim ne zaupajo na levici in nasprotno, če vlada levica, so nezaupljivi desni volivci. Še posebej pa so te razlike poudarjene v Združenih državah Amerike. Nemčija pa je zanimiva izjema. Državo vodi konzervativna kanclerka, ki je v koaliciji s sredinskimi socialnimi demokrati, a volivci desnice vladi zaupajo manj kot volivci sredine ali levice.
V Evropi, v času izrednih razmer se ljudje najpogosteje obrnejo na javne medije, a ti po svetu niso enako prisotni. Ali tudi to utegne igrati vlogo pri razumevanju pandemije? V raziskavi ste ocenjevali, kako dobro sploh so ljudje poučeni o koronavirusu.
Mediji, ki prinašajo pozitivno razliko, so tisti, ki jim zaupa veliko ljudi in ki so uspešni pri nagovarjanju občinstva, ki ne kaže posebnega zanimanja za novice in ima nižjo izobrazbo. V Evropi so javni mediji zelo pomemben primer ravno tega. A niso sami. Tudi drugod so velike časopisne hiše z veliko bralci, digitalno ponudbo, kar vse skupaj zbuja zaupanje. Najpogosteje pa so glavni viri novic prav javni mediji in skoraj zagotovo prinašajo pozitivno razliko.
Ramsus Nielsen, v vsakdanu tudi vi greste domov, spremljate novice, poslušate podkaste. Če bi bili zdaj urednik, kakšen nasvet bi dali novinarjem v tem času? Koronavirus smo začeli pokrivati z novicami iz Kitajske, nato smo šteli žrtve, morda je zdaj že nastopila faza iskanja rešitev. Kako lahko mediji še pripomorejo k reševanju krize?
Želim biti spoštljiv do dejstva, da novinarji in uredniki nagovarjajo različna občinstva. Ne želim biti tisti voznik na zadnjem sedežu, ki govori, kako naj ljudje delajo. Zdaj je čas, da vzpostavimo pravo ravnovesje: gre za novinarski instinkt iskanja resnice. Poročanje o resnici je namreč pogosto depresivno. Vemo, da na dolgi rok to povzroča beg od novic. Gre za novinarski instinkt, da vodilnih ne odvežemo odgovornosti, to je pomembno v takšnih razmerah. Pa še to: novinarji ponavadi ne pomislijo naprej na to, da lahko ljudem pomagajo pri preživljanju te krize z nasveti. A ta hip se na stotine milijonov ljudi po vsej Evropi se skuša navaditi na nove razmere, skrbeti morajo za otroke, delajo od doma, skrbi jih za službo, socialno varnost, finance. So negotovi, ne vedo, kako dolgo bo trajalo. Ni dovolj le, da gledamo pod prste odgovornim, ljudem je treba pomagati prebroditi to zelo zahtevno krizo. Tako bodo ljudje resnično prepoznali vrednost neodvisnega profesionalnega novinarstva v krizi.
231 epizod
Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.
Intervju: Direktor Reutersovega inštituta in profesor političnega komuniciranja na Univerzi v Oxfordu.
Rasmus Kleis Nielsen, Reutersovo poročilo o digitalnih medijih razkriva, da ljudje vse pogosteje bežijo od novic, ker se čutijo nemočne. V času te krize pa se je ta trend obrnil, vsaj tako kažejo podatki, ki jih je zbrala EBU.
To je razumljivo. Tako resne razmere vplivajo na življenja vseh, hkrati pa ogrožajo zdravje ljudi in njihove finance. Vsi bi radi razumeli, za kaj gre, kaj to pomeni zame, za moje najbližje, družino, za celotno družbo. Tako ni presenetljivo, da milijoni Evropejcev zdaj zaupajo medijem. Ne pričakujem pa, da bo ta rast trajala neskončno dolgo, tudi če bo kriza prisotna še nekaj mesecev. Če bodo novinarji poročali le o številu umrlih, o tem, kaj pravijo politiki, kaj je izjavil Donald Trump, pogosto narobe, in če ne bodo ljudem pomagali pri vsakodnevnem soočanju z novimi razmerami, potem bodo ljudje kmalu utrujeni od vseh novic in branost se bo vrnila v stare okvire. Ljudje se bodo načrtno izogibali novicam, še posebej, če čutijo, da zanje nimajo dodane vrednosti ali da vzbujajo občutek nemoči.
“Če bodo novinarji poročali le o številu umrlih, o tem, kaj pravijo politiki, kaj je izjavil Donald Trump, pogosto narobe, in če ne bodo ljudem pomagali pri vsakodnevnem soočanju z novimi razmerami, potem bodo ljudje kmalu utrujeni od vseh novic in branost se bo vrnila v stare okvire. Ljudje se bodo načrtno izogibali novicam, še posebej, če čutijo, da zanje nimajo dodane vrednosti ali da vzbujajo občutek nemoči.”
Da, vloga medijev ni le obveščati, ampak tudi pomiriti. Reutersova raziskava se je osredotočila tudi na vprašanje, ali mediji pretiravamo, oziroma ali mediji ponujamo koristne napotke. Kaj od tega je bližje resnici?
Nisem strokovnjak za javno zdravje, zato ne morem soditi o ustreznosti teh sporočil. Lahko pa razložim, kako javnost medije dojema. Podatki kažejo, da vsaj v zelo zgodnji fazi pandemije velika večina ljudi medijem zaupa. Menijo, da jim pomagajo razumeti nastale razmere. V medijih najdejo uporabne informacije o tem, kako ravnati. Seveda pa je v vseh državah tudi manjšina, ki je prepričana, da mediji pretiravajo. Tukaj je nevarnost ta, da če imajo ljudje občutek, da mediji pogosto pretiravajo, potem tudi povsem resnih opozoril, ko so nujna, ne bodo jemali dovolj resno.
Načeloma pa drži, in to je dobro, da ljudje najbolj zaupajo znanosti in zdravnikom. A to velja zdaj v primeru koronavirusa. Vprašanje je, kakšno bi bilo to zaupanje, če bi spraševali o podnebnih spremembah.
V večini držav opažamo, da velika večina ljudi, ne glede na to, kdo so ali koga volijo, izkazuje visoko zaupanje v stroko. Včasih pa imamo opravka s strokovnimi mnenji, ki so kontroverzna, še posebej, ko politiki javno napadajo in dvomijo v razlage znanstvenikov in zdravstvenih ustanov. To smo videli pri podnebnih spremembah. V nekaterih državah politiki javno dvomijo v stroko. In ljudje, ki tem politikom zaupajo, ne bodo zaupali znanosti. Bojim se, da bo s koronavirusom podobno. V nekaterih državah, najbolj očitno pa v ZDA, vodilni politiki napadajo strokovnjake in znanstvenike in podajajo lastna neutemeljena mnenja o tem, katera zdravljenja so učinkovita in kakšne so trenutne razmere. Del ljudi, ki tem politikom zaupa, bo zelo verjetno manj zaupalo znanosti. Bolj kot problem politizirate, manj bodo ljudje zaupali znanstvenikom.
Ali to velja predvsem za Združene države Amerike, da ljudje bližje desni politiki, bolj zaupajo vladam kot medijem?
Vzorec, ki ga opažamo, se razlikuje od države do države. V državah, kjer je na oblasti desnica, jim ne zaupajo na levici in nasprotno, če vlada levica, so nezaupljivi desni volivci. Še posebej pa so te razlike poudarjene v Združenih državah Amerike. Nemčija pa je zanimiva izjema. Državo vodi konzervativna kanclerka, ki je v koaliciji s sredinskimi socialnimi demokrati, a volivci desnice vladi zaupajo manj kot volivci sredine ali levice.
V Evropi, v času izrednih razmer se ljudje najpogosteje obrnejo na javne medije, a ti po svetu niso enako prisotni. Ali tudi to utegne igrati vlogo pri razumevanju pandemije? V raziskavi ste ocenjevali, kako dobro sploh so ljudje poučeni o koronavirusu.
Mediji, ki prinašajo pozitivno razliko, so tisti, ki jim zaupa veliko ljudi in ki so uspešni pri nagovarjanju občinstva, ki ne kaže posebnega zanimanja za novice in ima nižjo izobrazbo. V Evropi so javni mediji zelo pomemben primer ravno tega. A niso sami. Tudi drugod so velike časopisne hiše z veliko bralci, digitalno ponudbo, kar vse skupaj zbuja zaupanje. Najpogosteje pa so glavni viri novic prav javni mediji in skoraj zagotovo prinašajo pozitivno razliko.
Ramsus Nielsen, v vsakdanu tudi vi greste domov, spremljate novice, poslušate podkaste. Če bi bili zdaj urednik, kakšen nasvet bi dali novinarjem v tem času? Koronavirus smo začeli pokrivati z novicami iz Kitajske, nato smo šteli žrtve, morda je zdaj že nastopila faza iskanja rešitev. Kako lahko mediji še pripomorejo k reševanju krize?
Želim biti spoštljiv do dejstva, da novinarji in uredniki nagovarjajo različna občinstva. Ne želim biti tisti voznik na zadnjem sedežu, ki govori, kako naj ljudje delajo. Zdaj je čas, da vzpostavimo pravo ravnovesje: gre za novinarski instinkt iskanja resnice. Poročanje o resnici je namreč pogosto depresivno. Vemo, da na dolgi rok to povzroča beg od novic. Gre za novinarski instinkt, da vodilnih ne odvežemo odgovornosti, to je pomembno v takšnih razmerah. Pa še to: novinarji ponavadi ne pomislijo naprej na to, da lahko ljudem pomagajo pri preživljanju te krize z nasveti. A ta hip se na stotine milijonov ljudi po vsej Evropi se skuša navaditi na nove razmere, skrbeti morajo za otroke, delajo od doma, skrbi jih za službo, socialno varnost, finance. So negotovi, ne vedo, kako dolgo bo trajalo. Ni dovolj le, da gledamo pod prste odgovornim, ljudem je treba pomagati prebroditi to zelo zahtevno krizo. Tako bodo ljudje resnično prepoznali vrednost neodvisnega profesionalnega novinarstva v krizi.
Kaj želimo doseči s cepljenjem proti covid in drugim nalezljivim boleznim, kaj je kolektivna imunost in kako določimo njen prag za določeno nalezljivo bolezen? Zakaj cepiti tudi otroke in mladostnike?
Vprašanje poslušalca, kaj pomeni, da so cepiva proti covidu še vedno v eksperimentalni fazi, zahteva verodostojen odgovor. Sprašuje še, kdo nosi odgovornost za posledice in stranske učinke cepljenja? Tudi vprašanje poslušalke, zakaj ženske bolj ogrožajo strdki po cepljenju, ne sme ostati neodgovorjeno. Na aktualna vprašanja o covidu, cepivih in cepljenju odgovarja imunolog prof. dr. Alojz Ihan z Medicinske fakultete v Ljubljani. Foto: Radio Slovenija
Ultrazvok prinaša odgovore na vprašanja, ki so trenutno najbolj aktualna: Kaj bo z drugim odmerkom cepiva AstraZeneca? Zakaj je pri Pfeizerju in Moderni bolj burna reakcija po drugem odmerku? Kaj vemo o učinkovitosti in varnosti ruskega cepiva Sputnik? Ali se bomo morali proti covidu cepiti trikrat ali celo še večkrat? Odgovarja prof. dr. Tomaž Bratkovič s Fakultete za farmacijo v Ljubljani. Pripravlja Iztok Konc. Foto: Tomaž Bratkovič
Dr. Denis Kutnjak: S podatki iz odpadnih voda lahko dopolnimo podatke iz brisov okuženih ljudi.
Dr. Mojca Matičič, infektologinja in vodja klicnega centra za informacije o koronavirusu, o pomislekih pred cepljenjem in dejstvu, kdaj bomo lahko odvrgli maske.
Kako razumeti virusno evolucijo, zakaj je pomembno spremljanje novih različic in kaj vse to pomeni za prihodnost pandemije?
Kljub temu, da so del najnovejšega vladnega sproščanja tudi fakultete in študentski domovi, tako mladi, kot strokovnjaki opozarjajo, da so prav študenti med najbolj prizadetimi skupinami prebivalstva zaradi pandemije. Posledice ustavitve življenja, s tem pa tudi odraščanja in osamosvajanja, bodo dolgoročne. Kot pravi socialna psihologinja Mirjana Ule, zamrznitev mladosti pomeni tudi zamik prehoda v odraslost in zamik načrtovanja družine.
Zakonca Kólar Švarc iz Prístave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec lanskega septembra. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. »Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi.« Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. »Covid bo še dolgo mahal z repom,« pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud post covidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli »le« lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčaver Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor). Foto: geralt/ pixabay
Polonca Mali, specialistka transfuzijske medicine, je vodja zbiranja in uporabe prebolevniške plazme ter vodja centra za izbor dajalcev in zbiranje krvi na Zavodu za transfuzijsko medicino.
Nina je zdravnica in mati treh otrok. Specialistka infektologije in intenzivne medicine je bila med prvimi, ki je v Sloveniji zdravila najtežje paciente, okužene s koronavirusom. Bila je tudi ena prvih, ki ga je prebolela. Virusa se še vedno boji. Zvočni dnevnik je nastal marca 2021, v času, ko so v bolnišnici Petra Držaja zapirali oddelek za paciente s covidom-19.
Psihoanalitik Pavel Fonda se s človeško psiho ukvarja že desetletja.Po njegovem mnenju je paradoksalno, da se je z epidemijo koronavirusne bolezni še dodatno povečalo nezaupanje v znanost, čeprav ravno ta ista znanost sodobnemu človeku omogoča boljše in daljše življenje. V časih, ko se stopnjujejo napetosti vseh vrst, zato opominja, da je vsak človek del družbenega metabolizma in vanj prispeva v dobrem in slabem. V pogovoru pa tudi o tesni slovenski dvomilijonski stvarnosti.
Gretchen Vogel je znanstvena novinarka, sodelavka revije Science, ki v Nemčiji intenzivno spremlja dogajanje, povezano s cepljenjem proti covidu-19. O zapletih s cepivom AstraZenece, ki v zadnjem obdobju sprožajo veliko dvomov o stranskih učinkih.
V teh dneh je aktualna vest o povezavi med cepivom AstraZeneca in pojavu krvnih strdkov v možganih. Ogrožene naj bi bile zlasti ženske. Tudi o tem se bomo v Ultrazvoku pogovarjali z infektologom prof. dr. Andrejem Trampužem iz Klinike Charite v Berlinu. Pod drobnogled pa bomo vzeli še druga cepiva proti covidu in odgovorili na najbolj pogosta vprašanja. Kaj kažejo podatki in kakšne so izkušnje dr. Trampuža, boste izvedeli v oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: Andrej Trampuž
Predava in raziskuje na ljubljanski fakulteti za farmacijo, doktoriral je na Nizozemskem, je soavtor več svetovnih patentnih prijav, kot raziskovalec dela tudi na inštitutu Jožefa Stefana, kot izvedenec pa je vrsto let deloval pri Evropski agenciji za zdravila.
Na približno polovici strožjih ukrepov, ki veljajo od 1. aprila in se bodo sprostili 12. aprila, smo v Vročem mikrofonu gostili infektologinjo dr. Matejo Logar, vodjo vladne strokovne skupine za boj proti covidu-19. O tem, kako posodobiti semafor ukrepov, je skupina razpravljala v ponedeljek, vlada pa naj bi jih obravnavala prav danes. Bodo ukrepi po omilitvi dovoljevali odprtje šol, tudi če bo država v rdečem območju, kaj vse bo drugače po 12. aprilu? Je znanega kaj več o prostovoljnem samotestiranju učencev zadnje triade in dijakov? Kako se bomo v prihodnjih mesecih spopadali z novimi različicami?
Kako cepljenje poteka v Nemčiji in Srbiji? Na kakšen način bi se lahko te strategije primerjale s Slovenijo?
O aktualnih vprašanjih, povezanih z epidemijo covida-19, smo se pogovarjali z dr. Mojco Matičič, infektologinjo in vodjo klicnega centra za informacije o koronavirusu.
Pomočnik direktorice Zdravstvenega doma Kočevje Primož Velikonja o tem, kaj je bilo ključno, da so v Kočevju zmogli cepiti več in hitreje kot drugod po državi.
Neveljaven email naslov