Zgodba večkrat nagrajenega bistroja Kucha, ki je med drugim valom epidemije zaprl svoja vrata.

"Drugi lockdown je zabil žebelj v krsto," tako neposredno je zaprtje bistroja Kucha pospremil Vladimir Mićković, soustanovitelj in skrbnik družbenih omrežij. Z zagnano ekipo 25 sodelavcev je v dobrih dveh letih ustvaril kulinarično zgodbo, ki so jo prepoznali tudi gastronomski vodniki in ocenjevalci; med drugim so Kucho uvrstili med 50 najboljših veganskih restavracij v Evropi ter med pet najboljših ljubljanskih lokalov. Njihova zgodba ni zgodba vseh gostincev, je pa dejstvo, da so nekatere podobnosti zelo očitne. Ni šlo le za bistro, "želeli smo premakniti način prehranjevanja. Imamo zelo veliko predstavo o tem, kakšna bi prehranska industrija morala biti. Ta hip se zdi, da je to bolj marketinški spektakel. Recimo v supermarketih za 90 odstotkov hrane ne vem, čemu služi."

Osnovna poslovna ideja Kuche je bila, da prevesi posel v proizvode, ki so jih izdelovali ročno, zraven pa so svojo platformo uporabljali za širše izobraževanje o prehrani. 

"Mi smo bili kot pubertetnik. Prišli smo do nerodne velikosti, ko smo bili kar velika ekipa, in ko je prišel prvi val epidemije, smo imeli popolne pogoje za velik minus."

Osnovna napaka, opozarja Vladimir Mićković, je predpostavka, da vsa mala podjetja delujejo podobno. V tem času vsi gostinci opozarjajo na stroške najemnine in na fiksne stroške. "Mi smo imeli to nesrečo, da je šel naš najemodajalec pred enim letom v stečaj. Po enem letu je prostore v roke dobila določena banka in tukaj je šla empatija stran."

V stanju brez prometa bi morali mesečno zalagati približno 20.000 evrov in znesek za obračune več kot dvajset plač. Zraven tečejo še najemnine in drugi stroški. Za dostojno preživetje leta 2020 in dejstva, da bi se lahko izognili dvema zaprtjema, bi potrebovali približno 80.000 evrov privarčevanega denarja. Med epidemijo in v procesu zaprtja je bila zato še toliko bolj pomembna komunikacija z zaposlenimi, ki so bili gonilna sila bistroja Kucha.

"Mislim, da je pri tem najboljši način transparentnost. Iskreno smo zaposlenim povedali, v kakšni zagati smo se znašli. Kot vodja moraš včasih svojim ljudem povedati, da ne veš, kaj narediti. Pridejo stvari, ki jih ne moremo predvideti. Nasplošno sem zelo optimističen človek. Spremembe mi pašejo, me pa zelo boli, da se poglavje, v katero smo vložili veliko truda, zapira. Vem, da ko se zgodi nekaj takega, po navadi pride še nekaj boljšega. Zdaj sem zato na dveh čustvenih bregovih. Veselim se, kaj prinaša prihodnost, in čeprav je letos kar grozno leto, se mi zdi, da smo se veliko naučili."