Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
743 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ruska poezija prve polovice 20. stoletja je slovenskim bralkam in bralcem razmeroma dobro znana. Na tem ni pravzaprav nič presenetljivega, saj Ana Ahmatova, Aleksander Blok, Marina Cvetajeva, Velimir Hlebnikov, Sergej Jesenin, Vladimir Majakovski, Osip Mandelštam in Boris Pasternak po splošni sodbi sodijo v kanonično jedro svetovne književnosti. Za razliko od navedenih pesnic in pesnikov pa je naše poznavanje njihov naslednikov – avtoric in avtorjev, ki so ustvarjali v drugi polovici minulega stoletja torej – bistveno slabše. Če namreč odštejemo Nobelovega nagrajenca, Josipa Brodskega, v slovenščini ne premoremo tako rekoč nobenega knjižnega prevoda pesnic in pesnikov, ki so na oder ruske književnosti stopili po drugi svetovni vojni. Bi to lahko pojasnili s preprosto vrednostno sodbo, da poezija, ki so jo v Rusiji pisali po letu 1945, kratko malo ni kaj prida? Če je soditi po pesmih Olge Sedakove, ki so, zbrane v knjigi Vrata, okna, oboki, v prevodu Aljaža Glaserja pred nedavnim izšle pri založbi Družina, v knjižni ediciji Sozvezdja, bo razloge za pomanjkanje zanimanja za novejše rusko pesništvo treba iskati drugje. Toda – kje? Je mar sovjetska cenzura najboljšo rusko povojno poezijo potisnila tako daleč na rob literarnega obrata, da je niti Rusi sami še niso zmogli ustrezno ovrednotiti ali poskrbeti za njeno promocijo v mednarodnem okolju? Je mar posredi nepremostljiv razkorak med sovjetsko in slovensko oziroma zahodnoevropsko bivanjsko izkušnjo, spričo česar nas motivi in teme, ki jih upesnjujejo ruski pesnice in pesniki druge polovice 20. stoletja, ne morejo živo nagovoriti? Ali gre pač za to, da živimo v času, ko tisti, ki sploh še berejo, raje berejo prozo kakor poezijo in je za slovenskega založnika tiskanje sleherne prevodne poezije preveč tvegano početje? – Odgovor na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Sedakove, Aljaža Glaserja, ter dr. Blaža Podlesnika, predavatelja ruske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Obdobje zgodnjega novega veka je že zarisalo arhitekturne obrise današnje Ljubljane in jo uvrstilo na kulturnozgodovinski zemljevid Evrope. Čeprav je morda kdaj puščala vtis provincialnosti, je njena družbena elita spodbujala kulturo in umetnost, znanost in oblike duhovnega življenja. Ljubljana kot središče Kranjske se je odpirala protestantskim in razsvetljenskim idejam. Kljub socialnemu prepadu med plemiško in meščansko elito ter nižjimi sloji ne gre spregledati naporov za vzpostavitev elementarnega šolstva, mobilnosti in priseljevanja, slediti je treba razvoju trgovanja, rokodelstva, obogatitvi znanosti, duhovnosti in ustvarjalnosti. Tudi takrat, od 16. do 18. stoletja, pa niso na glas govorili o nekaterih vsebinah vsakdanjega življenja, saj so v virih redko zapisani tabuji umivanja, stranišč, menstruacije ali prostitucije. Že lani so v ljubljanskem mestnem muzeju odprli razstavo z naslovom KNJIGA. ZNANJE. RAZUM. Od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800), o kateri bo govor v tokratni oddaji Kulturni fokus.
» Sredi 19. stoletja se je na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij. Takrat so, tako kot že prej druge dele Evrope, širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja. Do druge svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije za stalno zapustilo okrog 440.000 prebivalcev. Takemu demografskemu primanjkljaju na ozemlju, ki je takrat štelo 1,5 milijona prebivalcev, so botrovali migracijski procesi različnih intenzivnosti in usmeritev, umeščeni med politična, ekonomska, kulturna in družbena dogajanja.« To lahko beremo na hrbtni strani monografije Doba velikih migracij na Slovenskem, v kateri se raziskovalni pogledi, premisleki in sklepi, prepletajo s pisnimi pričevanji ljudi, ki so delili izkušnje, motive in vizije ter spregovorili o vodilih za uresničevanje zastavljenih življenjskih načrtov, ali o težkih usodah v neusmiljenih zgodovinskih, ekonomskih, socialnih in političnih okoliščinah, zaradi katerih je bila odločitev za migracijo neizbežna. Gosta oddaje Kulturni fokus sta soavtorja izčrpne knjige dr. Mirjam Milharčič Hladnik in dr. Aleksej Kalc (poleg njiju se je avtorsko podpisala tudi že upokojena dr. Janja Žitnik Serafin ), ki delujeta na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. .
V Listini, premišljeno literariziranem dnevniku, v katerem popisuje svojo partizansko izkušnjo med majem in novembrom leta 1943, Edvard Kocbek piše: »Zgodovinarji bodo zbrali vse, kar bodo našli ostankov in kar se dá izraziti s številkami in s stvarnimi merami, določali bodo razmerja in tehtali prestiže, popisali bodo še tako prepričljivo zunanje dogajanje, slavili junaštva in politično bistrino, določali ofenzive, taktiko in strategijo, obnavljali anekdote in ugibali o datumih, vendar ne bo nihče več zmogel potrebe po odkrivanju naših duševnosti, tesnob in radosti, kajti nihče ne bo v vsem obsegu zaslutil spontanega, odkrivateljskega in stvariteljskega, grozljivega in bogatega značaja dogodkov in njihovega bistva.« Kocbek svojim bralkam in bralcem po vsem sodeč sporoča, da klasično zgodovinopisje s svojimi utečenimi raziskovalnimi metodami nikoli ne bo moglo do kraja razkriti polne resnice dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Še več; kar se bo zgodovinarjem izmuznilo, bi po Kocbekovem prepričanju utegnilo biti tisto, kar je za polno razumevanje obdobja med letoma 1941 in 1945 celo najpomembnejše. Vprašamo se torej lahko: če ne v zgodovinskih študijah, kje bi potemtakem sploh mogli najti oziroma odkriti polno resnico slovenske druge svetovne vojne? Je ta za vselej nepovratno izgubljena? – Kocbek slej ko prej sugerira, da malodušje le ni na mestu, da je kompleksnost takratnega dogajanja vendarle še mogoče razkleniti in da se bralke in bralci ne bomo preveč zmotili, če bomo to težko ulovljivo resnico iskali v knjigah, kakršna je prav Listina. Tezi, da literatura lahko ubesedi bistveno več kot zgodovina, slej ko prej pritrjuje tudi literarni zgodovinar in esejist, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matevž Kos, ki je pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo Leta nevarnega življenja. Tu namreč analizira in interpretira nekatera ključna literarna in polliterarna besedila – romane, dnevnike in spomine –, ki tematizirajo okupacijo in upor, revolucijo in kotrarevolucijo, kolaboracijo in povojne izvensodne poboje, izkušnje borcev in izkušnje civilistov, leta med vojno pa tudi desetletja po njej, ki jih je svetovni spopad – kot se še predobro zavedamo tudi danes – nespregledljivo zaznamoval. Do kakšnih zaključkov se je dr. Kos torej dokopal? Kakšna bi utegnila biti resnica o slovenski drugi svetovni vojni, kakor jo je razbral v delih slovenskih književnikov? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Matevža Kosa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ko razmišljamo o preteklosti, o zgodovini, nas praviloma zaposlujejo velike, karizmatične osebnosti in prelomni, dramatični dogodki. Saj veste, cezarji, napoleoni in churchilli tega sveta pa kmečke vstaje in agrarne reforme, oboroževalne tekme in krvave ofenzive, potresi, ki uničijo cela mesta, in kužne bolezni, ki opustošijo cele dežele. Le malo pozornosti pa namenimo načinom, kako so ljudje nekdaj živeli svoja vsakdanja življenja – kam, na primer, so Ljubljančani hodili na pivo v Prešernovem času in kakšnim šalam so se smejali v Cankarjevem in kdaj so ženske začele nositi hlače in zakaj so v boljših družinah še globoko v 20. stoletju verjeli, da se njihovi otroci kratko malo morajo učiti latinščine? Tovrstna vprašanja praviloma ne najdejo poti v šolske učbenike zgodovine, a lahko bi rekli, da šele na njihovem ozadju lahko začutimo preteklost kot nekaj dejanskega, stvarnega, živega, jo rešimo papirnate zaprašenosti in v njej ugledamo deželo, ki je nemara res drugačna, a zato nič manj resnična od naše lastne zdajšnjosti. Nekaj takega smo skušali storiti v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja dr. Davida Petelina, avtorja obsežne in vsestransko fascinantne študije Živeti v socialistični Ljubljani : mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, ki je pred nedavnim izšla v založbi Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Dr. Petelin nam je pomagal ponovno zavohati duha polpretekle zgodovine, tiste, o kateri se tako radi prepiramo in ob njej izključevalno preštevamo na leve in desne, da navsezadnje pozabljamo, da so v njej živeli resnični ljudje z zelo resničnimi težavami in nič manj resničnimi radostmi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Avtomobili Fiat 500 in 600 (fičko) na parkiriščih ob Gospodarskem razstavišču. Ljubljana, 1970, foto Viljem Zupanc. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-002-081.
Za socialno in kulturno antropologijo je leto 1922 pomembna prelomnica: tako za področje samo kot njegovo metodologijo. Takrat sta namreč izšli za antropologijo ključni monografiji Andamanski otočani Radcliffe-Browna in Argonavti zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega, ki sta nastali na podlagi terenskega dela in dolgotrajnega raziskovanja z opazovanjem in udeležbo med staroselci. Stote obletnice izdaje omenjenih knjig še ni bilo, je pa šele pred dobrima dvema letoma pri nas v prevodu izšlo monumentalno delo Malinowskega, ki v svojem jedru poleg sorodstva, ekonomije, pravil porok, raziskav magije in drugih vidikov življenja nezahodne kulture domačinov na Trobriandskih otokih opisuje tamkajšnjo kulo. V oddaji Kulturni fokus bodo o pomenu in idealizaciji očeta britanske socialne antropologije, njegovem odkritju do tedaj še neznanih načinov življenja v Melaneziji ter o njegovem stoletnem odmevu v humanistiki, govorili dr. Rajko Muršič, dr. Peter Simonič in podiplomslka študentka Nežka Struc.
Da so pri ustvarjanju odrske magije nepogrešljivi igralci, režiserji in dramatiki, ni menda nobena skrivnost. A ko pogledamo pobližje, vidimo, da je gledališče življenjsko odvisno tudi od številnih drugih, od ljudi, ki nemara ne stojijo v soju najbolj bleščavih žarometov, katerih delo pa je vendarle bistveno. Mednje gotovo lahko prištejemo dr. Lada Kralja, dramaturga, prevajalca, urednika, literarnega in gledališkega zgodovinarja ter dolgoletnega predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kot soustanovitelj ter prvi umetniški vodja dveh eksperimentalnih in v marsičem prelomnih gledaliških institucij, Gledališča Glej in Pekarne, je bil Kralj od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja ključna figura pri utemeljevanju in širjenju povsem nove, avantgardne estetike v našem teatru, se pravi pri uveljavljanju novega odnosa do občinstva in do dramskega besedila, novih uprizoritvenih načel in rešitev, ki so navsezadnje trajno razširili meje možnega oziroma predstavljivega v slovenskem gledališču. Pozneje je bil Kralj umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, predsedoval je tudi žiriji Borštnikovega srečanja in žiriji, ki podeljuje Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo. Ta praktični gledališki angažma pa je v vseskozi dopolnjeval z znanstvenim raziskovanjem. Kot literarni zgodovinar se je posvečal predvsem zgodovinski avantgardi in ekspresionizmu, v vlogi urednika je bdel nad izdajo zbranih del Slavka Gruma, za naš intelektualni milje pa se zdi še prav posebej dragocena njegova temeljna literarnoteoretska študija Teorija drame s konca devetdesetih let. Spričo vsega povedanega se zdi malodane samoumevno, da mu je konec prejšnjega meseca Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije podelilo nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo. OB tej priložnosti smo dr. Kralja povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
"Med Indijance!« je bilo geslo dr. Branislave Sušnik, ki je vse svoje življenje posvetila znanstvenemu, akademskemu in terenskemu delu. Čeprav jo je po študiju na Filozofski in Teološki fakulteti in po pridobivanju številnih znanj na tujem, ki so vključevala zgodovino in etnozgodovino, kulture in religije ter klasično primerjalno jezikoslovje, vleklo proti Kitajski, je po drugi svetovni vojni dokončno zapustila Slovenijo in vse življenje ostala v Južni Ameriki. Tam je kot etnologinja in antropologinja teoretično razvijala socialno antropologijo in zgodovino Paragvaja, po več mesecev bivala med staroselskimi skupnostmi te dežele, preučevala njihove jezike, navade, običaje ter religiozno življenje. Pred 100 leti v Medvodah rojena in v Sloveniji dolgo časa zamolčana znanstvenica, ki je poleg tega vodila Etnografski muzej dr. Andrés Barbero iz Asuncióna, predavala ter vodila katedro za ameriško arheologijo in etnologijo na tamkajšnji državni univerzi, je v Paragvaju dobila številna najvišja priznanja za znanost. Paragvajska pošta je izdala znamko z njenim portretom, odkrili so ji spominsko ploščo, po njej sta poimenovani tudi ulica in znanstvena nagrada.
Vinka Möderndorferja lahko brez zadržkov označimo za enega najbolj plodovitih slovenskih umetnikov. Pa tu ne gre le za to, da je njegov opus nenavadno obsežen, je tudi osupljivo raznolik. Möderndorfer namreč ustvarja za otroke in odrasle, piše poezijo, prozo in dramatiko, velja za enega najbolj prepoznavnih sodobnih režiserjev, ki je suveren tako v radijskem, televizijskem in filmskem mediju kakor v gledališki dvorani. In vendar se zdi, da se je v zadnjih letih v zavesti najširše slovenske javnosti zasidral predvsem kot tisti predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, ki na jeziku nima ene same dlake. Tri leta zapored je namreč Möderndorfer kot govorec na osrednji državni proslavi ob kulturnem prazniku bičal slovensko politiko nasploh in kulturno politiko posebej, svaril je pred pogubno finančno in simbolno devalvacijo ne samo umetniškega ampak najbrž kar vsega intelektualnega dela, neutrudno je razgaljal puhloglavost slovenskih gospodarjev in slovenskih hlapcev, ki – tako eni kakor drugi – bolj kakor k temu, da bi razgibali svojega duha ob pravi umetnosti, stremijo k temu, da bi se eksistencialno uspavali ob ceneni, pop-kulturni zabavi. Potem je nenadoma odstopil s svojega položaja in letos ga na Prešernovi proslavi – na veselje enih in žalost drugih – nismo slišali. A tudi kadar žarometi javne pozornosti vanj niso usmerjeni, Möderndorfer o slovenski kulturni krajini misli hudo kritično. To dokazuje tudi njegov Ljudomrznik na tržnici, knjiga esejev, razmišljanj in dnevniških zapisov, ki je pred nedavnim izšla v založbi Mladinske knjige. Kaj je torej narobe s sodobno slovensko kulturo in zakaj mora umetnik – objektivno nehvaležnim pogojem navkljub – vendarle nadaljevati? – To sta vprašanji, ki sta nas v pogovoru z Vinkom Möderndorferjem zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Vinko Möderndorfer (BoBo ; MMC)
Zgodbe gradu Cmurek, v katerem so dolga desetletja večinoma životarili ljudje, oskrbovanci, obstranci, pacienti, vklenjeni v ustanovo za duševno zdravje, so prikazane v filmu Amirja Muratovića z naslovom Muzej norosti. V dokumentarnem filmu, v katerem se vrstijo pripovedi in izpovedi oskrbovancev, prebivalcev, tudi legende in literarni miti, se izriše portret življenja in zaselkov, ki so združeni v vas Trate v Slovenskih goricah, kjer Mura ločuje dve državi, Slovenijo in Avstrijo. Poleg podobe, ki je nastala na osnovi resničnih, izpričanih dejstev o delovanju totalne institucije, v filmu lahko spremljamo tudi tokove vzporednih zgodb, ki jih je ustvarila domišljija, katere rojstni kraj je Marija Snežna, naselje s cerkvijo in pošto, ki se sicer uradno imenuje Zgornja Velka.
Misel, da lahko pod drobnogled vzamemo množico literarnih del, ki so nastala v istem obdobju, in iz njih s podrobno analizo izluščimo duha tega časa, nam ni tuja. Prav nasprotno; če beremo na primer Cankarja pa obenem pogledujemo še k Murnu, Župančiču in Govekarju, se bomo razmeroma dobro podučili o idejah in vrednotah, ki so intelektualno razgibavale prvo desetletje dvajsetega stoletja, pa najbrž tudi o socialnih in ekonomskih pogojih, ki so pogojevali sleherno umetnostno pisanje v tistih letih. In če se razgledamo še po tisku tistega časa, bomo marsikaj zanimivega izvedeli celo o tem, kako so literarna dela teh avtorjev odzvanjala pri drugih tedanjih bralcih, tako poklicnih kakor ljubiteljskih. Vse to se zdi povsem samoumevno. Kar pa je malo manj samoumevno je to, da se na tak način ni mogoče lotiti samo literarnih del, napisanih za odrasle, temveč tudi tistih, ki so bila ustvarjena za otroke oziroma mlade. No, literarni zgodovinar dr. Peter Svetina je s knjigo Metuljčki in mehaniki : slovenska mladinska književnost med meščanstvom in socializmom, ki je pred časom izšla v založbi Mladinske knjige, prepričljivo pokazal, da je ne le možno ampak še kako plodno tudi tako branje. Kako je torej družbeno-politični kontekst 20. stoletja zaznamoval pesmi, zgodbe in romane, napisane za naše mlajše bralke in bralce? Kakšen vpliv so imeli nenehoma spreminjajoči se vetrovi zgodovine na oblikovanje kanona mladinske književnosti na Slovenskem? Kako so se v dvajsetem stoletju spreminjala pričakovanja slovenske družbe glede nalog, ki naj bi jih izpolnjevala mladinska književnost? Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Petra Svetino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: saralcassidy (Pixabay)
Menjavo letnih časov, spremembe v naravi so v mnogih tradicijah ljudje primerjali z vesoljnim redom obnavljanja. Različna ljudstva so tako iznašla ciklične koledarje, nekatera pa so datume postavljala v absolutni čas in točko začetka štetja. Del koledarskega leta so tudi meseci, ki so bili poimenovani po različnih božanstvih, vladarjih, številkah ali klimatskih značilnostih… Mesec marec, ki je bil v rimskem koledarju prvi mesec v letu, je dobil ime po bogu vojne Marsu, sušec je sicer staro slovensko ime za tretji mesec v letu, za čas, ko se zemlja napije snežnice in se začne sušiti… O mesecih in letnih časih, približno teden dni pred pomladnim enakonočjem in pred začetkom pomladi, tokrat v oddaji Kulturni fokus, v kateri se bo Magda Tušar pogovarjali s sodelujočimi na nedavnem, 11. Grošljevem simpoziju. Dr. Katarina Šmid, ki prihaja s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, bo govorila o upodobitvi letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije, dr. Monika Deželak Trojar z Znanstveno raziskovalnega centra SAZU se bo osredotočila na letne čase in mesece v dramskih besedilih ljubljanskih jezuitov, z Makrobijevimi Saturnalijami in rimskim koledarjem nasploh se ukvarja Matej Petrič s Filozofske fakultete v Ljubljani, dr. Luka Repanšek pa bo predstavil svet pred več tisočletji, letne čase v staro -in srednjevedskem obdobju.
Lani, ko smo obeleževali stoletnico združitve Prekmurja z matico, se je zvedavi pogled naše kulturne javnosti nenadoma usmeril proti severovzhodu. Obletnica je pač zbudila živo zanimanje za dolgo in pestro zgodovino krajev ob Muri. Spraševali smo se, kako so ljudje tam živeli v preteklosti, kakšna je materialna in duhovna kultura, ki so jo ustvarili v počasnem teku stoletij. Pokazalo se je, da nam v tem kontekstu veliko odgovorov lahko ponudijo v murskosoboškem Pomurskem muzeju, ki je že vse od ustanovitve leta 1956 osrednji varuh kulturno-zgodovinskega spomina pokrajine ob Muri. No, lansko, jubilejno leto je navsezadnje minilo, pozornost širše javnosti se je bržčas preusmerila drugam, v muzeju pa so seveda še naprej zavezani evidentiranju, zbiranju, raziskovanju, dokumentiranju, varovanju in predstavljanju bogate kulturne dediščine Pomurja. Kakšne so torej naloge, ki jih čakajo? Katerih projektov se zdaj lotevajo? Kako bi lahko še razširili in poglobili polje našega vedenja o regiji? S kakšnimi težavami se pri zasledovanju svojega poslanstva srečujejo? – To so vprašanja, ki nas so zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sodelavke in sodelavce Pomurskega muzeja: njegovo direktorico Metko Fujs ter kustose: Tamaro Andrejek, Branka Kermana in Jelko Pšajd. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje murskosoboškega gradu, kjer domuje Pomurski muzej (Goran Dekleva)
»V zadnjem desetletju smo v slovenskem gledališču priča pojavu novih tekstnih praks, ki so sestavni del scenske produkcije,« je v eni izmed lucidnih razprav o sodobni slovenski drami, razprav, ki so pred nedavnim izšle v knjigi Turški lok, zapisal izvrsten poznavalec naše dramatike in gledališča, dramaturg, gledališki kritik, nekdanji umetniški vodja ljubljanskega gledališča Glej in Slovenskega ljudskega gledališča Celje ter predavatelj na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, dr. Blaž Lukan. Toda: katere pravzaprav so te tekstne prakse, ki jih Lukan omenja? Na kakšen način so povezane z načini, kako režiserji, dramaturgi, igralci in drugi gledališki umetniki dandanes postavljajo predstave? Koliko je v našem sodobnem teatru sploh interesa za uprizarjanje novih, izvirnih slovenskih besedil? Koliko interesa je zanje med občinstvom? In najbrž najpomembnejši sklop vprašanj: kaj nam novejša slovenska dramatika pripoveduje? S čim nas izziva? Kako je, ne nazadnje, videti naša lastna podoba v ogledalu, ki nam ga novejša dramska besedila nastavljajo? – To se nekatera izmed vprašanj, ki so nas v pogovoru z dr. Lukanom zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje SNG Drama v Ljubljani (Goran Dekleva)
Projekt Multivizija, ki smo ga medijsko podprli tudi na Prvem, je multimedijsko, gledališko in plesno usposabljanje za ranljive skupin. Gre za orodja, s katerimi Zavod APIS s svojimi partnerji poskuša spodbujati tako gibalno ovirane, kot priseljence in pripadnike različnih narodnih skupnosti, da bi se bolje in bolj aktivno vključili v našo družbo.
K razumevanju razlogov, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja privedli do številnih nasprotovanj, nemirov, vojn z visokim številom žrtev v Afriki, veliko pripomore tudi literatura. 50 let po koncu biagrske vojne bo o temah, ki jih ta vojna naslavlja, govoril dr.Nikolaij Jeffs, anglist in sociolog kulture s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem.
Lani je minilo 200 let od rojstva Walta Whitmana, ki po tradiciji velja za največjega, najpomembnejšega ameriškega pesnika, po mnenju številnih pa lahko njegove pesmi štejemo celo za prvi trajni, neizbrisni prispevek kulture Združenih držav Amerike v zakladnico zahodne civilizacije. Ob jubileju so v založbi Literarno-umetniškega društva Šerpa pod naslovom Listi trave izšli novi prevodi nekaterih ključnih Whitmanovih pesmi. O njih pa tudi o pomenu Whitmanovega pesništva smo se pogovarjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika Primoža Čučnika, ki je Liste trave – skupaj z Ano Pepelnik – prevedel, ter filozofa dr. Tomaža Grušovnika, ki je omenjeni knjigi pripisal poglobljeno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikipedia (javna last)
V znameniti stavbi na Aškerčevi 2 v Ljubljani že več kot pol stoletja domuje ena izmed ustanovnih članic Univerze v Ljubljani. Njena vrata vsak dan prestopi skoraj sedemsto zaposlenih – med njimi približno 400 predavateljic in predavateljev – ter komaj pregledna množica do- in podiplomskih študentk in študentov; na fakultetnih 21 oddelkih jih bojda študira skoraj 8000. V tamkajšnji knjižnici, po številu enot menda peti največji v Sloveniji, je delavcem in študentom na voljo tudi več kot tri četrt milijona knjig, strokovnih revij, diplom, doktoratov in drugega gradiva. Toda te številke – pa naj bodo še tako impresivne – vendarle ne povedo prav veliko o Filozofski fakulteti, ki jo po stoletju neprekinjenega delovanja brez obotavljanja lahko označimo za osrednjo pedagoško in znanstveno-raziskovalno institucijo s področja humanistike v slovenskem prostoru. Zato smo njeno zgodbo vsaj v grobih obrisih skušali povedati v tokratnem Kulturnem fokusu. Kako se je Filozofska fakulteta spreminjala v viharnem času minulih stotih slovenskih let in kako je sama vplivala na našo družbo, širila njene horizonte, jo spreminjala in bogatila, sta nam pojasnjevala zgodovinarka dr. Kornelija Ajlec in komparativist dr. Tone Smolej. Naša gosta sta oba, kajpada, predavatelja na Filozofski fakulteti, sicer pa sta tudi člana avtorske skupine, ki je ob nedavni stoletnici spisala pregledno in z dokumentarnim slikovnim gradivom razkošno opremljeno Zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ljudje radi kopljemo po preteklosti krajev, v katerih živimo. Ljubljančani so se s svojo antično dediščino začeli ukvarjati pred približno sto leti, ko se je razmahnila tudi arheološka dejavnost, Ljubljana pa je doživljala arhitekturno prenovo. V oddaji Kulturni fokus bomo tako pričarali čase, ko so prebivalci mesta lahko občudovali maketo rimske Emone, ki je znova na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. Legendarno mitološko zgodbo o tem, kako so Emono ustanovili grški junaki argonavti, pozna marsikdo, še pred nekaj stoletji pa so ljudje verjeli, da je zgodba zgodovinsko dejstvo, Emona pa je bila ustanovljena leta 1222 pred našim štetjem. France Prešeren je v Elegiji svojim rojakom v podporo, skoval tudi nekaj priložnostnih verzov: »V sedem gričih je prebival volk in jastreb tankovid, ko je že Navport umival več sto let Emone zid.«
Veliki angleški romantični pesnik in slikar William Blake si je želel, da bi, kot se je nesmrtno izrazil v pesmi Slutnja nedolžnosti, mogel v zrncu peska videti cel svet. Zdi se, da tej želji po svoje sledi tudi antropologinja dr. Svetlana Slapšak, le da svojih upov ne polaga v pesek, temveč v klobčič volne. Pred nedavnim je namreč pri založbi Beletrina, v knjižni zbirki Koda, izdala nadvse intrigantno delo, naslovljeno Volna in telo : pogled iz zgodovinske antropologije, v katerem prepričljivo dokazuje, da zgodovino na sicer karseda nepričakovane, a vendar odločilne načine že tisočletja oblikujeta ovca in njen kožuh. Naj gre za svetovno gospodarstvo in evropski imperializem, za oblikovanje kulturne krajine in različne ekološke katastrofe minulih stoletij, za krčenje in širjenje prostora ženske svobode v pogojih patriarhalne družbe, za mitološke predstave ali za erotično željo – povsod nekje v ozadju naletimo na ovčerejo, na striženje ovac, na prejo, na tkanje, na trgovino z volnenimi tkaninami in oblekami ter, kajpada, na modo. Kako se torej skozi luknjice volnenega šala ali kape, ki ju pozimi še posebej potrebujemo, kaže človek v toku stoletij, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo, jasno, pred mikrofonom gostili prav dr. Svetlano Slapšak. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: congerdesign (Pixabay)
Neveljaven email naslov