Ameriški socialni filozof Eric Hoffer je nekje zapisal, da propaganda sama po sebi sicer ne preslepi nikogar, omogoča pa posameznicam in posameznikom, da preslepijo sami sebe. Nekoliko drugače je o propagandi mislila nemško-judovska filozofinja, Hannah Arendt, ki je pripomnila, da totalitaristične politične ideje lahko same po sebi prepričajo kvečjemu vrhunske intelektualce in najnižje družbene plasti, medtem ko morajo nosilci totalitarnih idej za prepričevanje množice vseh drugih uporabiti – propagando. Potem je tu še znamenita misel angleškega pisatelja, Georgea Orwella, ki pravi, da je razmerje med mislijo in jezikom obratno sorazmerno – prav kakor misel lahko pokvari jezik, tako lahko jezik pokvari misel. Resnico tega spoznanja je Orwell gotovo lahko natančno spoznal, ko je med drugo svetovno vojno delal za propagandni odsek britanskega BBC-ja.

Ti trije citati nas lahko napeljejo k sklepu, da je propaganda sicer moralno sporna, a od sodobnega družbeno-političnega življenja slej ko prej neločljiva komunikacijska praksa. Če pa želimo preveriti, kako učinkovita propaganda pravzaprav utegne biti, se pravi, kako lahko mobilizira, prepričuje, navdušuje in zavaja ter uničuje, tedaj si menda lahko – bolj kakor s sedanjostjo, ki jo je vselej težko dobro razumeti – pomagamo z nekaterimi zgovornimi primeri iz polpretekle zgodovine. In prav takšna priložnost se nam ponuja, če v teh dneh obiščemo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, kjer je pred časom odprla razstava Odloči se pravilno, na kateri so na ogled postavljeni zgovorni primerki partizanske, domobranske in četniške propagande, ki je med drugo svetovno vojno nagovarjala Slovenke in Slovence. Tej razstavi smo se posvetili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo gostili Manjo Gatalo, ki je skupaj s Heleno Janežič pripravila razstavo Odloči se pravilno, ter Marijana Ruperta, vodjo NUK-ovega rokopisnega oddelka, ki hrani dobršen del na razstavi predstavljenega gradiva.