V mesecu, ki se počasi izteka, smo veliko govorili o Ivanu Cankarju. To je razumljivo, saj smo desetega maja obeleževali 140-to obletnico rojstva našega največjega pisatelja in dramatika. Toda pri tem, se zdi, nas je premišljevanje o Hlapcih pa o dolini Šentflorjanski in  tisti znameniti skodelici kave tako zaposlilo, da smo večidel spregledali jubilej nekega drugega pomembnega protagonista slovenske kulturne zgodovine. Pred 130-imi leti, 22. aprila 1886, se je namreč v Šidu v Sremu rodil bratranec Ivana Cankarja, umetnostni zgodovinar, prevajalec, urednik, diplomat in pisatelj Izidor Cankar. Med literarnimi sladokusci bi sicer le težko našli koga, ki se ne bi strinjal z oceno, da je roman S poti, osrednje literarno delo Izidorja Cankarja, še vedno eden najboljših romanov, kadarkoli napisanih v slovenskem jeziku, toda kronična luknjičavost našega kolektivnega spomina je tega moža, ki je na noge pomagal postaviti tako Narodno kakor Moderno galerijo pa tudi Oddelek za umetnostno zgodovino na ljubljanski Univerzi ter, za dobro mero, še slovenski P.E.N., navsezadnje zagrnila s precej debelo tančico pozabe.

Tako je, kot rečeno, obletnica njegovega rojstva minila precej neopaženo. Pomembno izjemo v tem kontekstu pa slej ko prej predstavlja literarni album Izidor Cankar – mojster dobro zasukanih stavkov, ki je izšel pri Mladinski knjigi. In prav o tej knjigi bo beseda tekla tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom bomo zato gostili prevajalko in prizadevno raziskovalko slovenske kulturne zgodovine, posebej njenih spregledanih in zamolčanih junakinj in junakov, Alenko Puhar. Čeprav so ji pomagali še Irene Mislej pa Luka Vidmar, Bernard Nežmah, Igor Grdina, Željko Oset, Milček Komelj in Aleš Maver, je prav naša nocojšnja gostja življenju in delu Izidorja Cankarja posvečeni literarni album zasnovala, ga uredila in zanj spisala tudi najobsežnejšo razpravo.