Tokratni Kulturni fokus bomo posvetili znamenitemu angleškemu renesančnemu dramatiku, pesniku in prevajalcu, ki se je rodil v prvi polovici leta 1564. Ne, beseda ne bo tekla, kakor bi človek zlahka pomislil, o Williamu Shakespearu, ampak o njegovem dva meseca starejšem vzorniku, Christopherju Marlowu. In imeli se bomo o čem pogovarjati – mož je namreč v svojem času veljal za nevarnega heretika, nemara celo ateista; šušljalo se je, da nečistuje z moškimi, da se peča s čarovništvom in da – za tisti čas močno pohujšljivo – kadi tobak; po vsem sodeč je za angleški protestantski dvor vohunil zoper katoličane; vemo tudi, da je bil precej vročekrven pretepač, njegov umor spomladi leta 1593 pa še do današnjih dni ostaja zavit v precej debelo tančico skrivnosti. A vse to bi bilo le malo pomembno, ko ne bi prav z njim elizabetinska dramatika dosegla svojega prvega vrhunca. Z dramami, kot so Timurlenk Veliki pa Edvard Drugi, Malteški Jud in Tragedija o doktorju Faustu, je namreč v angleško literaturo vpeljal sloviti blankverz, njegovi ambiciozni, brezobzirni, pogosto nasilni liki, ki hočejo stvarnost urediti ne po kakem vnaprejšnjem Božjem načrtu, ampak predvsem v skladu z lastno voljo in predstavo, pa so naznanjali, da je srednjega veka dokončno konec, da je nastopila moderna doba. Zakaj torej ni Marlowe danes trdneje zapisan v kulturni spomin Zahoda? – Odgovor bomo iskali v pogovoru z dr. Andrejem Zavrlom, avtorjem monografije Christopher Marlowe, kanonični odpadnik, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Zveze raziskovalnih centrov Slovenke akademije znanosti in umetnosti.