Sodobni argentinski pisatelj in esejist Alberto Manguel v delu Knjižnica ponoči zatrjuje, da celotno intelektualno stremljenje zahodne civilizacije od njenih najzgodnejših začetkov pa do danes pravzaprav simbolizirata dve legendarni zgradbi – v mislih ima svetopisemski babilonski stolp na eni strani in aleksandrinsko knjižnico na drugi. Po Manguelovi interpretaciji je babilonski stolp stal »kot dokaz naše vere v enotnost vesolja,« medtem ko je knjižnica v Aleksandriji zrasla, »da bi dokazala nasprotno – da je vesolje osupljivo raznoliko, vendar se v njegovi raznolikosti skriva red«. K temu pa Manguel dodaja še tele misli: »[A]leksandrinska knjižnica […] si je prizadevala najti skladnjo, ki bi vsaki besedi, vsaki tablici, vsakemu zvitku dodelila njegovo razsvetljujoče in nepogrešljivo mesto. Nedoločna, veličastna, vselej prisotna se nam zamolčana arhitektura te neskončne knjižnice še vedno prikazuje v sanjah o vesoljnem redu. Podobnega dosežka ni bilo nikoli več, čeprav so njeno osupljivo ambicijo skušale posnemati tudi druge knjižnice (s spletom vred). V zgodovino sveta se je vpisala kot edini prostor, ustanovljen z namenom, da bi zabeležil vso preteklost in prihodnost, ki bi mogel predvideti in shraniti tudi kroniko lastnega uničenja in vstajenja«. Manguel piše poetično in vzneseno, o tem ni dvoma, zato mu lahko oprostimo, če v naprezanju zarisati splošni civilizacijski, simbolni, morda že kar metafizični pomen aleksandrinske in prek nje pravzaprav kar vseh knjižnic sveta priročno pozablja, da knjižnica v Aleksandriji ni bila ne prva ne zadnja knjižnica antičnega sveta, ampak je bila le člen v verigi hranjenja, reprodukcije in širitve znanja, ki vodi od začetkov zgodovine do srednjega veka in naprej proti sodobnosti. Antični del te verige si bomo podrobneje ogledali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam bo v pomoč latinist in grecist, predavatelj na oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matej Hriberšek.