Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj bi si slovenski likovni ekspresionizem zaslužil, da naposled stopi iz sence impresionizma
Med vsemi »izmi«, ki so razgibavali likovno ustvarjalnost od zadnje tretjine devetnajstega stoletja do danes, je na Slovenskem bržkone najbolj prepoznaven, najbolj priljubljen, najvišje cenjen – impresionizem, se pravi umetnost vtisa, ki ga na umetnika napravi njegova neposredna okolica. Zdi se celo, da v primerjavi z impresionizmom vse druge slikarske šole, tokovi in smeri ostajajo nekako ob strani in v senci. Vzemimo, na primer, nekoliko mlajšo likovno usmeritev, ki bi jo na neki način smeli označiti za nasprotje, za inverzijo impresionizma – ekspresionizem, umetnost izraza, pri kateri, se zdi, ustvarjalec upodablja, kar ga obdaja, izhajajoč v prvi vrsti iz svoje lastne čustvene in miselne naravnanosti oziroma predispozicioniranosti.
Ekspresionizem je bil v marsičem ključna likovna usmeritev v drugem in v tretjem desetletju slovenskega dvajsetega stoletja, njegovi osrednji protagonisti – od Božidarja Jakca do bratov Kralj – so nam razmeroma dobro znani, a med njihovimi deli kakor da ni nobene Škofje Loke v snegu, nobenega Kola, nobenega Sejalca, nobene resnično ikonične slike. Pa je to res? Lahko ekspresionizem resnično pomanjšamo na raven opombe v našem spominu? Res smemo pristati na takšnole, prostovoljno siromašenje kolektivne kulturno-umetniške zavesti?
K ponovnemu premisleku o pomenu ekspresionizma nas vabi razstava Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha, ki je konec pomladi odprla vrata v Kostanjevici na Krki, v tamkajšnji Galeriji Božidarja Jakca. Pri tem se zdi še posebej dobrodošlo, da sta avtorja razstave, Goran Milovanović in Robert Simonišek, dela slovenskih ekspresionistov postavil ob bok stvaritev, ki so sočasno nastale v Avstriji, Nemčiji in na Češkem, v deželah torej, kjer ekspresionizem cenijo bolj kakor pri nas. Zato se v tokratnem Kulturnem fokusu sprašujemo, kakšno mesto pripada slovenskemu ekspresionizmu v evropskem kontekstu in kako bi bilo potrebno korigirati mesto, ki mu gre v našem nacionalnem kulturnem spominu. Naša gosta pred mikrofonom: Goran Milovanović, direktor Galerije Božidarja Jakca, in umetnostni zgodovinar, dr. Robert Simonišek.
741 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Zakaj bi si slovenski likovni ekspresionizem zaslužil, da naposled stopi iz sence impresionizma
Med vsemi »izmi«, ki so razgibavali likovno ustvarjalnost od zadnje tretjine devetnajstega stoletja do danes, je na Slovenskem bržkone najbolj prepoznaven, najbolj priljubljen, najvišje cenjen – impresionizem, se pravi umetnost vtisa, ki ga na umetnika napravi njegova neposredna okolica. Zdi se celo, da v primerjavi z impresionizmom vse druge slikarske šole, tokovi in smeri ostajajo nekako ob strani in v senci. Vzemimo, na primer, nekoliko mlajšo likovno usmeritev, ki bi jo na neki način smeli označiti za nasprotje, za inverzijo impresionizma – ekspresionizem, umetnost izraza, pri kateri, se zdi, ustvarjalec upodablja, kar ga obdaja, izhajajoč v prvi vrsti iz svoje lastne čustvene in miselne naravnanosti oziroma predispozicioniranosti.
Ekspresionizem je bil v marsičem ključna likovna usmeritev v drugem in v tretjem desetletju slovenskega dvajsetega stoletja, njegovi osrednji protagonisti – od Božidarja Jakca do bratov Kralj – so nam razmeroma dobro znani, a med njihovimi deli kakor da ni nobene Škofje Loke v snegu, nobenega Kola, nobenega Sejalca, nobene resnično ikonične slike. Pa je to res? Lahko ekspresionizem resnično pomanjšamo na raven opombe v našem spominu? Res smemo pristati na takšnole, prostovoljno siromašenje kolektivne kulturno-umetniške zavesti?
K ponovnemu premisleku o pomenu ekspresionizma nas vabi razstava Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha, ki je konec pomladi odprla vrata v Kostanjevici na Krki, v tamkajšnji Galeriji Božidarja Jakca. Pri tem se zdi še posebej dobrodošlo, da sta avtorja razstave, Goran Milovanović in Robert Simonišek, dela slovenskih ekspresionistov postavil ob bok stvaritev, ki so sočasno nastale v Avstriji, Nemčiji in na Češkem, v deželah torej, kjer ekspresionizem cenijo bolj kakor pri nas. Zato se v tokratnem Kulturnem fokusu sprašujemo, kakšno mesto pripada slovenskemu ekspresionizmu v evropskem kontekstu in kako bi bilo potrebno korigirati mesto, ki mu gre v našem nacionalnem kulturnem spominu. Naša gosta pred mikrofonom: Goran Milovanović, direktor Galerije Božidarja Jakca, in umetnostni zgodovinar, dr. Robert Simonišek.
Plakati so povsod okrog nas – vabijo nas k nakupovanju in obiskovanju kulturnih ter športnih prireditev, širijo politične ideje, pozivajo nas, naj ločujemo odpadke in se ogibamo vožnji pod vplivom alkohola, prepričujejo nas, naj obiščemo ta ali oni turistični kraj. In kakor se spreminjajo naša življenja, tako se spreminjata tudi dizajn in sporočilo plakatov – kot dokazuje razstava Stoletje plakata, ki je pred nedavnim odprla vrata v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Plakat, na primer, ki vabi na ples v maskah, ki je v organizaciji slovenskega planinskega društva potekal prvega svečana leta 1914 v ljubljanskem Narodnem domu, je seveda videti čisto drugače od tistega, ki je v drugi polovici štiridesetih tuje kupce pozival k uvozu jugoslovanskih jabolk. In partizanski plakat, ki je leta 1943 pozival kmete naj pred okupatorjem skrijejo svoj pridelek, nima veliko skupnega z znamenitim plakatom NSK, ki je v drugi polovici osemdesetih zadal smrten udarec Titovi štafeti mladosti. Kdor se torej sprehodi po razstavi Stoletje plakata, se pravzaprav sprehodi po slovenski zgodovini dvajsetega stoletja. Kako je s te perspektive videti pol-minuli čas, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom je bila dr. Cvetka Požar, avtorica razstave Stoletje plakata. Oddajo je pripravl Goran Dekleva. Plakat na fotografiji: Ranko Novak, 28. festival jugoslovenskog igranog filma u Puli, 1981, hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Buda je pred mnogimi stoletji rekel, da imajo besede moč tako uničevati kakor zdraviti. No, v tokratnem Kulturnem fokusu smo se posvetili predvsem vprašanju, kako besede uničujejo. Pogovarjali smo se namreč o eni najpomembnejših knjig nemškega dvajsetega stoletja, o delu LTI – Lingua Tertii Imperii Victorja Klempererja, v katerem je ta nemški Jud in filolog natančno in stvarno popisal, kaj se je pravzaprav dogajalo z nemškim jezikom v času nacizma. Kako je lahko besedna zveza »divji fanatizem« dobila pozitiven pomen? Kako se je beseda »umor« lahko skrila za sintagmo »posebna obravnava«? In zakaj so umikanje svoje vojske na vzhodni fronti Nemci imenovali za »zmagoviti sunek nazaj«? – O tovrstnem izkrivljanju vsakdanje govorice, o izkrivljanju, ki je pomagalo ljudi narediti manj občutljive, bolj surove, svet pa pahniti v vojno, smo se pogovarjali s politologinjo, dr. Vlasto Jalušič, ki je še svežemu slovenskemu prevodu Klempererjeve knjige - ta je izšla pri založbi /cf. - pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ni veliko ustvarjalcev, ki bi bili ob svojem času bolj temeljito pohujšali dolino Šentflorjansko, kakor je to v drugi polovici osemdesetih uspelo članom umetniškega kolektiva NSK – Neue Slowenische Kunst. Še bolj nenavadno pa je, da delo te skupine še celo danes zbuja nelagodje. In živo zanimanje – kot potrjuje obsežna pregledna razstava o NSK, ki je pred nedavnim odprla vrata v ljubljanski Moderni galeriji. To slej ko prej pomeni, da se v umetniškem snovanju NSK skriva nekaj, kar kljubuje zgodovini, spremembam v politiki, estetskem okusu in družbenih vrednotah. Zakaj je tako, smo preverjali v Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Matej Sternen, Matija Jama, Tone Kralj, Božidar Jakac, Lojze Spacal, Gabrijel Stupica, France Mihelič, Jože Ciuha – to so prav gotovo nekatera izmed največjih imen slovenske likovne umetnosti dvajsetega stoletja. Po svoje torej ni nikakršno presenečenje, da od 11. maja njihove slike visijo ena poleg druge v Narodni galeriji v Ljubljani. Vendar pa ta dela niso razstavljena v kontekstu galerijske stalne zbirke ali kakšne pregledne razstave o vrhovih slovenskega slikarstva. Rdeča nit, ki je umetnine omenjenih in številnih drugih likovnih ustvarjalcev povezala v enovito razstavo, naslovljeno Vrnitev ambasadorjev umetnosti, je njihova precej nenavadna, precej presenetljiva usoda. Gre namreč za dela, ki so dolga leta krasila prostore več kot 170 jugoslovanskih veleposlaništev po vsem svetu. In kot se pokaže ob obisku razstave, so imeli diplomati rajnke države, ko so iskali umetniška dela za svoje potrebe, srečno roko – hote ali ne so izbrali umetnine, ki zdaj, postavljene ena zraven druge, na strnjen način povzemajo zgodbo slovenske likovne umetnosti približno med letoma 1950 in 1980. O nepričakovanem diplomatskem prispevku k skrbi za slovensko slikarstvo pa je tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo tako gostili dr. Barbaro Jaki, direktorico Narodne galerije in slovensko predstavnico v mednarodni ekspertni skupini, ki skrbi, da vsaka država naslednica prejme tista umetniška dela iz nekdanjih jugoslovanskih predstavništev, ki ji v skladu z dogovorom o sukcesiji tudi pripadajo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Družbeni in politični položaj, v katerem se je znašel sodobni svet, bržčas ni nič bolj rožnat od tistega v šestdesetih letih, toda današnje protestniško gibanje še zdaleč ni tako močno, razširjeno ali izrazito, kot je bilo tisto pred pol stoletja. Pa tudi, če dobro pomislimo, danes nihče ne prepeva pesmi, ki bi jih lahko označili za naslednice Dylanove Blowing in the Wind ali Lennonove Imagine. Se je torej stara in tesna povezava med družbenim protestom in glasbo skrhala? – O tem vprašanju smo razmišljali v tokratnem Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto:Flickr/Anthony Beal
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Lezbijke, geji, bi- in trans-seksualci na Slovenskem ne živijo, kot bi nemara želeli verjeti nekateri, le zadnjih nekaj desetletij, ampak našo skupno zgodovino seveda soustvarjajo že stoletja. Toda o tem se – izvzemši morda Ivana Mraka in Ljubo Prenner – dolgo ni govorilo, še manj se je, kajpada, o tem pisalo. Zato se zdi nedavni izid knjige Grmade, parade in molk, zbornika prispevkov za neheteroseksualno zgodovino na Slovenskem, toliko bolj dobrodošel. Dobrih trideset let po začetku organiziranega LGBT gibanja pri nas je bržkone napočil čas, da vse tiste med našimi predniki, ki se tako ali drugače niso prilegali normam oziroma imperativom večinske, heteroseksualne družbe, odrešimo zarote molke, v katero smo jih sistematično potiskali. O tem, kako zahteven pravzaprav je tak projekt, pa je tekla beseda v tokratnem Kulturnem fokusu. Pogovarjali smo se s tremi osrednjimi pobudniki nastanka zbornika Grmade, parade in molk: s pesnikom Branetom Mozetičem, sicer tudi glavnim urednikom pričujočega zbornika, pa s pisateljico Suzano Tratnik ter s sociologom Romanom Kuharjem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V devetnajstem stoletju je bil menda Pariz svetovna umetnostna prestolnica. Potem pa sta Evropo pretresli dve uničujoči svetovni vojni in po letu 1945 ni bilo več nikakršnega dvoma, da je New York nadomestil francosko glavno mesto kot globalna kulturna metropola. No, v letu 2015 postaja vse bolj očitno, da se gospodarsko in finančno težišče svetovne moči seli na Kitajsko. Ali to pomeni, da so dnevi New Yorku kot svetovni umetnostni prestolnici šteti? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Ker pa je polje umetnosti slej ko prej preširoko, smo v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva, ob pomoči sociologa kulture in glasbenega kritka Iča Vidmarja pod drobnogled vzeli predvsem glasbo, ki danes nastaja v New Yorku.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Za svoj tretji roman, Prikrita harmonija, je pisateljica Katarina Marinčič leta 2002 prejela kresnika. In za svojo prvo zbirko novel, O treh, je leta 2005 prejela še nagrado fabula za najboljše kratkoprozno pisanje. Potem pa je pisateljica za skoraj desetletje obmolknila in se vrnila šele ob koncu lanskega leta – z romanom Po njihovih besedah. Ta je bil v zadnjih mesecih deležen kar najbolj bleščečih pohval. Kritičarka Anja Radaljac je tako zapisala, da imamo ob Po njihovih besedah opravka z »literarno mojstrovino, kakršne v slovenskem literarnem prostoru že leta nismo imeli,« kritik Aljoša Harlamov pa je prepričan, da sta gostota in lepota stavkov, ki jih je v svojem romanu izpisala Marinčičeva, »trenutno v slovenski literaturi najbrž neponovljivi«. Čas je torej bil pravi, da smo v goste tokratnega Kulturnega fokusa povabili Katarino Marinčič in skupaj z njo pogledali med platnice njeneganajnovejšega romana. S pisateljico se je pogovarjal Goran Dekleva.
Za svoj tretji roman, Prikrita harmonija, je pisateljica Katarina Marinčič leta 2002 prejela kresnika. In za svojo prvo zbirko novel, O treh, je leta 2005 prejela še nagrado fabula za najboljše kratkoprozno pisanje. Potem pa je pisateljica za skoraj desetletje obmolknila in se vrnila šele ob koncu lanskega leta – z romanom Po njihovih besedah. Ta je bil v zadnjih mesecih deležen kar najbolj bleščečih pohval. Kritičarka Anja Radaljac je tako zapisala, da imamo ob Po njihovih besedah opravka z »literarno mojstrovino, kakršne v slovenskem literarnem prostoru že leta nismo imeli,« kritik Aljoša Harlamov pa je prepričan, da sta gostota in lepota stavkov, ki jih je v svojem romanu izpisala Marinčičeva, » trenutno v slovenski literaturi najbrž neponovljivi«. Čas je torej bil pravi, da smo v goste tokratnega Kulturnega fokusa povabili Katarino Marinčič in skupaj z njo pogledali med platnice njenega najnovejšega romana. S pisateljico se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Uveljaviti se v umetnosti je bilo za ženske v patriarhalni družbi evropskega devetnajstega stoletja zelo težko. A če se je v poljih glasbe, gledališča in književnosti umetnicam vendarle ponujalo nekaj poti k uspehu, če se, drugače rečeno, celo v zgodovinsko pozabljivem 21. stoletju še vedno spominjamo takšnih umetnic, kot so bile nemška pianistka Clara Schumann, francoska igralka Sarah Bernhardt, ameriška pesnica Emily Dickinson ali angleška pisateljica Jane Austen, se zdi, da je polje likovne umetnosti v predprejšnjem stoletju ostalo skoraj docela v domeni moških. Toda to še ne pomeni, da ženske takrat niso risale in slikale. Slovenske likovne umetnice 19. stoletja, na primer, je zgodovinski pozabi skušala iztrgati umetnostna zgodovinarka in sociologinja Lidija Tavčar v svoji še čisto sveži, obsežni monografiji Vzporedni svetovi, ki sta jo izdali Narodna galerija in založba Modrijan. Kako bogata je torej bila likovna ustvarjalnost Slovenk v 19. stoletju, smo v pogovoru z doktorico Tavčarjevo preverjali tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov