Zakaj bi si slovenski likovni ekspresionizem zaslužil, da naposled stopi iz sence impresionizma

Med vsemi »izmi«, ki so razgibavali likovno ustvarjalnost od zadnje tretjine devetnajstega stoletja do danes, je na Slovenskem bržkone najbolj prepoznaven, najbolj priljubljen, najvišje cenjen – impresionizem, se pravi umetnost vtisa, ki ga na umetnika napravi njegova neposredna okolica. Zdi se celo, da v primerjavi z impresionizmom vse druge slikarske šole, tokovi in smeri ostajajo nekako ob strani in v senci. Vzemimo, na primer, nekoliko mlajšo likovno usmeritev, ki bi jo na neki način smeli označiti za nasprotje, za inverzijo impresionizma – ekspresionizem, umetnost izraza, pri kateri, se zdi, ustvarjalec upodablja, kar ga obdaja, izhajajoč v prvi vrsti iz svoje lastne čustvene in miselne naravnanosti oziroma predispozicioniranosti.

Ekspresionizem je bil v marsičem ključna likovna usmeritev v drugem in v tretjem desetletju slovenskega dvajsetega stoletja, njegovi osrednji protagonisti – od Božidarja Jakca do bratov Kralj – so nam razmeroma dobro znani, a med njihovimi deli kakor da ni nobene Škofje Loke v snegu, nobenega Kola, nobenega Sejalca, nobene resnično ikonične slike. Pa je to res? Lahko ekspresionizem resnično pomanjšamo na raven opombe v našem spominu? Res smemo pristati na takšnole, prostovoljno siromašenje kolektivne kulturno-umetniške zavesti?

K ponovnemu premisleku o pomenu ekspresionizma nas vabi razstava Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha, ki je konec pomladi odprla vrata v Kostanjevici na Krki, v tamkajšnji Galeriji Božidarja Jakca. Pri tem se zdi še posebej dobrodošlo, da sta avtorja razstave, Goran Milovanović in Robert Simonišek, dela slovenskih ekspresionistov postavil ob bok stvaritev, ki so sočasno nastale v Avstriji, Nemčiji in na Češkem, v deželah torej, kjer ekspresionizem cenijo bolj kakor pri nas. Zato se v tokratnem Kulturnem fokusu sprašujemo, kakšno mesto pripada slovenskemu ekspresionizmu v evropskem kontekstu in kako bi bilo potrebno korigirati mesto, ki mu gre v našem nacionalnem kulturnem spominu. Naša gosta pred mikrofonom: Goran Milovanović, direktor Galerije Božidarja Jakca, in umetnostni zgodovinar, dr. Robert Simonišek.