Pogovor ob razstavi novejšega slovenskega slikarstva v ljubljanski Moderni galeriji

Ko je govora o vizualni ustvarjalnosti danes, praviloma vsi najprej pomislimo na plakat, na fotografijo in video pa, jasno, tudi na raznorazne konceptualne instalacije, ki se bolj ali manj organsko povezujejo in prepletajo z elementi glasbene in performativne umetnosti. Pri tem pa, se zdi, nekako pozabljamo na tisto disciplino likovnega ustvarjanja, ki je dolga stoletja veljala za osrednjo, najpomembnejšo, najbolj dovršeno, hja, najbolj pravo obliko likovne umetnosti – na slikarstvo. Vtis je celo, da se je na sodobnem Zahodu slikarstva in slike prijela stigma nekakšne preživetosti in preseženosti, kakor da sta razvoj novih tehnologij in vznik novih senzibilnosti sliko, ustvarjeno na platnu s pomočjo čopiča in palete, spremenila v anahronističen objekt, ki ga ni več treba jemati z vso resnostjo. Pa to drži? – Če je soditi po razstavi Čas brez nedolžnosti : novejše slikarstvo v Sloveniji, ki je zadnji dan januarja odprla vrata v ljubljanski Moderni galeriji, z osmrtnicami nikakor ne gre hiteti. Tam namreč lahko vidimo, da današnjim slikarkam in slikarjem nikakor ne manjka ne provokativnosti ne nebrzdane ustvarjalne domišljije ne tehničnega znanja. Res pa se ob ogledovanju njihovih del lahko zazdi, da se tudi sami zavedajo, da se je simbolno mesto, ki v sodobni kulturi sliki in slikarstvu pripada, spremenilo in premaknilo. Spremenilo in premaknilo … kam in kako? – To vprašanje nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom: avtorica razstave Čas brez nedolžnosti, kustosinja Moderne galerije, dr. Martina Vovk.