Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako je Jože Plečnik vse življenje plaval proti toku, se bodel s prevladujočimi idejami in estetskim okusom svojega časa, navsezadnje pa ustvaril véliko umetnost
Da je svet vržen iz tira, je sicer ugotovil že Hamlet okoli leta 1600, a večina umetnikov je začela to stanje kaotičnosti, dezorientiranosti, poškodovanosti in fragmentarne razbitosti naše eksistence tematizirati šele nekako ob koncu devetnajstega ali na začetku dvajsetega stoletja. Toda od tedaj naprej s podvojenimi močmi. Dobršnemu delu te umetnosti – to je: likovnih, literarnih, gledaliških, glasbenih in arhitekturnih umetnin prve polovice dvajsetega stoletja, ki razgaljajo temeljno nepopolnost človeškega izkustva – danes rečemo modernizem. Se pa znotraj velikega projekta modernistične umetnosti vendarle najdejo tudi umetniki, ki plavajo proti prevladujočemu toku svojega časa; ki so torej premislili in absolvirali tako idejne premise kakor tehnopoetske prijeme modernističnih umetnostnih praks, a jih nekako uspeli uporabiti proti njim samim, da bi navsezadnje ustvarili umetnine, ki hočejo človeka nagovarjati z jezikom neskaljene lepote, skladnosti, preglednosti in notranjega miru. Z jezikom popolnosti, skratka. Eden takih je bil, če je verjeti umetnostnemu zgodovinarju in likovnemu ter arhitekturnemu kritiku Petru Krečiču, tudi Jože Plečnik. Dr. Krečič je namreč pred nedavnim pri založbi Beletrina izdal obsežno, temeljito raziskano pa vendarle močno literarizirano biografijo našega največjega arhitekta in jo nadvse pomenljivo naslovil Plečnik – živeti za popolnost. Slišati je imenitno, kajne, toda pri tem se lahko vprašamo, ali ni Plečnik – če je resnično ustvarjal predvsem z mislijo na nekakšno fantomsko popolnost, medtem ko so vsi okoli njega hiteli razkrinkavati temeljno nepopolnost našega sveta – pravzaprav fantast in konservativec, ki si krčevito zatiska oči, taji resnico in ostaja v žalostnem razkoraku z duhom svojega pa tudi našega časa? – No, prav to vprašanje nam služi kot pripravna rdeča nit, ko se v tokratnem Kulturnem fokusu s Petrom Krečičem pogovarjamo o Plečnikovem razgibanem življenju in delu.
734 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kako je Jože Plečnik vse življenje plaval proti toku, se bodel s prevladujočimi idejami in estetskim okusom svojega časa, navsezadnje pa ustvaril véliko umetnost
Da je svet vržen iz tira, je sicer ugotovil že Hamlet okoli leta 1600, a večina umetnikov je začela to stanje kaotičnosti, dezorientiranosti, poškodovanosti in fragmentarne razbitosti naše eksistence tematizirati šele nekako ob koncu devetnajstega ali na začetku dvajsetega stoletja. Toda od tedaj naprej s podvojenimi močmi. Dobršnemu delu te umetnosti – to je: likovnih, literarnih, gledaliških, glasbenih in arhitekturnih umetnin prve polovice dvajsetega stoletja, ki razgaljajo temeljno nepopolnost človeškega izkustva – danes rečemo modernizem. Se pa znotraj velikega projekta modernistične umetnosti vendarle najdejo tudi umetniki, ki plavajo proti prevladujočemu toku svojega časa; ki so torej premislili in absolvirali tako idejne premise kakor tehnopoetske prijeme modernističnih umetnostnih praks, a jih nekako uspeli uporabiti proti njim samim, da bi navsezadnje ustvarili umetnine, ki hočejo človeka nagovarjati z jezikom neskaljene lepote, skladnosti, preglednosti in notranjega miru. Z jezikom popolnosti, skratka. Eden takih je bil, če je verjeti umetnostnemu zgodovinarju in likovnemu ter arhitekturnemu kritiku Petru Krečiču, tudi Jože Plečnik. Dr. Krečič je namreč pred nedavnim pri založbi Beletrina izdal obsežno, temeljito raziskano pa vendarle močno literarizirano biografijo našega največjega arhitekta in jo nadvse pomenljivo naslovil Plečnik – živeti za popolnost. Slišati je imenitno, kajne, toda pri tem se lahko vprašamo, ali ni Plečnik – če je resnično ustvarjal predvsem z mislijo na nekakšno fantomsko popolnost, medtem ko so vsi okoli njega hiteli razkrinkavati temeljno nepopolnost našega sveta – pravzaprav fantast in konservativec, ki si krčevito zatiska oči, taji resnico in ostaja v žalostnem razkoraku z duhom svojega pa tudi našega časa? – No, prav to vprašanje nam služi kot pripravna rdeča nit, ko se v tokratnem Kulturnem fokusu s Petrom Krečičem pogovarjamo o Plečnikovem razgibanem življenju in delu.
Matej Sternen, Matija Jama, Tone Kralj, Božidar Jakac, Lojze Spacal, Gabrijel Stupica, France Mihelič, Jože Ciuha – to so prav gotovo nekatera izmed največjih imen slovenske likovne umetnosti dvajsetega stoletja. Po svoje torej ni nikakršno presenečenje, da od 11. maja njihove slike visijo ena poleg druge v Narodni galeriji v Ljubljani. Vendar pa ta dela niso razstavljena v kontekstu galerijske stalne zbirke ali kakšne pregledne razstave o vrhovih slovenskega slikarstva. Rdeča nit, ki je umetnine omenjenih in številnih drugih likovnih ustvarjalcev povezala v enovito razstavo, naslovljeno Vrnitev ambasadorjev umetnosti, je njihova precej nenavadna, precej presenetljiva usoda. Gre namreč za dela, ki so dolga leta krasila prostore več kot 170 jugoslovanskih veleposlaništev po vsem svetu. In kot se pokaže ob obisku razstave, so imeli diplomati rajnke države, ko so iskali umetniška dela za svoje potrebe, srečno roko – hote ali ne so izbrali umetnine, ki zdaj, postavljene ena zraven druge, na strnjen način povzemajo zgodbo slovenske likovne umetnosti približno med letoma 1950 in 1980. O nepričakovanem diplomatskem prispevku k skrbi za slovensko slikarstvo pa je tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo tako gostili dr. Barbaro Jaki, direktorico Narodne galerije in slovensko predstavnico v mednarodni ekspertni skupini, ki skrbi, da vsaka država naslednica prejme tista umetniška dela iz nekdanjih jugoslovanskih predstavništev, ki ji v skladu z dogovorom o sukcesiji tudi pripadajo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Družbeni in politični položaj, v katerem se je znašel sodobni svet, bržčas ni nič bolj rožnat od tistega v šestdesetih letih, toda današnje protestniško gibanje še zdaleč ni tako močno, razširjeno ali izrazito, kot je bilo tisto pred pol stoletja. Pa tudi, če dobro pomislimo, danes nihče ne prepeva pesmi, ki bi jih lahko označili za naslednice Dylanove Blowing in the Wind ali Lennonove Imagine. Se je torej stara in tesna povezava med družbenim protestom in glasbo skrhala? – O tem vprašanju smo razmišljali v tokratnem Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto:Flickr/Anthony Beal
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Lezbijke, geji, bi- in trans-seksualci na Slovenskem ne živijo, kot bi nemara želeli verjeti nekateri, le zadnjih nekaj desetletij, ampak našo skupno zgodovino seveda soustvarjajo že stoletja. Toda o tem se – izvzemši morda Ivana Mraka in Ljubo Prenner – dolgo ni govorilo, še manj se je, kajpada, o tem pisalo. Zato se zdi nedavni izid knjige Grmade, parade in molk, zbornika prispevkov za neheteroseksualno zgodovino na Slovenskem, toliko bolj dobrodošel. Dobrih trideset let po začetku organiziranega LGBT gibanja pri nas je bržkone napočil čas, da vse tiste med našimi predniki, ki se tako ali drugače niso prilegali normam oziroma imperativom večinske, heteroseksualne družbe, odrešimo zarote molke, v katero smo jih sistematično potiskali. O tem, kako zahteven pravzaprav je tak projekt, pa je tekla beseda v tokratnem Kulturnem fokusu. Pogovarjali smo se s tremi osrednjimi pobudniki nastanka zbornika Grmade, parade in molk: s pesnikom Branetom Mozetičem, sicer tudi glavnim urednikom pričujočega zbornika, pa s pisateljico Suzano Tratnik ter s sociologom Romanom Kuharjem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V devetnajstem stoletju je bil menda Pariz svetovna umetnostna prestolnica. Potem pa sta Evropo pretresli dve uničujoči svetovni vojni in po letu 1945 ni bilo več nikakršnega dvoma, da je New York nadomestil francosko glavno mesto kot globalna kulturna metropola. No, v letu 2015 postaja vse bolj očitno, da se gospodarsko in finančno težišče svetovne moči seli na Kitajsko. Ali to pomeni, da so dnevi New Yorku kot svetovni umetnostni prestolnici šteti? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Ker pa je polje umetnosti slej ko prej preširoko, smo v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva, ob pomoči sociologa kulture in glasbenega kritka Iča Vidmarja pod drobnogled vzeli predvsem glasbo, ki danes nastaja v New Yorku.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Za svoj tretji roman, Prikrita harmonija, je pisateljica Katarina Marinčič leta 2002 prejela kresnika. In za svojo prvo zbirko novel, O treh, je leta 2005 prejela še nagrado fabula za najboljše kratkoprozno pisanje. Potem pa je pisateljica za skoraj desetletje obmolknila in se vrnila šele ob koncu lanskega leta – z romanom Po njihovih besedah. Ta je bil v zadnjih mesecih deležen kar najbolj bleščečih pohval. Kritičarka Anja Radaljac je tako zapisala, da imamo ob Po njihovih besedah opravka z »literarno mojstrovino, kakršne v slovenskem literarnem prostoru že leta nismo imeli,« kritik Aljoša Harlamov pa je prepričan, da sta gostota in lepota stavkov, ki jih je v svojem romanu izpisala Marinčičeva, »trenutno v slovenski literaturi najbrž neponovljivi«. Čas je torej bil pravi, da smo v goste tokratnega Kulturnega fokusa povabili Katarino Marinčič in skupaj z njo pogledali med platnice njeneganajnovejšega romana. S pisateljico se je pogovarjal Goran Dekleva.
Za svoj tretji roman, Prikrita harmonija, je pisateljica Katarina Marinčič leta 2002 prejela kresnika. In za svojo prvo zbirko novel, O treh, je leta 2005 prejela še nagrado fabula za najboljše kratkoprozno pisanje. Potem pa je pisateljica za skoraj desetletje obmolknila in se vrnila šele ob koncu lanskega leta – z romanom Po njihovih besedah. Ta je bil v zadnjih mesecih deležen kar najbolj bleščečih pohval. Kritičarka Anja Radaljac je tako zapisala, da imamo ob Po njihovih besedah opravka z »literarno mojstrovino, kakršne v slovenskem literarnem prostoru že leta nismo imeli,« kritik Aljoša Harlamov pa je prepričan, da sta gostota in lepota stavkov, ki jih je v svojem romanu izpisala Marinčičeva, » trenutno v slovenski literaturi najbrž neponovljivi«. Čas je torej bil pravi, da smo v goste tokratnega Kulturnega fokusa povabili Katarino Marinčič in skupaj z njo pogledali med platnice njenega najnovejšega romana. S pisateljico se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Uveljaviti se v umetnosti je bilo za ženske v patriarhalni družbi evropskega devetnajstega stoletja zelo težko. A če se je v poljih glasbe, gledališča in književnosti umetnicam vendarle ponujalo nekaj poti k uspehu, če se, drugače rečeno, celo v zgodovinsko pozabljivem 21. stoletju še vedno spominjamo takšnih umetnic, kot so bile nemška pianistka Clara Schumann, francoska igralka Sarah Bernhardt, ameriška pesnica Emily Dickinson ali angleška pisateljica Jane Austen, se zdi, da je polje likovne umetnosti v predprejšnjem stoletju ostalo skoraj docela v domeni moških. Toda to še ne pomeni, da ženske takrat niso risale in slikale. Slovenske likovne umetnice 19. stoletja, na primer, je zgodovinski pozabi skušala iztrgati umetnostna zgodovinarka in sociologinja Lidija Tavčar v svoji še čisto sveži, obsežni monografiji Vzporedni svetovi, ki sta jo izdali Narodna galerija in založba Modrijan. Kako bogata je torej bila likovna ustvarjalnost Slovenk v 19. stoletju, smo v pogovoru z doktorico Tavčarjevo preverjali tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Akademik Janko Kos, literarni zgodovinar in teoretik, eden utemeljiteljev slovenske primerjalne književnosti, pisec številnih učbenikov, ki so jih pri pouku književnosti uporabljale generacije naših srednješolcev, je, kajpada, vse življenje pisal o pesmih in romanih, dramah in novelah, ki so jih napisali drugi. Zdaj pa je pred našo javnost stopil kot avtor Umetnikov in meščanov, literarno izbrušene avtobiografije, v kateri pripoveduje o svojem odraščanju v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, o umetnikih, ki so zahajali v atelje njegovega očeta, priznanega kiparja Tineta Kosa, in o uglednih ljubljanskih meščanih, ki jih je spoznaval prek svoje mame, Katje Kos. Tako smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali, kako so se deškim očem Janka Kosa razkrivali takšni orjaki slovenske kulturne zgodovine, kot so bili filozof France Veber, slikar France Mihelič, pesnik Dane Zajc ali literarni zgodovinar Taras Kermauner. Z akademikom Kosom se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Blues danes velja za nemara osrednji prispevek afroameriških glasbenikov v svetovno zakladnico popularne godbe. Toda blues že dolgo ni več najpopularnejša glasbena zvrst med samimi Afroameričani, ki zdaj že nekaj desetletij raje poslušajo soul, rap in hip-hop. Kaj se je torej zgodilo, da dandanes po bluzu posegajo predvsem visoko izobraženi belci, in kaj to pomeni za umetniško moč sodobnega bluza, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred mikrofonom je bil sociolog kulture in glasbeni kritik, Ičo Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
World music ali, po slovensko, glasba sveta, je žanrska oznaka, s pomočjo katere svetovna glasbena industrija že kar nekaj desetletij potencialnim poslušalkam in poslušalcem ponuja izdelke, pod katere se podpisujejo glasbeniki najrazličnejših tradicij – tako, na primer, jamajškega menta pa kolumbijske cumbie, maroške gnawe in južnoafriške qwele, pakistanskega qawalija ali, ne nazadnje, balkanske ljudske glasbene tvornosti. Pa je to prav? Ali teh glasbenih tradicij ameriškemu in zahodno-evropskemu poslušalstvu res ni mogoče predstaviti drugače kakor s pomočjo rokohitrskega marketinškega prijema, ki brez slehernega spoštovanja do njihove raznolikosti in unikatnosti v isti koš meče ne le jabolka in hruške, ampak tudi kivije, papaje in, za dobro mero, še kak korenček in blitvo? O tem je beseda tekla v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost pred mikrofonom je bil sociolog kulture in glasbeni kritik, magister Ičo Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov