Politika, vera in identiteta v najstarejši vzhodnoslovanski državi skozi prizmo pridig, življenjepisov svetnikov in zakonikov, nastalih v 11. stoletju

Nekako ob koncu 9. stoletja je v ravnicah vzhodne Evrope, med Baltikom in Črnim morjem, začela nastajati prva državna tvorba vzhodnih Slovanov, tako imenovana Kijevska Rusija. Ta je svoj vrhunec dosegla nekje v sredini 11. stoletja, nato je začela zlagoma slabeti, dokončno pa je propadla pod pritiskom mongolskih vdorov v 13. stoletju. Toda teh 400 let Kijevske Rusije je pustilo neizbrisen pečat v kulturni, verski in politični zgodovini slovanskega vzhoda in še danes se Belorusi, Ukrajinci in Rusi – kadar pač mislijo svojo preteklost in identiteto – sklicujejo natanko na zgodnjesrednjeveško državo v porečju Dnjepra. S čim je torej Kijevska Rusija tako zaznamovala ta prostor, da danes, v času zaostrenih odnosov med Rusijo in Ukrajino, med tamkajšnjimi intelektualci – še bolj pa menda med politiki – plamti debata o tem, čigava naj bi Kijevska Rusija pravzaprav bila, kdo si jo sme lastiti in, kajpada, kakšne politične konsekvence bi morali iz posedovanja te preteklosti potegniti v geopolitičnih razmerah zgodnjega 21. stoletja?

To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, pri čemer pa se, menda razumljivo, bolj kakor sedanjosti in politiki posvečamo preteklosti in kulturi. Pred nedavnim je namreč pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Pismenost in kultura Kijevske Rusije, ki prinaša prevode in komentarje izbranih spomenikov vzhodnoslovanske pismenosti 11. stoletja. Kako je v luči teh dokumentov, zdaj prvič dostopnih v slovenščini, videti Kijevska država, se bomo pogovarjali z Aljažem Glaserjem in dr. Simonom Malmenvallom, ki sta stara besedila prevedla in bogato komentirala, ter z dr. Blažem Podlesnikom, ki je za pričujočo knjigo poskrbel po uredniški plati in ji pripisal spremno besedo.