Pogovor o sodobni arhitekturi in urbanistiki na Slovenskem s prejemniki letošnje Plečnikove nagrade

V pesmi Elegantni lok, ki jo je uvrstil v zbirko Tihotapci, je Aleš Debeljak takole pokomentiral arhitekturno-urbanistične preobrazbe, ki jih je doživela Ljubljana v tranzicijskem času:

Novi most je tak kot novi gospodarji: prostor pomeni

jim vse, čas pol toliko, mogoče ob drugi priliki.

Pa to drži? Se v stavbah, ki jih v Sloveniji gradimo v zadnjih desetletjih, res zrcalijo predvsem simptomi poosamosvojitvene družbene patologije, se pravi: oblastiželjnost, napuh, pohlep in pomanjkanje dolgoročne vizije? – Kdo bi na to vprašanje mogel bolje odgovoriti kakor letošnji prejemniki Plečnikove nagrade, Marko Studen, Boris Matić in Jernej Šipoš, arhitekti torej, ki skupaj vodijo biro Scapelab.

Širša javnost njihovo delo pozna zlasti po tehnološkem središču ELES-a v Beričevem, za katerega so Studen, Matić in Šipoš tudi prejeli prestižno Plečnikovo nagrado, pa po sila zahtevnem projektu prenove razvpite Cukrarne. Sodelovali so tudi pri preureditvi Slovenske in Cankarjeve ceste v ljubljanskem središču, nemajhna pričakovanja pa menda spremljajo tudi napovedano gradnjo dveh orjaških stanovanjskih stolpnic, ki naj bi po Scapelabovih načrtih zrasli na drugem koncu glavnega mesta, ob obvoznici v Šiški.

Toda: kakšni so pogoji za resnično vrhunsko arhitekturo v sodobni Sloveniji in kako naj bi ta arhitektura navsezadnje spreminjala naša življenja na bolje? – Odgovore iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu.