S pesnikom, pisateljem, dramatikom, esejistom in režiserjem Vinkom Möderndorferjem o padajoči družbeni - finančni in simbolni - valorizaciji slovenske umetnosti

Vinka Möderndorferja lahko brez zadržkov označimo za enega najbolj plodovitih slovenskih umetnikov. Pa tu ne gre le za to, da je njegov opus nenavadno obsežen, je tudi osupljivo raznolik. Möderndorfer namreč ustvarja za otroke in odrasle, piše poezijo, prozo in dramatiko, velja za enega najbolj prepoznavnih sodobnih režiserjev, ki je suveren tako v radijskem, televizijskem in filmskem mediju kakor v gledališki dvorani.

In vendar se zdi, da se je v zadnjih letih v zavesti najširše slovenske javnosti zasidral predvsem kot tisti predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, ki na jeziku nima ene same dlake. Tri leta zapored je namreč Möderndorfer kot govorec na osrednji državni proslavi ob kulturnem prazniku bičal slovensko politiko nasploh in kulturno politiko posebej, svaril je pred pogubno finančno in simbolno devalvacijo ne samo umetniškega ampak najbrž kar vsega intelektualnega dela, neutrudno je razgaljal puhloglavost slovenskih gospodarjev in slovenskih hlapcev, ki – tako eni kakor drugi – bolj kakor k temu, da bi razgibali svojega duha ob pravi umetnosti, stremijo k temu, da bi se eksistencialno uspavali ob ceneni, pop-kulturni zabavi. Potem je nenadoma odstopil s svojega položaja in letos ga na Prešernovi proslavi – na veselje enih in žalost drugih – nismo slišali.

A tudi kadar žarometi javne pozornosti vanj niso usmerjeni, Möderndorfer o slovenski kulturni krajini misli hudo kritično. To dokazuje tudi njegov Ljudomrznik na tržnici, knjiga esejev, razmišljanj in dnevniških zapisov, ki je pred nedavnim izšla v založbi Mladinske knjige. Kaj je torej narobe s sodobno slovensko kulturo in zakaj moram umetnik – objektivno nehvaležnim pogojem navkljub – vendarle nadaljevati? – To sta vprašanji, ki nas v pogovoru z Vinkom Möderndorferjem zaposlujeta v tokratnem Kulturnem fokusu.