Kako ljudje krivijo za nesrečo druge, kako nastane konsenz o osebah čarovnicah in kaj o delovanju nadnaravnega hranijo pripovedke?

V različnih izročilih in ljudskih tradicijah je čarovništvo še vedno prisotno predvsem v pripovedih, poznane so tudi različne prakse magijskih in čarovniških tehnik, ljudskega zdravilstva ali ohranjeni zagovori proti urokom, kačjemu piku ali boleznim. Rekli bi lahko, da gre za dediščino življenjskih izkušenj in skrivnostne duhovnosti, predvsem pa sistem obtožb v zaprti vaški skupnosti, v kateri vlada ideologija, da so za določeno nesrečo krivi drugi. Glavne tarče obsodb so navadno sosedi, ki jim po t. i. primerjalnem merilu skoraj vedno gre bolje, kot nekomu drugemu, v katerem se razrašča zavist. Tako na njivah, kjer so čarovnice zakopale neki predmet v zemljo, ni bilo pridelka, vinogradi pa niso obrodili, ker so, denimo, pod trto zakopale živo srebro. To so bile slabe čarovnice, ki so obstajale samo v domišljiji, čeprav se je še pred stoletji vanje verjelo, ljudje pa so se jih bali, zato so po 16. stoletju, ko so se na Slovenskem začele širiti t. i. črne bukve z zapisi raznih molitev, čarovnih formul in besed, zdravilnih učinkovin in različnih bolezni, z njimi so klicali duhove, v čarovniških procesih še vedno in še dolgo potem po nedolžnem umirali ljudje. Seveda je težko od čarovništva ločiti vraževerje, praznoverje in verovanje v nadnaravne sile, vendar ljudje od nekdaj verjamemo tudi v iracionalno. Tokrat tudi o posebnih posvečenih predmetih, kolomonovem žegnju in breverlu.