"Gledališče je v bistvu srečevanje s sabo ... Mislim, da se v gledališču s sabo sreča gledalec in družba sama s sabo. "

Režiser Tomi Janežič, ki ta hip ustvarja v Oslu (sicer je gledališke konvencije intenzivno raziskoval tudi drugod po svetu), je po daljši odsotnosti živo umetniško laboratorijsko delo pri nas uresničil z odmevnima gledališkima popotovanjema, celodnevnima predstavama »še ni naslova« v Slovenskem mladinskem gledališču, pri kateri je sodeloval s Simono Semenič, in Sedem vprašanj o sreči, pri kateri je v koprodukcijo z mladinskim gledališčem stopilo tudi Lutkovno gledališče Ljubljana. Tomiju Janežiču klasične repertoarne predstave ne pomenijo izziva, daleč od običajnih predstav pa je tudi njegova vloga režiserja, saj se njegova navzočnost ne neha s premiernim dogodkom, za gledališko zaveso, ampak s svojo stalno prezenco in vključenostjo v predstavo, interakcijo z igralci in gledalci ter skupnim bivanjem vseh na odru polni prostor gledališke komunikacije v sistemu in tako vztrajno ruši tudi četrto steno. Tomi Janežič, gledališki režiser in pedagog, ki je bil večkrat nagrajen, predvsem na mednarodnem prizorišču, in se je, da bi bolje razumel skrivnosti igre, posvečal tudi psihodrami, tudi v teh za gledališče neprijaznih razmerah, ko mu je za obe stvaritvi ‒ še ni naslova in Sedem vprašanj o sreči ‒ podeljena nagrada Prešernovega sklada, išče možnosti za prenovo gledališča.