Kako se je eden tradicionalno najbolj cenjenih slikarskih žanrov spremenil v zadnjih nekaj desetletjih?

Tihožitje je, zgodovinsko gledano, eden najbolj uveljavljenih, najbolj čislanih žanrov zahodnega slikarstva, ki so se mu z nemajhnim uspehom posvečala tudi najslavnejša imena – od Breughla in Caravaggia do Cézanna in Picassa. A ker so se v času po drugi svetovni vojni malodane vse stare gotovosti v likovni umetnosti postavile na glavo, bi menda lahko pomislili, da današnjih slikarjev tudi ustvarjanje tihožitij nič več ne mika.

No, razstava Tihožitja, ki je sredi marca odprla vrata v ljubljanski galeriji Equrna, pa zgovorno priča, da to preprosto ne drži in da prizori tako imenovane mrtve narave očitno še naprej vznemirjajo ustvarjalno domišljijo naših umetnic in umetnikov tako starejše kakor tudi mlajših generacij. Je pa seveda le treba reči, da tihožitne podobe, ki so v slovenskih ateljejih nastale v zadnjih desetletjih, odstopajo od pričakovanj, ki jih na podlagi poznavanja tradicije imamo o tem, kako naj bi bilo tihožitje videti. Bidermajerskih šopkov ali zgovornih dokazov, da se ribiči domov le niso vrnili praznih rok, v Equrni pač ne bomo videli.

Kakšne so torej značilnosti današnjega tihožitja na Slovenskem? Kateri motivi pritegujejo pozornost naših slikark in slikarjev in kako jih navsezadnje upodabljajo? – Ta in druga sorodna vprašanja nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo Nino Jeza, umetnostno zgodovinarko in kuratorko, ki je kot kustosinja poskrbela za razstavo Tihožitja v Equrni.