Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zlata sled, ki jo za sabo pušča muzejska dejavnost na Slovenskem
Razstavo, ki je nastala 200 let po tem, ko je v Ljubljani zaživela prva muzejska ustanova: Deželni muzej za Kranjsko, so morda muzejski sodelavci, tudi z vizijami o svetli prihodnosti, poimenovali Zlata sled. Zlato ima namreč prestižno mesto med kovinami, je dragoceno v materialnem smislu, odlikuje pa ga tudi simbolna vrednost. Ljudje, ki si ga lastijo, so bogati, obdani s častjo in slavo. Zlato je vir brezmejme umetniške fantazije, ki se spogleduje z nečim, kar je absolutno in popolno, kovano v visoke vrednote ali zlito v vrednost, ki ljudi dela nečimrne, pohlepne, neetične in barbarske.
V katalogu, ki je izšel ob razstavi, piše:
Človek in skupnost sta od nekdaj uveljavljala moč in oblast nad drugimi, ju potrjevala in izkazovala z dejanji in gestami, z znaki in simboli. Simbolni pomen so imeli izbrani predmeti, podobe in zapisi, pa tudi običaji in obredi, v katerih so se ti materialni dokazi moči oziroma oblasti uporabljali. Tako je bilo že v prazgodovinskih kulturah in prvih civilizacijah. Denimo palica kot preprost vsakdanji predmet je postala znak posvetne ali religiozne moči (kot žezlo je vidna tudi na situli z Vač). Bila je simbol sodne in celo državne oblasti, npr. v Starem Egiptu in antičnih kraljestvih. V srednjem veku in pozneje so palice oziroma žezla kot svoje insignije nosili vladarji, župani in sodniki, v Cerkvi papeži, opati in škofje. Škofovska »pastirska« palica (pastoral) je bila tako znak pastirske službe škofa in simbol njegove oblasti. Pastoral na razstavi je zelo redek primer srednjeveških cerkvenih insignij iz slovenskih muzejev. Posvetnih vladarskih predmetov, kot so žezlo, krona in vladarsko jabolko, pa v naših muzejskih zbirkah ni. Na slovenskem ozemlju namreč ni bilo domačih vladarskih dinastij, vladarji so bili tujci, zato njihovih zakladnic nimamo. Tudi od najmogočnejše plemiške rodbine, grofov Celjskih, se po njihovem propadu ni ohranilo nič, čeprav so bili s porokami povezani z vrsto evropskih dinastij in so se obdali z bogastvom in bliščem. Njihovo zlato je izginilo, posesti in dragocenosti Celjskih so si prisvojili Habsburžani.
Razstava, na kateri s predmeti sodeluje več kot 30 slovenskih muzejev, je nastajala kar tri leta. Gostje oddaje prihajajo iz Narodnega muzeja Slovenije: razstavo Zlata sled sta koordinirali kustodinji dr. Mateja Kos in dr. Alenka Miškec, simbolne vidike zlata pa je raziskala Tinka H. Selič. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar:
738 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Zlata sled, ki jo za sabo pušča muzejska dejavnost na Slovenskem
Razstavo, ki je nastala 200 let po tem, ko je v Ljubljani zaživela prva muzejska ustanova: Deželni muzej za Kranjsko, so morda muzejski sodelavci, tudi z vizijami o svetli prihodnosti, poimenovali Zlata sled. Zlato ima namreč prestižno mesto med kovinami, je dragoceno v materialnem smislu, odlikuje pa ga tudi simbolna vrednost. Ljudje, ki si ga lastijo, so bogati, obdani s častjo in slavo. Zlato je vir brezmejme umetniške fantazije, ki se spogleduje z nečim, kar je absolutno in popolno, kovano v visoke vrednote ali zlito v vrednost, ki ljudi dela nečimrne, pohlepne, neetične in barbarske.
V katalogu, ki je izšel ob razstavi, piše:
Človek in skupnost sta od nekdaj uveljavljala moč in oblast nad drugimi, ju potrjevala in izkazovala z dejanji in gestami, z znaki in simboli. Simbolni pomen so imeli izbrani predmeti, podobe in zapisi, pa tudi običaji in obredi, v katerih so se ti materialni dokazi moči oziroma oblasti uporabljali. Tako je bilo že v prazgodovinskih kulturah in prvih civilizacijah. Denimo palica kot preprost vsakdanji predmet je postala znak posvetne ali religiozne moči (kot žezlo je vidna tudi na situli z Vač). Bila je simbol sodne in celo državne oblasti, npr. v Starem Egiptu in antičnih kraljestvih. V srednjem veku in pozneje so palice oziroma žezla kot svoje insignije nosili vladarji, župani in sodniki, v Cerkvi papeži, opati in škofje. Škofovska »pastirska« palica (pastoral) je bila tako znak pastirske službe škofa in simbol njegove oblasti. Pastoral na razstavi je zelo redek primer srednjeveških cerkvenih insignij iz slovenskih muzejev. Posvetnih vladarskih predmetov, kot so žezlo, krona in vladarsko jabolko, pa v naših muzejskih zbirkah ni. Na slovenskem ozemlju namreč ni bilo domačih vladarskih dinastij, vladarji so bili tujci, zato njihovih zakladnic nimamo. Tudi od najmogočnejše plemiške rodbine, grofov Celjskih, se po njihovem propadu ni ohranilo nič, čeprav so bili s porokami povezani z vrsto evropskih dinastij in so se obdali z bogastvom in bliščem. Njihovo zlato je izginilo, posesti in dragocenosti Celjskih so si prisvojili Habsburžani.
Razstava, na kateri s predmeti sodeluje več kot 30 slovenskih muzejev, je nastajala kar tri leta. Gostje oddaje prihajajo iz Narodnega muzeja Slovenije: razstavo Zlata sled sta koordinirali kustodinji dr. Mateja Kos in dr. Alenka Miškec, simbolne vidike zlata pa je raziskala Tinka H. Selič. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar:
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
World music ali, po slovensko, glasba sveta, je žanrska oznaka, s pomočjo katere svetovna glasbena industrija že kar nekaj desetletij potencialnim poslušalkam in poslušalcem ponuja izdelke, pod katere se podpisujejo glasbeniki najrazličnejših tradicij – tako, na primer, jamajškega menta pa kolumbijske cumbie, maroške gnawe in južnoafriške qwele, pakistanskega qawalija ali, ne nazadnje, balkanske ljudske glasbene tvornosti. Pa je to prav? Ali teh glasbenih tradicij ameriškemu in zahodno-evropskemu poslušalstvu res ni mogoče predstaviti drugače kakor s pomočjo rokohitrskega marketinškega prijema, ki brez slehernega spoštovanja do njihove raznolikosti in unikatnosti v isti koš meče ne le jabolka in hruške, ampak tudi kivije, papaje in, za dobro mero, še kak korenček in blitvo? O tem je beseda tekla v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost pred mikrofonom je bil sociolog kulture in glasbeni kritik, magister Ičo Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Številni kantavtorji pišejo besedila, ki jih potem njihovi poslušalci označijo za poezijo. Precej redkeje pa se zgodi, da pesnik svoje pesmi obdela tako, da so primerne za uglasbitev. No, prav tega se je lotil pesnik in gledališki režiser Jure Novak, ki je ob pomoči multiinstrumentalista Uroša Buha pesmi, objavljene v svoji drugi zbirki, preoblikoval v malo kantavtorsko malo pa pankersko-grandžersko navdahnjene komade, ki jim lahko prisluhnemo na še čisto sveži plošči Natriletno kolobarjenje s praho, ki je izšla pri založbi Celinka. O tem, kako blizu sta si pravzaprav poezija in sodobna popularna godba in kako težko ali lahko je prehajati mejo med njima, je tekla beseda v tokratnem Kulturnem fokusu. Z Juretom Novakom se je pogovarjal Goran Dekleva. (foto: Ivian Kan Mujezinović)
Glede na to, kako popularna je harmonika na Slovenskem, je precej presenetljivo, da smo šele ob koncu leta 2014 dobili prvo obsežnejšo razpravo o zgodovini tega instrumenta izpod peresa kakega slovenskega avtorja. Pa to ni kar katerikoli avtor, ampak eden naših najpomembnejših, mednarodno najbolj uveljavljenih harmonikarjev – Bratko Bibič. Ob izidu njegove Harmonike za Butalce smo Bratka Bibiča povabili tudi pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
Opus skladatelja Davorina Jenka - od njegove smrti mineva 100 let - Slovencem ni prav dobro znan, z izjemo nekaterih zborovskih skladb, kot sta na primer Lipa in Naprej zastava slave. Ta pevovodja, dirigent in glasbeni pedagog je najustvarjalnejši polstoletni del svojega življenja preživel v Srbiji. O njegovi glasbi za gledališče je pred kratkim v samozaložbi in s podporo združenja SAZAS izšla knjiga dr. Henrika Neubauerja. V Kulturni fokus je avtorja povabila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Wikipedia
Ste vedeli, da je Oton Župančič ob večerih s prijatelji rad posedal v ljubljanski gostilni Pri Kolovratu? Ali pa da se je Tomaž Linhart z Jožefino Detela, sicer hčerjo znanega ljubljanskega gostilničarja, poročil leta 1787 v ljubljanski cerkvi svetega Vida? Zanimivo je tudi, da so dijakinje ljubljanskega liceja na pogrebu Antona Aškerca nosile petnajst lipovih vencev z naslovi pesnikovih knjig … Vse te in številne druge biografske podatke iz življenj slovenskih književnikov je mogoče najti v še svežem Literarnem atlasu Ljubljane, ki je bil – najbrž prav nič presenetljivo – tudi v središču pozornosti tokratnega Kulturnega fokusa. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Po petindvajsetih letih delovanja na slovenski umetniški sceni je Alenka Pirman svoj raznolik opus, ki sega od beleženja mimobežnih pogovorov v dvigalih do zbiranja nemških izposojenk, nad katerimi vihajo nosove jezikovni puristi, strnila na obsežni retrospektivni razstavi Zbrana dela, ki bo med novembrom 2014 in marcem 2015 na ogled v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Ob tej priložnosti smo Alenko Pirman povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Smeh je, pravijo, hitro pokvarljivo blago. Čemur so se naši predniki smejali na ves glas, bo nam na obraz slej ko prej privabilo le zadržan nasmešek. In vendar nekateri komediografi ostanejo živi dolga stoletja. Tak je prav gotovo Jean-Baptiste Poquelin Moliere, znameniti avtor del kot so Namišljeni bolnik, Tartuffe, Ljudomrznik, Žlahtni meščan ter Don Juan ali kamniti gost. Pa tu ne gre le za to, da se Molierovim igram smejemo današnji obiskovalci gledališč. Zelo pozorno ga še vedno berejo tudi sodobni dramatiki. In slovenski književniki pri tem niso nobena izjema. Kako torej tri stoletja in pol star humor navdihuje sodobne ustvarjalce, preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Tokratni Kulturni fokus smo posvetili morda največji teoriji zarote, ki jo pozna svet književnosti. Na tem mestu povejmo le, da se tiče Williama Shakespeara, izbruha supernove 3C10 in visokega uradnika, ki je leta 1603 pazil, da bi v trenutku, ko je na angleškem prestolu dinastijo Tudor nadomestila družina Stuart, ne šlo kaj narobe. Če vas zanima, za kaj pri tej teoriji zarote pravzaprav gre, kliknite na zgornji posnetek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V četrtek, 16. 10., je na Ravnah na Koroškem odprl vrata jubilejni, deseti Festival slovenskega jazza. Ob tej priložnosti se bomo zvokom, ki jih pričarajo trobente in saksofoni, posvetili tudi v nocojšnjem Kulturnem fokusu. Vendar to ne pomeni, da bomo v prihodnjih minutah govorili o konkretnem dogajanju na Ravnah. Ne; naše pozornosti bo deležen na septembrskem portoroškem filmskem festivalu prikazani dokumentarec Čas za improvizacijo, ki skuša v uri in pol naslikati skupinski portret mlajše generacije sodobnih slovenskih džezistov. Kako je pravzaprav videti ta portret, ki so ga med letoma 2011 in 2014 ustvarjali idejna vodja projekta in so-režiserka Tina Lešničar pa so-režiser in snemalec Janez Stucin ter montažerka Ivana Fumić, je preverjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Plesalka, pevka in performerka Irena Tomažin se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem glasu. Po eni strani ji je blizu avantgardno, eksperimentalno petje, o čemer se lahko prepričamo, če poslušamo njeni plošči Crying Games (2011) in Okus tišine (2014), no, po drugi plati pa jo privlači raziskovanje starih, ljudskih glasbenih tradicij. V tem smislu je letos tudi pripravila Srečevanja glasov, precej zajetno knjigo pogovorov s sodobnimi poustvarjalci oziroma reinterpreti slovenskih in drugih slovanskih ljudskih pesmi. O glasu v njegovih najrazličnejših pojavnih oblikah se je v tokratnem Kulturnem fokusu z Ireno Tomažin pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov