Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osrednji arhitekt druge polovice slovenskega 20. stoletja je bil prepričan, da je najpomembnejša naloga arhitekture pomagati ljudem
Pravijo, da je Ljubljana Plečnikovo mesto. In res, kdor se sprehodi od NUK-a čez Čevljarski most, mimo Tromostovja, do mestne tržnice in še naprej, proti zapornicam na Ljubljanici, bo zagotovo dobil ta vtis. Kaj pa se zgodi, če se naš hipotetični pohajkovalec z Vegove ne spusti dol, proti Ljubljanici, temveč zavije v nasprotno smer? – No, v tem primeru ga bo pot vodila mimo Ferantovih blokov, Cankarjevega doma, stolpnic na Trgu republike in Maximarketa, nekje pri Moderni ali najpozneje pri prizidku Narodne galerije pa si bo najbrž moral priznati, da poleg Plečnikove obstaja še ena Ljubljana – Ljubljana Edvarda Ravnikarja.
In vendar se zdi, da ta, druga Ljubljana ostaja nekako ob strani, v senci, da nanjo ne arhitekti in urbanisti ne običajni meščanke in meščani ne gledajo s tisto toplo ljubeznijo, s katero sicer zrejo na Plečnikovo. Dobro, če za starimi Rimljani še lahko ponovimo, da se o okusih se ne razpravlja, pa moramo vendar pošteno priznati, da bi bilo naše glavno mesto brez Edvarda Ravnikarja povsem drugačno. Pa ne, seveda, samo naše glavno mesto – Ravnikar je brez najmanjšega dvoma svoj pečat pustil tudi na Kranju, no, Nove Gorice, ki so jo v dobršni meri gradili prav po njegovih urbanističnih načrtih, pa bi najbrž sploh ne bilo brez Ravnikarjeve smele vizije.
Toda: kakšna je pravzaprav bila ta vizija? Kako bi lahko kar najbolj sežeto opredelili Ravnikarjevo razumevanje arhitekture in urbanistike? Kakšno naj bo razmerje med lepim in funkcionalnim, med modernim in tradicionalnim, ki naj ga arhitekt po Ravnikarjevem prepričanju zasleduje v svojem delu? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo dr. Aleša Vodopivca, Ravnikarjevega učenca in dolgoletnega profesorja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Naš gost je poleg tega po uredniški plati bdel nad Umetnostjo in arhitekturo, zbornikom Ravnikarjevih esejev, razmišljanj, intervjujev in refleksij o arhitekturi, urbanizmu in umetnosti, ki sta ga že pred poldrugim desetletjem izdali in ga prav pred nedavnim ponatisnili Slovenska matica in Fakulteta za arhitekturo.
738 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Osrednji arhitekt druge polovice slovenskega 20. stoletja je bil prepričan, da je najpomembnejša naloga arhitekture pomagati ljudem
Pravijo, da je Ljubljana Plečnikovo mesto. In res, kdor se sprehodi od NUK-a čez Čevljarski most, mimo Tromostovja, do mestne tržnice in še naprej, proti zapornicam na Ljubljanici, bo zagotovo dobil ta vtis. Kaj pa se zgodi, če se naš hipotetični pohajkovalec z Vegove ne spusti dol, proti Ljubljanici, temveč zavije v nasprotno smer? – No, v tem primeru ga bo pot vodila mimo Ferantovih blokov, Cankarjevega doma, stolpnic na Trgu republike in Maximarketa, nekje pri Moderni ali najpozneje pri prizidku Narodne galerije pa si bo najbrž moral priznati, da poleg Plečnikove obstaja še ena Ljubljana – Ljubljana Edvarda Ravnikarja.
In vendar se zdi, da ta, druga Ljubljana ostaja nekako ob strani, v senci, da nanjo ne arhitekti in urbanisti ne običajni meščanke in meščani ne gledajo s tisto toplo ljubeznijo, s katero sicer zrejo na Plečnikovo. Dobro, če za starimi Rimljani še lahko ponovimo, da se o okusih se ne razpravlja, pa moramo vendar pošteno priznati, da bi bilo naše glavno mesto brez Edvarda Ravnikarja povsem drugačno. Pa ne, seveda, samo naše glavno mesto – Ravnikar je brez najmanjšega dvoma svoj pečat pustil tudi na Kranju, no, Nove Gorice, ki so jo v dobršni meri gradili prav po njegovih urbanističnih načrtih, pa bi najbrž sploh ne bilo brez Ravnikarjeve smele vizije.
Toda: kakšna je pravzaprav bila ta vizija? Kako bi lahko kar najbolj sežeto opredelili Ravnikarjevo razumevanje arhitekture in urbanistike? Kakšno naj bo razmerje med lepim in funkcionalnim, med modernim in tradicionalnim, ki naj ga arhitekt po Ravnikarjevem prepričanju zasleduje v svojem delu? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo dr. Aleša Vodopivca, Ravnikarjevega učenca in dolgoletnega profesorja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Naš gost je poleg tega po uredniški plati bdel nad Umetnostjo in arhitekturo, zbornikom Ravnikarjevih esejev, razmišljanj, intervjujev in refleksij o arhitekturi, urbanizmu in umetnosti, ki sta ga že pred poldrugim desetletjem izdali in ga prav pred nedavnim ponatisnili Slovenska matica in Fakulteta za arhitekturo.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred natanko štirimi stoletji in pol je bila v 400 izvodih v nemškem Tübingenu natisnjena Trubarjeva Cerkovna ordninga, ki danes velja za eno najpomembnejših knjig slovenskega protestantskega slovstva. Glavni namen Cerkovne ordninge je bil urediti in utrditi življenje ter delovanje slovenskih evangeličanskih cerkva, zaradi česar jo nekateri poznavalci označujejo za prvo slovensko pravno besedilo. A naj je bil njen pomen še tako velik, usoda štiristotim natisnjenim izvodom Cerkovne ordninge ni bila naklonjena in danes tako obstajata le še dva. Eden – tisti, ki ga hranijo v knjižnici v bavarskem Memmingenu – je ta teden prišel na posodo v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, kjer so ob tej priložnosti pripravili tudi razstavo, ki jo je zasnoval jezikoslovec in literarni zgodovinar, dr. Kozma Ahačič. Zato bo tokratni Kulturni fokus posvečen Cerkovni ordningi. Gost pred mikrofonom bo prav dr. Ahačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kras ima Srečka Kosovela; Prekmurje Miška Kranjca in Ferija Lainščka; Koroška Prežihovega Voranca in Florjana Lipuša; zgornje Posočje Ivana Preglja in Cirila Kosmača. Kaj pa slovenska Istra? Kdo izmed slovenskih pisateljev je ovekovečil ta kos naše zemlje? In kakšna se sploh kaže Istra skozi prizmo naše sodobne književnosti? Kaj vse v krajih med Črnim Kalom in Dragonjo vidi pisatelj, česar ne vidi izletnik? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Četrtega julija je na Ljubljanskem gradu odprla vrata razstava del Lojzeta Spacala, naslovljena Matrica-grafika-slika. Projekt so sicer že pred časom zasnovali v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj in lani je ta razstava gostovala v Murski Soboti, Kranju in Slovenj Gradcu. No, varianta razstave, ki je zdaj na ogled v Ljubljani, pa je vendarle kar precej drugačna od tiste, ki so si jo ljubitelji likovne umetnosti lahko ogledovali v Prekmurju, na Gorenjskem in Koroškem, saj so jo njeni avtorji zdaj oplemenitili še z nekaterimi manj znanimi Spacalovimi zgodnjimi deli, ki so v Slovenijo pripotovala iz italijanskega zamejstva. Tako je zdaj pred obiskovalcem razstave na Ljubljanskem gradu prava pravcata retrospektiva Spacalovega ustvarjanja – od njegovih prvih del še iz tridesetih let dvajsetega stoletja, do zadnjih grafik, ki jih je umetnik ustvarjal v devetdesetih letih. O Spacalovem življenju, delu in, seveda, tudi o ljubljanski razstavi smo sev tokratnem Kulturnem fokusu pogovarjali z ugledno umetnostno zgodovinarko in kustosinjo, Bredo Ilich Klančnik, ki je Matrico-grafiko-sliko tudi postavila v Palaciju in Stanovski dvorani Ljubljanskega gradu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V tokratnem Kulturnem fokusu se bomo odpravili v burna dvajseta, trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja, kjer bomo spremljali usodo krivično pozabljene slovenske pisateljice Milene Mohorič. Naš vodnik pri tem bo univerzitetni predavatelj, teatrolog, dramaturg, kritik, urednik, prevajalec in pisatelj, doktor Lado Kralj, ki je o Mileni Mohorič napisal in pri založbi Beletrina pred nedavnim izdal roman, naslovljen Če delaš omleto. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
So mesta, katerih prispevka k zgodovini človeštva ni mogoče preceniti. Med njimi je brez najmanjšega dvoma tudi Rim. Večno mesto. Mesto, v katerega vodijo vse poti. Več kot pol tisočletja sedež morda najpomembnejšega imperija na evropskih tleh, že dve tisočletji duhovno in administrativno središče katolicizma. Ko se od flavijskega Koloseja sprehodimo do bazilike svetega Petra, ki so jo gradili po načrtih Bramanteja, Michelangela in Berninija, se pred nami razgrne zgodovina evropske umetnosti v polnem sijaju. In kdor misli, da je Rim v zadnjem času izgubil svoj skrivnostni mik, se, kot potrjuje tudi Velika lepota, z oskarjem nagrajeni filma Paola Sorrentina, slej ko prej moti. Toda: kako se lotiti ogleda takega mesta? Kaj obiskati in čemu se ogniti, kje zajeti zrak s polnimi pljuči in kdaj pospešiti korak ter preprosto iti dalje? – Tu je lahko v pomoč knjiga Rim priznanega avstralskega umetnostnega zgodovinarja Roberta Hughesa. Avtor svoje neprekosljivo znanje o rimskih freskah, skulpturah, kupolah, trgih, palačah in fontanah prepleta z globokim razumevanje politične, religiozne in gospodarske zgodovine mesta. A to še ne pomeni, da bralci z Rimom Roberta Hughesa v roke dobivamo težko umljivo, strokovnjaško knjigo. Prav nasprotno; Hughes je svoje pisanje intoniral izrazito osebno; zdaj je anekdotičen, zdaj meditativen, vseskozi pa prijetno kramljajoč. O tej sladostrastni knjigi in o mestu, o kateri govori, bomo spregovorili v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom bo doktorica Nada Grošelj, ki je Rim Roberta Hughesa za založbo Modrijan pred kratkim prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Legendarni urednik Zdravko Duša je vse od leta 1987 pa do letošnje pomladi skrbel za knjižni program Cankarjeve založbe. Skozi njegove roke je šlo na stotine knjig. Med drugim je bdel nad elitno zbirko, ki je prinašala najtehtnejše svetovne romane prejšnjega stoletja, pomagal je pri debelih leksikonih, skrbel za edicijo, ki bralcem ponuja sodobno slovensko poezijo, in še bi lahko naštevali. Če ob vsem tem upoštevamo še dejstvo, da je Duša tudi priznan scenarist in prevajalec, da se je kot avtor podpisal pod reklamni slogan Slovenija, moja dežela in da je bil svetovalec za področje literature pri mariborski Evropski prestolnici kulture, tedaj je jasno, da iztočnic za pogovor z njim še zdaleč ne manjka …Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Gost tokratnega Kulturnega fokusa bo Aleš Šteger, doma in v tujini večkrat nagrajen pesnik in esejist, soustanovitelj Študentske založbe, pobudnik festivala Dnevi poezije in vina in vodja programskega sklopa Terminal 12 v kontekstu mariborske Evropske prestolnice kulture. Zdaj se bralkam in bralcem predstavlja še s svojim prvim romanom, naslovljenim preprosto Odpusti. Z njim se bo pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Če ste v začetku maja spremljali državno proslavo ob deseti obletnici vstopa Slovenije v Evropsko unijo, ste slišali tudi kratek glasbeni kolaž, ki so ga pripravili člani avantgardne elektronske zasedbe Theremidi Orchestra. In ker bo skupina v kratkem izdala tudi nov album, Noisetrails, se nocojšnji večer zdi kar pravi trenutek, da v Kulturnem fokusu preverimo, kaj se dandanes pravzaprav dogaja na slovenski eksperimentalni glasbeni sceni. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov