Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Literarno slavo jugoslovanskega nobelovca sicer povezujemo predvsem z Mostom na Drini, a njegov drugi velikopotezni zgodovinski roman, Travniška kronika, ni nič manj vreden naše pozornosti
Zdi se, da je v prvih letih po slovenski osamosvojitvi zanimanje za kanonizirano književnost, ki prihaja iz hrvaškega, bosanskega, srbskega in črnogorskega prostora, pri nas nekoliko upadlo. Če smo namreč še prevajali in brali mlajše pisatelje, ki so tako ali drugače tematizirali krvavi razpad Jugoslavije oziroma umazano tranzicijsko sodobnost, Dubravko Ugrešić torej pa Miljenka Jergovića, Andreja Nikolaidisa ali Davida Albaharija, če omenimo samo nekaj imen, smo Miroslava Krležo, Mešo Selimovića, Danila Kiša in Iva Andrića večidel odrinili, kakor da nam nimajo nič več povedati.
Pa to seveda še zdaleč ne drži; zato je še kako dobrodošlo, da na naše knjižne police v zadnjem času prihajajo novi prevodi starejših mojstrov južnoslovanskih literatur. Pred nedavnim smo tako lahko brali zanimiv Krležev potopis po porevolucijski Rusiji in Kiševe eseje o umetnosti, prav v zadnjih tednih pa smo dobili novi izdaji Njegoševega epa Gorski venec, ki je v svežem prevodu Miklavža Komelja izšel pri Beletrini, in Andrićevega klasičnega romana Travniška kronika, ki ga je založila Mladinska knjiga, na novo pa prevedla dr. Đurđa Strsoglavec, predavateljica hrvaške in srbske književnosti na Oddelku za slavistko ljubljanske Filozofske fakultete. Slednje delo sicer govori o dogajanju v precej zaspanem bosanskem mestecu, ki pa je v Napoleonovem času gostilo francosko ter avstrijsko diplomatsko misijo in se tako proti vsem pričakovanjem znašlo v vrtincu burne vseevropske zgodovine. Zakaj sta torej Andrić na sploh in Travniška kronika posebej vredna naše pozornosti, v pogovoru s prevajalko preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.
741 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Literarno slavo jugoslovanskega nobelovca sicer povezujemo predvsem z Mostom na Drini, a njegov drugi velikopotezni zgodovinski roman, Travniška kronika, ni nič manj vreden naše pozornosti
Zdi se, da je v prvih letih po slovenski osamosvojitvi zanimanje za kanonizirano književnost, ki prihaja iz hrvaškega, bosanskega, srbskega in črnogorskega prostora, pri nas nekoliko upadlo. Če smo namreč še prevajali in brali mlajše pisatelje, ki so tako ali drugače tematizirali krvavi razpad Jugoslavije oziroma umazano tranzicijsko sodobnost, Dubravko Ugrešić torej pa Miljenka Jergovića, Andreja Nikolaidisa ali Davida Albaharija, če omenimo samo nekaj imen, smo Miroslava Krležo, Mešo Selimovića, Danila Kiša in Iva Andrića večidel odrinili, kakor da nam nimajo nič več povedati.
Pa to seveda še zdaleč ne drži; zato je še kako dobrodošlo, da na naše knjižne police v zadnjem času prihajajo novi prevodi starejših mojstrov južnoslovanskih literatur. Pred nedavnim smo tako lahko brali zanimiv Krležev potopis po porevolucijski Rusiji in Kiševe eseje o umetnosti, prav v zadnjih tednih pa smo dobili novi izdaji Njegoševega epa Gorski venec, ki je v svežem prevodu Miklavža Komelja izšel pri Beletrini, in Andrićevega klasičnega romana Travniška kronika, ki ga je založila Mladinska knjiga, na novo pa prevedla dr. Đurđa Strsoglavec, predavateljica hrvaške in srbske književnosti na Oddelku za slavistko ljubljanske Filozofske fakultete. Slednje delo sicer govori o dogajanju v precej zaspanem bosanskem mestecu, ki pa je v Napoleonovem času gostilo francosko ter avstrijsko diplomatsko misijo in se tako proti vsem pričakovanjem znašlo v vrtincu burne vseevropske zgodovine. Zakaj sta torej Andrić na sploh in Travniška kronika posebej vredna naše pozornosti, v pogovoru s prevajalko preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.
Milan Dekleva je slovenskim bralkam in bralcem bržčas najbolj znan kot pesnik, kot avtor miselno poglobljene, filozofsko-meditativne lirike, toda v zadnjih dvajsetih letih se precej opazno posveča tudi prozi, posebej biografskim romanom. V Očesu v zraku nam tako pripoveduje zgodbo univerzitetnega profesorja primerjalne književnosti, v katerem ni težko prepoznati legendarnega Dušana Pirjevca, v Zmagoslavju podgan, za katerega je prejel kresnika, je izrisal portret dramatika Slavka Gruma, avtorja znamenitega Dogodka v mestu Gogi, no, zdaj pa bralskemu občinstvu ponuja še Telo iz črk, romansirano zgodbo pisateljice, poliglotke, svetovne popotnice, etnografinje, lezbijke, prepričane nasprotnice nacizma in komunizma, Alme Karlin, brez najmanjšega dvoma ene najbolj nenavadnih, izjemnih in protislovnih žensk slovenskega dvajsetega stoletja. Kaj Milana Dekleva – romanopisca pravzaprav vleče k tem, velikim figuram naše preteklosti in kako težko je iz njih narediti literarne junake, pa smo v pogovoru z avtorjem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Estetika je, po najosnovnejši definiciji, filozofska disciplina, ki se posveča preučevanju lepega, pri čemer posebno pozornost namenja vprašanju, kako se to »lepo« razkriva v umetniških delih, umetniških gibanjih in umetniških teorijah. Iz te opredelitve estetike lahko sklepamo, da naj bi v očeh filozofije obstajala neka ključna, notranja povezava med lepoto in umetnostjo; da, drugače rečeno, nobenega umetniškega dela ne moremo upravičeno označiti kot umetniško, če ni obenem tudi lepo. Toda umetniške prakse v zadnjih 150-ih letih kažejo, da skladnost, harmoničnost, proporcionalnost, zaokroženost, celovitost, ljubkost in drugi atributi, ki jih po tradiciji povezujemo z lepoto, danes nimajo nujno več svojega mesta v umetniškem ustvarjanju. O lepoti, kakršno lahko odkrivamo pri Petrarcu, Michelangelu ali Mozartu, tako ni ne duha ne sluha pri Rimbaudu, Picassu ali Stravinskem. Še več; številni najsodobnejši primeri izpričujejo, da umetnost danes ne nastaja le v brezbrižnosti do koncepta lepote, ampak tudi v izrecnem nasprotovanju, izrecnem zavračanju razumevanja umetnosti kot tistega privilegiranega polja človekove dejavnosti, kjer naj bi se lepota manifestirala. In če je tako, tedaj se menda lahko vprašamo, kaj naj bi sploh bila tista univerzalna, vselej veljavna lastnost, ki nekatere stvaritve človeškega duha napravi za umetniške? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili predavatelja estetike na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Leva Krefta, ki je pred nedavnim pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izdal knjigo razprav Estetikov atelje: od modernizma k sodobni umetnosti, kjer pretresa vprašanje, kako se je na Zahodu od začetka 19. stoletja naprej spreminjalo dojemanje umetnosti, njenega bistva. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Gustave Courbet - Slikarjev atelje (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
O čem se pravzaprav pogovarjamo, ko se pogovarjamo? O vremenu? – Gotovo. Pa o presenetljivih izidih nogometnih tekem, o zdravstvenih strahovih in tegobah, o venomer naraščajočih cenah hrane, o pokvarjeni dnevni politiki in o dobrih novih avtomobilih prav tako. Dovolj pogosto tudi radi opravljamo – sodelavce, sorodnike, sosede. A zdi se, da povečini govorimo kar tja v en dan in da tisto, kar smo si povedali, tudi hitro pozabimo. Ni pa, se razume, vselej tako. So zgodbe, so spomini in anekdote, h katerim se v pogovorih vedno znova vračamo. Pripovedujemo jih svojim otrokom in vnukom, prijateljem in sosedom, ne tako redko jih obnavljamo kar sami zase. To so bržčas pripovedi, ki v sebi na nek način skrivajo odgovor na vprašanje, kako se vidimo, kdo pravzaprav smo. Še več; nekatere od teh pripovedi se lahko zlagoma osamosvojijo, prenehajo biti naša osebna last. Tudi drugi namreč v njih prepoznajo neko zrno resnice in jih vzamejo za svoje, tako da z njihovo pomočjo zdaj razlagajo svojo lastno izkušnjo, z njimi pričnejo dopolnjevati svoje razumevanje življenja in sveta. No, etnografi in etnologi so že davno ugotovili, da so pripovedi, ki si jih ljudje takole delimo, izposojamo in izmenjujemo, zgodovinsko pogojene in geografsko zaznamovane; da so, drugače rečeno, zgodbe, ki med ljudmi krožijo na Tolminskem, drugačne od tistih, ki si jih pripovedujejo ob Kolpi. Tudi zato naši etnologi že več desetletij marljivo potujejo po slovenskih krajih in zbirajo to, folklorno pripovedno gradivo, splošna javnost pa lahko sadove njihovega dela potem odkriva v knjigah, ki izhajajo v kontekstu knjižne edicije Glasovi, za katero so v zadnjega četrt stoletja skrbeli najprej pri Kmečkem glasu, nato pri Celjski Mohorjevi družbi, zadnja leta pa nad njo bdijo pri Založbi ZRC SAZU. In pred kratkim je luč sveta ugledal že 46. zvezek Glasov. Ta pod naslovom Še vedno na prepihu prinaša folklorne pripovedi iz dežele med Logatcem in Črnim vrhom, Uncem in Rovtami. Gre za gradivo, ki ga je zbral etnolog in naš radijski kolega, dr. Milan Trobič. In prav o teh »logaških« zgodbah smo govorili v tokratnem Kulturnem fokusu.Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Vse prave ljubezni so žalostne, je pred desetletji pel Đorđe Balašević. Pa veliki srbski kantavtor v tem stališču ni osamljen. Nasprotno; zahodna tradicija je polna zgodb, izmišljenih in resničnih, ki potrjujejo to modrost. Številne so tako tragične, da se končajo s smrtjo vsaj enega če ne kar obeh ljubimcev. Orfej in Evridika, na primer. Pa Mark Antonij in Kleopatra. Tristan in Izolda. Romeo in Julija. Werther in Lotte. Poznamo, seveda, tudi mlajše primere. Tu sta, denimo, Jack in Rose v Titanicu. Pa kavboja Ennis in Jack iz Gore Brokeback. Zahvaljujoč Tavčarjevemu Cvetju v jeseni, njegovima Janezu in Meti, imamo tako zgodbo tudi Slovenci. No, potem pa imamo še vse tiste zgodbe, kjer ljubimca sicer preživita, a nas ob njih nezmotljivo obhaja občutek, da je nekaj v obeh protagonistih, tisto, kar je bilo nemara najbolj živo in nežno, najbolj notranje v njiju, ob ponesrečenem izteku ljubezenske zgodbe nepreklicno umrlo. Taka je zgodba o Abelardu in Heloizi. Pa Puškinova pripoved o Oneginu in Tatjani. Pozabiti ne gre niti Newlanda Archerja in grofice Olenske v Času nedolžnosti ameriške pisateljice Edith Wharton ali Roberta in Francesce v Najinih mostovih Clinta Eastwooda. Povsem možno je tudi branje, ki bi v ta niz uvrstilo Črtomirja in Bogomilo. Pravzaprav bi lahko ves tokratni Kulturni fokus porabili za naštevanje primerov nesrečnih, tragičnih ljubimcev, s katerimi nas je skozi stoletja oskrbela umetnost. Vendar smo ravnali prav nasprotno. Posvetili smo se namreč tako imenovani komični ljubezni. Po obilju primerov tragične ljubezni se kaj lahko zdi, da nekaj takega kot je komična ljubezen, sploh ne obstaja. Toda filozof dr. Gregor Moder se s takim pogledom slej ko prej ne strinja. Pred kratkim je namreč pri založbi Društva za teoretsko psihoanalizo izdal knjigo z naslovom Komična ljubezen – Shakespeare, Hegel, Lacan, v kateri zatrjuje, da je ljubezen komično občutje, ki se "ne pusti ujeti v alternativo med usodno romantično-tragično strastjo na eni strani in spoštljivim partnerstvom z vzajemnim odpuščanjem napak na drugi strani". Sliši se imenitno – toda kje najti tako, komično ljubezen? Po čem jo prepoznati? In zakaj jo današnji čas tako zelo potrebuje? – To so vprašanja, ki smo jih v pogovoru z Gregorjem Modrom pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Na fotografiji: Henry Fuseli - Sen kresne noči (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ste razočarani nad delom slovenskega Državnega zbora? Se vam zdi, da so naši poslanci in poslanke neotesani in slabo izobraženi? Imate vtis, da blagostanje države in naroda sistematično podrejajo privatnim oziroma ozko strankarskim interesom? Je po vaši sodbi hram slovenske demokracije le oder za zmerjanje in ne prostor tehtne družbeno-politične deliberacije? – Najbrž niste edini, toda v svojih ocenah ste slej ko prej nekoliko preostri. Ob prebiranju knjige Izza parlamenta, monografije, ki jo je zgodovinar Jure Gašparič posvetil delovanju jugoslovanske skupščine med letoma 1919 in 1941, izdal pa pri založbi Modrijan, se namreč dogajanje na Šubičevi v Ljubljani precej hitro pokaže kot razmeroma nedolžno in dolgočasno. Doslej namreč v veliko dvorano Državnega zbora nihče še ni zvlekel golega pretepenega človeka in, hvala Bogu, tudi streljali se naši izvoljenci ljudstva še niso. No, sočne zgodbe iz parlamenta kraljevine Jugoslavije, v katerih se zrcalijo tudi strukturni razlogi, ki so prispevali h klavrnemu koncu prve države južnih Slovanov, pa smo v pogovoru z dr. Gašparičem v precep vzeli v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ruska pesnica, pisateljica in dramatičarka, Marina Cvetajeva, se je rodila v premožni, umetniški moskovski družini v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja. Pri osemnajstih, v tistih zadnjih pozlačenih letih, preden je prva svetovna vojna ves planet pahnila v kaos, je začela objavljati poezijo in hitro naletela na precej ugoden odziv v tedanjih ruskih literarnih krogih. Toda leta 1917 je izbruhnila oktobrska revolucije, ki ji je Cvetajeva – za razliko od malodane vseh drugih ruskih književnikov tistega časa – nasprotovala že od samega začetka. Leta, ki so sledila, so za pesnico pomenila trdo in bridko, pogosto naravnost tragično preizkušnjo. Njena dela, po drugi strani, pa so prav v teh letih in desetletjih, ki so sledila, pridobivala na inovativnosti, kompleksnosti, moči, globini in prodornosti, tako da Cvetajeva danes velja za eno ključnih avtoric ne le ruske ampak svetovne literature dvajsetega stoletja. To sodbo potrjuje tudi izbor iz poezije in proze Cvetajeve, ki je pod naslovom Poskus sobe izšel pri založbi Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. O Marini Cvetajevi in njenem opusu je tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom je bila Andreja Kalc, ki je Poskus sobe prevedla v slovenščino in za ta prevod proti koncu lanskega leta prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko. Z Andrejo Kalc se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Konec decembra je v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti vrata odprla razstava Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005-2015. Oblikovali so jo trije ugledni kustosi, Bojana Piškur, Igor Španjol in Vladimir Vidmar, ki so v tem kontekstu opravili bržčas prvo celovito selekcijo najbolj svežega ustvarjanja v polju likovnih oziroma vizualnih in nekaterih drugih sorodnih umetnosti. Na razstavi se tako zdaj predstavlja več kot 90 umetnikov oziroma umetniških kolektivov, ki delujejo v širokem loku od slikarstva, prek konceptualnih, video in zvočnih instalacij, do stripa, fotografije, oblikovanja, arhitekture in performansa. Pa vse te ustvarjalce povezuje še kaj drugega kakor golo dejstvo, da so pač vsi ustvarjali v zadnjih desetih letih? Je, drugače rečeno, mogoče poiskati kakšno problemsko ali tematsko rdečo nit, na katero lahko nanizamo dela naših sodobnih umetnikov? Jih zaposlujejo podobna vprašanja, iskanja in dileme ali pa je, nasprotno, vsak izmed njih svet zase? – Odgovore na ta vprašanjasmo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostje pred mikrofonom so bili avtorji razstave Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005-2015: Bojana Piškur, Igor Španjol in Vladimir Vidmar. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. Delo na fotografiji:Jože Barši: Mladen Dolar, Heglova Fenomenologija duha 1, p. 34-35, 36-37, 2010-2013 Foto: Dejan Habicht/MSUM
Konec decembra je v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti vrata odprla razstava Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005-2015. Oblikovali so jo trije ugledni kustosi, Bojana Piškur, Igor Španjol in Vladimir Vidmar, ki so v tem kontekstu opravili bržčas prvo celovito selekcijo najbolj svežega ustvarjanja v polju likovnih oziroma vizualnih in nekaterih drugih sorodnih umetnosti. Na razstavi se tako zdaj predstavlja več kot 90 umetnikov oziroma umetniških kolektivov, ki delujejo v širokem loku od slikarstva, prek konceptualnih, video in zvočnih instalacij, do stripa, fotografije, oblikovanja, arhitekture in performansa. Pa vse te ustvarjalce povezuje še kaj drugega kakor golo dejstvo, da so pač vsi ustvarjali v zadnjih desetih letih? Je, drugače rečeno, mogoče poiskati kakšno problemsko ali tematsko rdečo nit, na katero lahko nanizamo dela naših sodobnih umetnikov? Jih zaposlujejo podobna vprašanja, iskanja in dileme ali pa je, nasprotno, vsak izmed njih svet zase? – Odgovore na ta vprašanjasmo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostje pred mikrofonom so bili avtorji razstave Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005-2015: Bojana Piškur, Igor Španjol in Vladimir Vidmar. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. Delo na fotografiji:Jože Barši: Mladen Dolar, Heglova Fenomenologija duha 1, p. 34-35, 36-37, 2010-2013 Foto: Dejan Habicht/MSUM
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
"Ves ta svet je oder in možje vsi in žene le igralci: nastopajo in spet odhajajo in vsak igra v življenju razne vloge," pravi Shakespeare, in slej ko prej misli na to, kako se skoz leta staramo in se ob tem spreminjamo, kako si pridobivamo nove izkušnje in nova spoznanja, kako nas družba, v kateri živimo, in čas, ki vedno odteka, nenehno mesita in na novo oblikujeta naše značaje. Tako je za vse nas. So pa med nami tudi taki, ki navedene Shakespearove besede menda lahko interpretirajo precej manj metaforično. To so, kajpada, igralci. In teh je bistveno več, kakor bi si utegnili misliti. V prvem Kulturnem fokusu v novem letu je namreč beseda tekla o ljubiteljskem gledališču na Slovenskem in, če je verjeti gostoma tokratne oddaje, igralki Ani Ruter in režiserju Matjažu šmalcu, ki po organizacijski plati bdita nad našo ljubiteljsko gledališko dejavnostjo, se z ustvarjanjem na amaterskem odru ukvarja več kot deset tisoč Slovenk in Slovencev. Kakšni izzivi torej spremljajo ljubiteljske gledališčnike, smo preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Tim Green/Flickr
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Če jo postavimo ob bok Oxfordu, Sorbonni ali Harvardu, je Univerza v Ljubljani kaj lahko videti majhna in nepomembna. Toda to še ne pomeni, da pod njenim okriljem ne delujejo znanstveniki, katerih raziskovalno delo je resnično pomembno in svetovno odmevno. To se je nazadnje potrdilo pred dobrim tednom, ko je Luka Repanšek prejel nagrado za najboljši doktorat s področja indoevropskega primerjalnega jezikoslovja leta 2015. In to v svetovnem merilu! Odlična novica, kajpada, toda ... Kaj sploh je primerjalno jezikoslovje? S čim se naš nagrajeni znanstvenik pravzaprav ukvarja? In: na kakšen način je s svojimi raziskavami premaknil meje našega vedenja? – To so vprašanja, ki so nas med pogovorom z dr. Repanškom zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Francoski filozof in pisatelj Pascal Bruckner je dobro znan slovenskim bralkam in bralcem. V prevodu namreč lahko že vrsto let prebiramo njegovo filozofsko razpravo Nenehna vzhičenost pa roman Ljubezen do bližnjega. Obe knjigi sta izšli pri Študentski založbi. No, od letošnjega poletja pa imamo na voljo še njegovo avtobiografsko delo Pridni sinko, ki je izšlo pri založbi Modrijan. Sicer je Bruckner sila razvpito ime, saj velja za enega najpomembnejših in tudi najbolj kontroverznih francoskih intelektualcev, ki angažirano posega v debate o najbolj perečih vprašanjih našega časa – od islamističnega radikalizma do nebrzdanega zahodnjaškega potrošništva, od dosežkov in zablod uporne generacije '68 do potlačenih usedlin evropskega antisemitizma. Da je Bruckner provokativen sogovornik, se je navsezadnje potrdilo tudi, ko je v kontekstu 31. Slovenskega knjižnega sejma obiskal Ljubljano in smo ga povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: založba Modrijan
Neveljaven email naslov