Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ...
V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod, v južnih, andskih predelih Amerike, staroselska ljudstva poznajo način razmišljanja, ki zemljo priznava ne le kot enakovreden subjekt vsem drugim, pač pa bi ji težko pripisali določen spol ali vlogo. V prvi izmed dveh oddaj, ki sta nastali sočasno s ciklom predavanj v Cankarjevem domu v Ljubljani z naslovom Narava v religiji in kozmologiji, so si predavatelji zastavili izhodiščna vprašanja: kaj je človek, koliko je udeležen v družbeni stvarnosti in koliko je le del narave.
V cikel predavanj, ki ga je zasnovalo Društvo za primerjalno religiologijo, sodi tudi predavanje o filozofiji dihanja, nenavadnem filozofskem konceptu, ki prestopa okvirje samorazumevanja evropske filozofije. Z vsebino respiratorne filozofije, ki se razvija iz zavedanja, da smo ljudje, odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja, sploh pa dihamo vse slabši zrak, tudi začenjamo oddajo.
V oddajah bodo sodelovali:
- prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami.
- dr. Igor Škamperle, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine.
- dr. Marija Mojca Terčelj, predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije ter raziskovalka na Inštitutu za medkulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem od študijskega leta 2003/04. Pred tem je vodila Oddelek za zunajevropske kulture Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje so kozmologija, religija, magija in znanost, medicinska antropologija, kolonialne in postkolonialne socialne politike za staroselsko prebivalstvo, človekove pravice – pravice staroselcev.
- dr. Cirila Toplak, redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih.
- dr. Nina Petek, docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.
731 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ...
V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod, v južnih, andskih predelih Amerike, staroselska ljudstva poznajo način razmišljanja, ki zemljo priznava ne le kot enakovreden subjekt vsem drugim, pač pa bi ji težko pripisali določen spol ali vlogo. V prvi izmed dveh oddaj, ki sta nastali sočasno s ciklom predavanj v Cankarjevem domu v Ljubljani z naslovom Narava v religiji in kozmologiji, so si predavatelji zastavili izhodiščna vprašanja: kaj je človek, koliko je udeležen v družbeni stvarnosti in koliko je le del narave.
V cikel predavanj, ki ga je zasnovalo Društvo za primerjalno religiologijo, sodi tudi predavanje o filozofiji dihanja, nenavadnem filozofskem konceptu, ki prestopa okvirje samorazumevanja evropske filozofije. Z vsebino respiratorne filozofije, ki se razvija iz zavedanja, da smo ljudje, odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja, sploh pa dihamo vse slabši zrak, tudi začenjamo oddajo.
V oddajah bodo sodelovali:
- prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami.
- dr. Igor Škamperle, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine.
- dr. Marija Mojca Terčelj, predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije ter raziskovalka na Inštitutu za medkulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem od študijskega leta 2003/04. Pred tem je vodila Oddelek za zunajevropske kulture Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje so kozmologija, religija, magija in znanost, medicinska antropologija, kolonialne in postkolonialne socialne politike za staroselsko prebivalstvo, človekove pravice – pravice staroselcev.
- dr. Cirila Toplak, redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih.
- dr. Nina Petek, docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Umetnica in performerka Bara Kolenc se je v zadnjem desetletju in pol s predstavami, kot so Razobraz, Brezdno, Memoari in Atelje, uveljavila kot ena naših osrednjih ustvarjalk v polju plesnega gledališča. Posebej veliko zanimanja je požela s serijo celovečernih performansov Metamorfoze – gre za niz plesnih predstav, ki v dialogu z literarnim delom starorimskega pesnika Ovidija pretresajo ključna družbena in politična vprašanja današnjega sveta. Pred mikrofon smo jo povabili le malo pred premierno uprizoritvijo tretjega dela njenih Metamorfoz na odru ljubljanskega Kina Šiška. In vendar to še ne pomeni, da se je pogovor sukal le okoli plesa. Naša sogovornica je namreč tudi doktorica filozofije, avtorica intrigantne znanstvene monografije Ponavljanje in uprizoritev, ki je v knjižni obliki izšla pri Društvu za teoretsko psihoanalizo. Zato je bila ena od rdečih niti naše oddaje vprašanje, kako filozofsko delo Bare Kolenc, ki znotraj polja strukturalizma in psihoanalize skuša med drugim misliti tudi teater, pravzaprav oplaja njeno gledališko, uprizoritveno prakso in kako, nasprotno, odrsko ustvarjanje razpira njeno filozofsko misel. Pogovor z Baro Kolenc je pripravil Goran Dekleva. fotografija: iz osebnega arhiva Bare Kolenc
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V drugi polovici petnajstega stoletja se je angleško kraljestvo znašlo sredi krvave državljanske vojne. Za prestol sta se v tako imenovani vojni med belo in rdečo vrtnico potegovali družini Lancaster in York. Medtem ko je potekal ta spopad, je na tronu sicer sedel Henrik VI. iz dinastije Lancaster, po vseh pričevanjih sramežljiv, tih, blag in pobožen mož, ki ni premogel prave odločnosti, da bi z brezkompromisnim vojaškim in političnim delovanjem obrzdal prevratniške ambicije svojih oddaljenih sorodnikov iz družine York. Henrikova vladavina se je tako klavrno končala z začasno zmago dinastije York. In čeprav so pozneje Yorke spodnesli Tudorji, mlajša veja družine Lancaster, zgodovinarji – nič kaj presenetljivo – nikoli niso prav bleščeče ocenjevali vladavine Henrika VI. A včasih ni sodba zgodovinarjev tista, ki določi, kako se bo ta ali oni posameznik navsezadnje vpisal v kolektivni spomin. Zgodbo Henrika VI. je namreč slabo stoletje pozneje v precep vzel William Shakespeare in v slabotnem kralju prepoznal nekatere ključne kvalitete, ki bi morale krasiti angleške kralje. Drugače rečeno: v svoji dramski trilogiji o Henriku VI. je Shakespeare pomagal oblikovati čisto posebno vizijo kraljevske oblasti, ki je potem še vse sedemnajsto stoletje določala, kako so Angleži mislili politiko nasploh in kraljevsko funkcijo posebej. O tem, politično angažiranem Shakespearu je beseda tekla tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, saj smo pred mikrofonom gostili mag. Gašperja Jakovca, ki je pri Literarno-umetniškem društvu Literatura pred nedavnim izdal knjigo Kar Bog zahteva, to naj kralj ukrene, v kateri je analiziral politično ideologijo, vtkano v Shakespearovega Henrika VI. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V drugi polovici petnajstega stoletja se je angleško kraljestvo znašlo sredi krvave državljanske vojne. Za prestol sta se v tako imenovani vojni med belo in rdečo vrtnico potegovali družini Lancaster in York. Medtem ko je potekal ta spopad, je na tronu sicer sedel Henrik VI. iz dinastije Lancaster, po vseh pričevanjih sramežljiv, tih, blag in pobožen mož, ki ni premogel prave odločnosti, da bi z brezkompromisnim vojaškim in političnim delovanjem obrzdal prevratniške ambicije svojih oddaljenih sorodnikov iz družine York. Henrikova vladavina se je tako klavrno končala z začasno zmago dinastije York. In čeprav so pozneje Yorke spodnesli Tudorji, mlajša veja družine Lancaster, zgodovinarji – nič kaj presenetljivo – nikoli niso prav bleščeče ocenjevali vladavine Henrika VI. A včasih ni sodba zgodovinarjev tista, ki določi, kako se bo ta ali oni posameznik navsezadnje vpisal v kolektivni spomin. Zgodbo Henrika VI. je namreč slabo stoletje pozneje v precep vzel William Shakespeare in v slabotnem kralju prepoznal nekatere ključne kvalitete, ki bi morale krasiti angleške kralje. Drugače rečeno: v svoji dramski trilogiji o Henriku VI. je Shakespeare pomagal oblikovati čisto posebno vizijo kraljevske oblasti, ki je potem še vse sedemnajsto stoletje določala, kako so Angleži mislili politiko nasploh in kraljevsko funkcijo posebej. O tem, politično angažiranem Shakespearu je beseda tekla tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, saj smo pred mikrofonom gostili mag. Gašperja Jakovca, ki je pri Literarno-umetniškem društvu Literatura pred nedavnim izdal knjigo Kar Bog zahteva, to naj kralj ukrene, v kateri je analiziral politično ideologijo, vtkano v Shakespearovega Henrika VI. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Junija letos je minilo sto let, odkar so se, slabo leto po začetku prve svetovne vojne, na reki Soči vneli prvi spopadi med italijansko in avstro-ogrsko vojsko. In v začetku maja letos smo po celem svetu obeleževali sedemdeseto obletnico konca spopadov v Evropi med drugo svetovno vojno. Čeprav sta se oba globalna spopada pomembno razlikovala tako glede neposrednih vojaških taktik, ki so jih uporabljale vojskujočih se strani, kakor v smislu političnih ideologij, ki so motivirale ljudi, da vzamejo v roke orožje in se borijo, jima je bilo marsikaj vendarle tudi skupno. Obe vojni sta, na primer, povzročili, da so milijoni ljudi – njihovo število je skoraj zagotovo brez precedensa v zgodovini človeštva – zapustili svoje domove. Nekateri so, denimo, s puško v roki odšli samo v bližnji gozd, spet drugi so zaradi vojn prepotovali oceane in celine. Vsi, ki so se navsezadnje srečno vrnili – kar še zdaleč ni bilo vselej preprosto –, pa so se morali soočiti z dejstvom, da jih je pot, na katero jih je poslala vojna, spremenila. Prav to spoznanje je slej ko prej položeno tudi v temelje razstave Pot domov, ki sta jo v sodelovanju s sedemnajstimi muzejskimi institucijami iz vse države v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine pripravila mag. Marko Štepec in mag. Monika Kokalj Kočevar. Slednja se nam je pridružila pred mikrofonom tokratnega Kulturnega fokusa, da bi nam pomagala osvetliti, kam vse so vojne vihre dvajsetega stoletja naplavile Slovenke in Slovence in kakšno izkušnjo so ob povratku ti ljudje pravzaprav prinesli nazaj med nas. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Severna Koreja je že od svoje ustanovitve ob koncu druge svetovne vojne v primežu ene najbolj strašljivih in nasilnih diktatur. Velika večina njenih državljanov je informacijsko odrezana od sveta, obenem pa tudi mi zelo malo vemo o tem, kako ljudje tam živijo svoja vsakdanja življenja, kadar pač na množičnih zborovanjih niso prisiljeni navdušeno vzklikati članom vladajoče dinastije Kim. No, enega redkih vpogledov v tamkajšnjo stvarnost prinašajo portreti čisto običajnih severnih Korejk in Korejcev, ki jih je posnel mednarodno uveljavljen slovenski fotograf, Matjaž Tančič. Ti portreti so od začetka julija razstavljeni v ljubljanski Galeriji Fotografija. Ob tej priložnosti smo Matjaža Tančiča povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa, da bi, med drugim, preverili, kaj ga je sploh napeljalo, da se je lotil tega projekta, kako je dobil dovoljenje za snemanje in v kolikšni meri mu je uspelo v objektiv ujeti odbleske tiste severnokorejske resničnosti, ki je režim sicer ni pripravljen pokazati preostalemu svetu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Plakati so povsod okrog nas – vabijo nas k nakupovanju in obiskovanju kulturnih ter športnih prireditev, širijo politične ideje, pozivajo nas, naj ločujemo odpadke in se ogibamo vožnji pod vplivom alkohola, prepričujejo nas, naj obiščemo ta ali oni turistični kraj. In kakor se spreminjajo naša življenja, tako se spreminjata tudi dizajn in sporočilo plakatov – kot dokazuje razstava Stoletje plakata, ki je pred nedavnim odprla vrata v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Plakat, na primer, ki vabi na ples v maskah, ki je v organizaciji slovenskega planinskega društva potekal prvega svečana leta 1914 v ljubljanskem Narodnem domu, je seveda videti čisto drugače od tistega, ki je v drugi polovici štiridesetih tuje kupce pozival k uvozu jugoslovanskih jabolk. In partizanski plakat, ki je leta 1943 pozival kmete naj pred okupatorjem skrijejo svoj pridelek, nima veliko skupnega z znamenitim plakatom NSK, ki je v drugi polovici osemdesetih zadal smrten udarec Titovi štafeti mladosti. Kdor se torej sprehodi po razstavi Stoletje plakata, se pravzaprav sprehodi po slovenski zgodovini dvajsetega stoletja. Kako je s te perspektive videti pol-minuli čas, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom je bila dr. Cvetka Požar, avtorica razstave Stoletje plakata. Oddajo je pripravl Goran Dekleva. Plakat na fotografiji: Ranko Novak, 28. festival jugoslovenskog igranog filma u Puli, 1981, hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Buda je pred mnogimi stoletji rekel, da imajo besede moč tako uničevati kakor zdraviti. No, v tokratnem Kulturnem fokusu smo se posvetili predvsem vprašanju, kako besede uničujejo. Pogovarjali smo se namreč o eni najpomembnejših knjig nemškega dvajsetega stoletja, o delu LTI – Lingua Tertii Imperii Victorja Klempererja, v katerem je ta nemški Jud in filolog natančno in stvarno popisal, kaj se je pravzaprav dogajalo z nemškim jezikom v času nacizma. Kako je lahko besedna zveza »divji fanatizem« dobila pozitiven pomen? Kako se je beseda »umor« lahko skrila za sintagmo »posebna obravnava«? In zakaj so umikanje svoje vojske na vzhodni fronti Nemci imenovali za »zmagoviti sunek nazaj«? – O tovrstnem izkrivljanju vsakdanje govorice, o izkrivljanju, ki je pomagalo ljudi narediti manj občutljive, bolj surove, svet pa pahniti v vojno, smo se pogovarjali s politologinjo, dr. Vlasto Jalušič, ki je še svežemu slovenskemu prevodu Klempererjeve knjige - ta je izšla pri založbi /cf. - pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ni veliko ustvarjalcev, ki bi bili ob svojem času bolj temeljito pohujšali dolino Šentflorjansko, kakor je to v drugi polovici osemdesetih uspelo članom umetniškega kolektiva NSK – Neue Slowenische Kunst. Še bolj nenavadno pa je, da delo te skupine še celo danes zbuja nelagodje. In živo zanimanje – kot potrjuje obsežna pregledna razstava o NSK, ki je pred nedavnim odprla vrata v ljubljanski Moderni galeriji. To slej ko prej pomeni, da se v umetniškem snovanju NSK skriva nekaj, kar kljubuje zgodovini, spremembam v politiki, estetskem okusu in družbenih vrednotah. Zakaj je tako, smo preverjali v Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Matej Sternen, Matija Jama, Tone Kralj, Božidar Jakac, Lojze Spacal, Gabrijel Stupica, France Mihelič, Jože Ciuha – to so prav gotovo nekatera izmed največjih imen slovenske likovne umetnosti dvajsetega stoletja. Po svoje torej ni nikakršno presenečenje, da od 11. maja njihove slike visijo ena poleg druge v Narodni galeriji v Ljubljani. Vendar pa ta dela niso razstavljena v kontekstu galerijske stalne zbirke ali kakšne pregledne razstave o vrhovih slovenskega slikarstva. Rdeča nit, ki je umetnine omenjenih in številnih drugih likovnih ustvarjalcev povezala v enovito razstavo, naslovljeno Vrnitev ambasadorjev umetnosti, je njihova precej nenavadna, precej presenetljiva usoda. Gre namreč za dela, ki so dolga leta krasila prostore več kot 170 jugoslovanskih veleposlaništev po vsem svetu. In kot se pokaže ob obisku razstave, so imeli diplomati rajnke države, ko so iskali umetniška dela za svoje potrebe, srečno roko – hote ali ne so izbrali umetnine, ki zdaj, postavljene ena zraven druge, na strnjen način povzemajo zgodbo slovenske likovne umetnosti približno med letoma 1950 in 1980. O nepričakovanem diplomatskem prispevku k skrbi za slovensko slikarstvo pa je tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo tako gostili dr. Barbaro Jaki, direktorico Narodne galerije in slovensko predstavnico v mednarodni ekspertni skupini, ki skrbi, da vsaka država naslednica prejme tista umetniška dela iz nekdanjih jugoslovanskih predstavništev, ki ji v skladu z dogovorom o sukcesiji tudi pripadajo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Družbeni in politični položaj, v katerem se je znašel sodobni svet, bržčas ni nič bolj rožnat od tistega v šestdesetih letih, toda današnje protestniško gibanje še zdaleč ni tako močno, razširjeno ali izrazito, kot je bilo tisto pred pol stoletja. Pa tudi, če dobro pomislimo, danes nihče ne prepeva pesmi, ki bi jih lahko označili za naslednice Dylanove Blowing in the Wind ali Lennonove Imagine. Se je torej stara in tesna povezava med družbenim protestom in glasbo skrhala? – O tem vprašanju smo razmišljali v tokratnem Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto:Flickr/Anthony Beal
Neveljaven email naslov