Kako je znamenitemu italijanskemu pisatelju, ki je preživel Auschwitz, uspelo izreči neizrekljivo resnico o holokavstu?

27. januarja 1945 so enote rdeče armade osvobodile najbolj zloglasno izmed vseh nacističnih taborišč smrti, Auschwitz. Zato na pobudo Združenih narodov že vse od leta 2005 na ta dan obeležujemo spomina na žrtve holokavsta, v katerem je, kakor ocenjujejo zgodovinarji, življenje na kar najbolj okruten način izgubilo približno šest milijonov Judov. Toda ta številka je tako velika, tako vrtoglava, nemara celo tako abstraktna, da si tisti, ki smo se rodili po drugi svetovni vojni, pravega značaja trpljenja v koncentracijskih taboriščih, getih in ječah skorajda ne moremo predstavljati.

Kaj ta številka šestih milijonov resnično pomeni, si nemara lahko začnemo predstavljati šele, ko se srečamo z umetnostjo, ki zgodovinskim poročilom podeli konkretno, individualno človeško razsežnost. Ko namreč stojimo pred slikarskimi deli Zorana Mušiča, ko gledamo filme, kot sta Shoa francoskega režiserja Clauda Lanzmanna ali Savlov sin njegovega madžarskega kolega Laszla Nemesa, ali ko beremo literarizirana pričevanja madžarskega pisatelja Imreja Kertesza, našega Borisa Pahorja ali italijanskega pisatelja Prima Levija, tedaj v srcu začutimo resnično grozo črne luknje, ki so jo nacisti odprli sredi stare celine.

A kako tem umetnikom uspe izreči resnico, ki se zdi, bolj ko o njej premišljujemo, neizrekljiva? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo podrobneje govorili o pisateljskem opusu Prima Levija, ki po splošni sodbi velja za svetovno najpomembnejšega pisatelja, ki je uspel svojo izkušnjo taborišča preliti na papir v delih, kot so Ali je to človek, Premirje, Periodni sistem ter Potopljeni in rešeni. Pri razumevanju Levijeve kompleksne proze nam je pomagala dr. Irena Prosenc, italijanistka, predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti ter avtorica znanstvene monografije Primo Levi v ogledalu, ki je v dvojezični, italijansko-slovenski obliki pred nedavnim izšla pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani.

foto: Primo Levi za pisalno mizo leta 1960 (Wikipedia, javna last)