Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred devetdesetimi leti je bil v Ljubljani dograjen in odprt Nebotičnik, edinstvena zgradba, ki je v tedanji Kraljevini Jugoslaviji zbujala nemalo zavisti, saj se podobno in tako visoko ni mogel pohvaliti niti Beograd kot središče tedanje še mlade države, večje ambicije o visokem objektu pa so imeli tudi v Zagrebu. Zgodnje nebotičnike so pred tem gradili predvsem v ZDA in Angliji. Naša arhitekturna srenja, ki je poskušala združiti nove in moderne estetske tokove z ekonomičnostjo in funkcionalnostjo v novem objektu, se je zgledovala predvsem po tem, kar je nastajalo na drugi strani oceana. Ljubljanski nebotičnik – odprt je bil 21. februarja 1933 – je ob podpori tako različnih pomembnih finančnikov, političnih in drugih elitnikov, alpinistov in gornikov ter predstavnikov prostozidarjev nastal po naročilu Pokojninskega sklada, projektiral pa ga je arhitekt Vladimir Šubic, katerega usoda se je po vojni končala v precej nejasnih okoliščinah. O nebotičniku so bile napisane pesmi in skladbe, v njem so se začenjale ljubezenske zgodbe, snemali filmi in tako kot vedno, razvijale življenjske zgodbe. Arhitekt in sedanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje dr. Bogo Zupančič je pred leti zbral veliko dokumentarnega gradiva in zgodb ter napisal knjigo z naslovom Ljubljanski Nebotičnik: denar in arhitektura. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Kulturni fokus.
730 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred devetdesetimi leti je bil v Ljubljani dograjen in odprt Nebotičnik, edinstvena zgradba, ki je v tedanji Kraljevini Jugoslaviji zbujala nemalo zavisti, saj se podobno in tako visoko ni mogel pohvaliti niti Beograd kot središče tedanje še mlade države, večje ambicije o visokem objektu pa so imeli tudi v Zagrebu. Zgodnje nebotičnike so pred tem gradili predvsem v ZDA in Angliji. Naša arhitekturna srenja, ki je poskušala združiti nove in moderne estetske tokove z ekonomičnostjo in funkcionalnostjo v novem objektu, se je zgledovala predvsem po tem, kar je nastajalo na drugi strani oceana. Ljubljanski nebotičnik – odprt je bil 21. februarja 1933 – je ob podpori tako različnih pomembnih finančnikov, političnih in drugih elitnikov, alpinistov in gornikov ter predstavnikov prostozidarjev nastal po naročilu Pokojninskega sklada, projektiral pa ga je arhitekt Vladimir Šubic, katerega usoda se je po vojni končala v precej nejasnih okoliščinah. O nebotičniku so bile napisane pesmi in skladbe, v njem so se začenjale ljubezenske zgodbe, snemali filmi in tako kot vedno, razvijale življenjske zgodbe. Arhitekt in sedanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje dr. Bogo Zupančič je pred leti zbral veliko dokumentarnega gradiva in zgodb ter napisal knjigo z naslovom Ljubljanski Nebotičnik: denar in arhitektura. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Kulturni fokus.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Po petindvajsetih letih delovanja na slovenski umetniški sceni je Alenka Pirman svoj raznolik opus, ki sega od beleženja mimobežnih pogovorov v dvigalih do zbiranja nemških izposojenk, nad katerimi vihajo nosove jezikovni puristi, strnila na obsežni retrospektivni razstavi Zbrana dela, ki bo med novembrom 2014 in marcem 2015 na ogled v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Ob tej priložnosti smo Alenko Pirman povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Smeh je, pravijo, hitro pokvarljivo blago. Čemur so se naši predniki smejali na ves glas, bo nam na obraz slej ko prej privabilo le zadržan nasmešek. In vendar nekateri komediografi ostanejo živi dolga stoletja. Tak je prav gotovo Jean-Baptiste Poquelin Moliere, znameniti avtor del kot so Namišljeni bolnik, Tartuffe, Ljudomrznik, Žlahtni meščan ter Don Juan ali kamniti gost. Pa tu ne gre le za to, da se Molierovim igram smejemo današnji obiskovalci gledališč. Zelo pozorno ga še vedno berejo tudi sodobni dramatiki. In slovenski književniki pri tem niso nobena izjema. Kako torej tri stoletja in pol star humor navdihuje sodobne ustvarjalce, preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Tokratni Kulturni fokus smo posvetili morda največji teoriji zarote, ki jo pozna svet književnosti. Na tem mestu povejmo le, da se tiče Williama Shakespeara, izbruha supernove 3C10 in visokega uradnika, ki je leta 1603 pazil, da bi v trenutku, ko je na angleškem prestolu dinastijo Tudor nadomestila družina Stuart, ne šlo kaj narobe. Če vas zanima, za kaj pri tej teoriji zarote pravzaprav gre, kliknite na zgornji posnetek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V četrtek, 16. 10., je na Ravnah na Koroškem odprl vrata jubilejni, deseti Festival slovenskega jazza. Ob tej priložnosti se bomo zvokom, ki jih pričarajo trobente in saksofoni, posvetili tudi v nocojšnjem Kulturnem fokusu. Vendar to ne pomeni, da bomo v prihodnjih minutah govorili o konkretnem dogajanju na Ravnah. Ne; naše pozornosti bo deležen na septembrskem portoroškem filmskem festivalu prikazani dokumentarec Čas za improvizacijo, ki skuša v uri in pol naslikati skupinski portret mlajše generacije sodobnih slovenskih džezistov. Kako je pravzaprav videti ta portret, ki so ga med letoma 2011 in 2014 ustvarjali idejna vodja projekta in so-režiserka Tina Lešničar pa so-režiser in snemalec Janez Stucin ter montažerka Ivana Fumić, je preverjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Plesalka, pevka in performerka Irena Tomažin se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem glasu. Po eni strani ji je blizu avantgardno, eksperimentalno petje, o čemer se lahko prepričamo, če poslušamo njeni plošči Crying Games (2011) in Okus tišine (2014), no, po drugi plati pa jo privlači raziskovanje starih, ljudskih glasbenih tradicij. V tem smislu je letos tudi pripravila Srečevanja glasov, precej zajetno knjigo pogovorov s sodobnimi poustvarjalci oziroma reinterpreti slovenskih in drugih slovanskih ljudskih pesmi. O glasu v njegovih najrazličnejših pojavnih oblikah se je v tokratnem Kulturnem fokusu z Ireno Tomažin pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred natanko štirimi stoletji in pol je bila v 400 izvodih v nemškem Tübingenu natisnjena Trubarjeva Cerkovna ordninga, ki danes velja za eno najpomembnejših knjig slovenskega protestantskega slovstva. Glavni namen Cerkovne ordninge je bil urediti in utrditi življenje ter delovanje slovenskih evangeličanskih cerkva, zaradi česar jo nekateri poznavalci označujejo za prvo slovensko pravno besedilo. A naj je bil njen pomen še tako velik, usoda štiristotim natisnjenim izvodom Cerkovne ordninge ni bila naklonjena in danes tako obstajata le še dva. Eden – tisti, ki ga hranijo v knjižnici v bavarskem Memmingenu – je ta teden prišel na posodo v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, kjer so ob tej priložnosti pripravili tudi razstavo, ki jo je zasnoval jezikoslovec in literarni zgodovinar, dr. Kozma Ahačič. Zato bo tokratni Kulturni fokus posvečen Cerkovni ordningi. Gost pred mikrofonom bo prav dr. Ahačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kras ima Srečka Kosovela; Prekmurje Miška Kranjca in Ferija Lainščka; Koroška Prežihovega Voranca in Florjana Lipuša; zgornje Posočje Ivana Preglja in Cirila Kosmača. Kaj pa slovenska Istra? Kdo izmed slovenskih pisateljev je ovekovečil ta kos naše zemlje? In kakšna se sploh kaže Istra skozi prizmo naše sodobne književnosti? Kaj vse v krajih med Črnim Kalom in Dragonjo vidi pisatelj, česar ne vidi izletnik? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Četrtega julija je na Ljubljanskem gradu odprla vrata razstava del Lojzeta Spacala, naslovljena Matrica-grafika-slika. Projekt so sicer že pred časom zasnovali v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj in lani je ta razstava gostovala v Murski Soboti, Kranju in Slovenj Gradcu. No, varianta razstave, ki je zdaj na ogled v Ljubljani, pa je vendarle kar precej drugačna od tiste, ki so si jo ljubitelji likovne umetnosti lahko ogledovali v Prekmurju, na Gorenjskem in Koroškem, saj so jo njeni avtorji zdaj oplemenitili še z nekaterimi manj znanimi Spacalovimi zgodnjimi deli, ki so v Slovenijo pripotovala iz italijanskega zamejstva. Tako je zdaj pred obiskovalcem razstave na Ljubljanskem gradu prava pravcata retrospektiva Spacalovega ustvarjanja – od njegovih prvih del še iz tridesetih let dvajsetega stoletja, do zadnjih grafik, ki jih je umetnik ustvarjal v devetdesetih letih. O Spacalovem življenju, delu in, seveda, tudi o ljubljanski razstavi smo sev tokratnem Kulturnem fokusu pogovarjali z ugledno umetnostno zgodovinarko in kustosinjo, Bredo Ilich Klančnik, ki je Matrico-grafiko-sliko tudi postavila v Palaciju in Stanovski dvorani Ljubljanskega gradu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov