Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naš predstavni svet si ne more več zamisliti neskončnosti vsega, kar je lahko umetna inteligenca, saj se lahko spreminja brez naših navodil, v skladu z lastnimi življenjskimi principi
V vsakdanjem življenju nas morda bolj kot druga živa bitja obkrožajo aparati in stroji. In medtem ko lahko slednje v nedogled izumljamo in izpopolnjujemo, ostajajo naša telesa ista. Ideje transhumanizma, ki pravijo, da je človeka mogoče izpopolnjevati s tehničnimi in znanstvenimi sredstvi, utelešajo ta pogled in nakazujejo prelomne spremembe. Človek se ne definira več (le) v razliki do živali, temveč vse bolj v razliki do strojev.
To je nekaj stavkov, ki so jih zapisali snovalci nedavnega umetniškega eksperimenta. Pedagoškega inštituta in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je le eden izmed dogodkov skoraj dve leti trajajočega projekta Evropska noč raziskovalcev z naslovom Humanistika, to si ti!, katerega koordinatorica je sicer Filozofska fakulteta. V preseku znanosti in umetnosti išče plasti humanega v času informacijsko – tehnološke dobe. Ukvarja se predvsem z razmerji med človekom in živaljo, čeprav so stroji, predvsem pa umetna inteligenca, ta odnos, kot je jasno iz zapisa, zelo spremenili. Se bomo vrnili domov, se začeli znova bolj posvečati naši človeški večplastnosti, ekosistemu in omejili znanost, ali pa bomo iznašli nove opredelitve za obstoječ živ in neživ svet, ter prepustili našo ustvarjalnost, zavest, zmožnosti, sposobnosti, občutja, spomine, identiteto v nekakšno knjižnico umetne inteligence, ji prepustili vladanje in manipulacijo z nami? V oddaji Kulturni fokus sodelujejo: dr. Valerija Vendramin, doktorica ženskih študij, zaposlena pa je kot znanstvena sodelavka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani, doc dr. Igor Bijuklič, zaposlen kot znanstveni sodelavec na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani in kot zunanji sodelavec na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem ter doc. dr. Primož Turk, ki prihaja s Fakulteta za humanistične študije, z Oddelka za medijske študije Univerze na Primorskem.
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Naš predstavni svet si ne more več zamisliti neskončnosti vsega, kar je lahko umetna inteligenca, saj se lahko spreminja brez naših navodil, v skladu z lastnimi življenjskimi principi
V vsakdanjem življenju nas morda bolj kot druga živa bitja obkrožajo aparati in stroji. In medtem ko lahko slednje v nedogled izumljamo in izpopolnjujemo, ostajajo naša telesa ista. Ideje transhumanizma, ki pravijo, da je človeka mogoče izpopolnjevati s tehničnimi in znanstvenimi sredstvi, utelešajo ta pogled in nakazujejo prelomne spremembe. Človek se ne definira več (le) v razliki do živali, temveč vse bolj v razliki do strojev.
To je nekaj stavkov, ki so jih zapisali snovalci nedavnega umetniškega eksperimenta. Pedagoškega inštituta in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je le eden izmed dogodkov skoraj dve leti trajajočega projekta Evropska noč raziskovalcev z naslovom Humanistika, to si ti!, katerega koordinatorica je sicer Filozofska fakulteta. V preseku znanosti in umetnosti išče plasti humanega v času informacijsko – tehnološke dobe. Ukvarja se predvsem z razmerji med človekom in živaljo, čeprav so stroji, predvsem pa umetna inteligenca, ta odnos, kot je jasno iz zapisa, zelo spremenili. Se bomo vrnili domov, se začeli znova bolj posvečati naši človeški večplastnosti, ekosistemu in omejili znanost, ali pa bomo iznašli nove opredelitve za obstoječ živ in neživ svet, ter prepustili našo ustvarjalnost, zavest, zmožnosti, sposobnosti, občutja, spomine, identiteto v nekakšno knjižnico umetne inteligence, ji prepustili vladanje in manipulacijo z nami? V oddaji Kulturni fokus sodelujejo: dr. Valerija Vendramin, doktorica ženskih študij, zaposlena pa je kot znanstvena sodelavka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani, doc dr. Igor Bijuklič, zaposlen kot znanstveni sodelavec na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani in kot zunanji sodelavec na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem ter doc. dr. Primož Turk, ki prihaja s Fakulteta za humanistične študije, z Oddelka za medijske študije Univerze na Primorskem.
Pred slabimi štirimi tisočletji so iz step srednje Azije prek gora današnjega Afganistana in Pakistana v ravnice ob zgornjem toku reke Ind začela prihajati plemena, ki jim je zgodovina nadela skupno ime: Indo-Arijci. Ti prišleki sicer niso bili prav številni, niti niso stopali v prazen prostor – v širšem porečju Inda so takrat pač že kakih tisoč let obstajala velika mesta, kakršna sta bila Harappa in Mohenjo Daro. Kljub temu so Indo-Arijci uspeli v nekaj stoletjih podobo Indije povsem preoblikovati. S seboj so namreč prinesli jezik, verjetja, običaje in navade pa specifično strukturo socialnih odnosov ter, ne nazadnje, elemente materialne kulture, ki so v vsega nekaj stoletjih izbrisali večino tistega, kar je na Podcelini obstajalo poprej. Ključni dosežki klasične indijske civilizacije v poljih mitologije, religije, filozofije, umetnosti in znanosti tako izraščajo natanko iz kulture, ki so jo prinesli in v ravnicah severne Indije potem naprej razvijali Indo-Arijci. Kdo so torej bili ti ljudje? Kako so živeli? V kaj so verjeli, kaj so mislili in kako so to počeli? – Glede na morje časa, ki nas loči od njihovega sveta, bi bilo utemeljeno pomisliti, da na tovrstna vprašanja ne bomo nikoli mogli dobro odgovoriti, a ni čisto tako. Indo-Arijci se nam namreč presenetljivo jasno in zgovorno razkrivajo v Vedah, v obsežnem korpusu starih svetih besedil. In prav Vedam, njihovi jezikovni in vsebinski podobi smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal nekdo, ki zna ta besedila dejansko brati. V izvirniku. Pred mikrofonom smo gostili dr. Luko Repanška, predavatelja indoevropskega primerjalnega jezikoslovja na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete in avtorja berila vedske proze Bogovi in asure so se dajali. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: rokopis Rigvede (Wikipedia; javna last)
V tokratnem Kulturnem fokusu smo se posvetili Literaturi. Pa ne tisti z malo, temveč oni z veliko začetnico. Danes ena osrednjih literarnih revij pri nas namreč prav letos praznuje tridesetletnico samostojnega delovanja oziroma izhajanja. V kakšnih okoliščinah se je ta revija pravzaprav pojavila na slovenski literarni sceni? S kakšnim idejno-estetskim programom je tedaj nastopila in kako je potem vplivala na spremembe v načinih branja, pisanja, mišljenja in interpretiranja literarnih del? Zakaj je revija Literatura čez čas razširila svoje delovanje tudi na področja knjižnega založništva, literarnih delavnic in prirejanja literarnih dogodkov? Kako se je soočila s spremembami, ki jih je v naše bralne navade prinesel internet, in kakšna bi navsezadnje utegnila biti srednje- pa tudi dolgoročna prihodnost papirnate publikacije v digitalni dobi? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v pogovoru s prvim, predzadnjim in aktualnim odgovornim urednikom revije Literatura, s pisateljem Janijem Virkom, kritikom Urbanom Vovkom in pesnikom Primožem Čučnikom. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Med imena srednjeveške preteklosti, ki so pomembno vplivala na dogajanje v Evropi - zapisana in ustno prenesena pričevanja o njihovih življenjskih zgodbah pa so zavita v legende in mite -, gotovo sodi ogrska, rimsko-nemška in češka kraljica Barbara Celjska, druga žena Sigismunda Luksemburškega. V književnih delih - v zgodovinopisju se je skoraj povsem izgubila - so jo doslej zaradi slabega slovesa, domnevne mističnosti, demonskosti, vampirskega značaja, nenravnosti, prešuštva, krivoverstva in agnosticizma stereotipno opisovali kot Črno kraljico. Opis njene podobe se do današnjih dni skoraj ni spremenil, zato tudi za raziskovalce ostaja skrivnostna. S popačenimi pogledi nanjo se je pred kratkim spoprijela zgodovinarka Daniela Dvořáková z Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi, ki je z upoštevanjem doslej neznanih virov o Barbari Celjski napisala knjigo ter tako popravila številne napake in krivice, ki so bile prizadejane tej resnični zgodovinski osebi. Z dvojnim doktorjem Igorjem Grdino in doktorjem Andrejem Rozmanom smo se ji posvetili v oddaji Kulturni fokus.
Nekako ob koncu 9. stoletja je v ravnicah vzhodne Evrope, med Baltikom in Črnim morjem, začela nastajati prva državna tvorba vzhodnih Slovanov, tako imenovana Kijevska Rusija. Ta je svoj vrhunec dosegla nekje v sredini 11. stoletja, nato je začela zlagoma slabeti, dokončno pa je propadla pod pritiskom mongolskih vdorov v 13. stoletju. Toda teh 400 let Kijevske Rusije je pustilo neizbrisen pečat v kulturni, verski in politični zgodovini slovanskega vzhoda in še danes se Belorusi, Ukrajinci in Rusi – kadar pač mislijo svojo preteklost in identiteto – sklicujejo natanko na zgodnjesrednjeveško državo v porečju Dnjepra. S čim je torej Kijevska Rusija tako zaznamovala ta prostor, da danes, v času zaostrenih odnosov med Rusijo in Ukrajino, med tamkajšnjimi intelektualci – še bolj pa menda med politiki – plamti debata o tem, čigava naj bi Kijevska Rusija pravzaprav bila, kdo si jo sme lastiti in, kajpada, kakšne politične konsekvence bi morali iz posedovanja te preteklosti potegniti v geopolitičnih razmerah zgodnjega 21. stoletja? – To je tudi bilo vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, pri čemer pa je bil, menda razumljivo, bolj kakor na sedanjosti in politiki poudarek na preteklosti in kulturi. Pred nedavnim je namreč pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Pismenost in kultura Kijevske Rusije, ki prinaša prevode in komentarje izbranih spomenikov vzhodnoslovanske pismenosti 11. stoletja. Kako je v luči teh dokumentov, zdaj prvič dostopnih v slovenščini, videti Kijevska država, smo se pogovarjali z Aljažem Glaserjem in dr. Simonom Malmenvallom, ki sta stara besedila prevedla in bogato komentirala, ter z dr. Blažem Podlesnikom, ki je za pričujočo knjigo poskrbel po uredniški plati in ji pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: prva stran najstarejšega ohranjenega zapisa Ruske pravde, druga polovica 13. stol. (Wikipedia; javna last)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Slovenija je dežela na prepihu. Tu se namreč stikajo štiri velike evropske geografske enote: Alpe in Panonska kotlina, mediteranski svet in Dinarsko gorovje. Gledano na zemljevidu, se po vertikalni osi prek naših krajev potuje iz Sredozemlja prek gora v nemške dežele in dlje na sever stare celine, po horizontalni pač iz starih urbanih središč zahodne Evrope, še zlasti, kajpada, Italije, v Podonavje in naprej proti prostranstvom evropskega Vzhoda. Vse to pa pomeni, da so slovensko ozemlje skozi celotno zgodovino redno prečkala cela ljudstva in do zob oborožene vojske, podjetni potujoči trgovci in (dandanes) turisti, željni južnega sonca. Razumljivo je, da so vse te množice tujcev – med katerimi so, jasno, številni navsezadnje tudi prenehali biti tujci – za seboj pustile pomembne sledi, ki jih zdaj lahko razbiramo s pomočjo socialne in vojaške, gospodarske in umetnostne zgodovine. No, prav nič pa ne bomo storili napak, če si, ko se sprašujemo, kako so slovenski prostor zaznamovali ljudje, ki so vanj vstopili od drugod, pogledamo, kako smo si jih v svoj kolektivni spomin vtisnili domačini. V tem smislu neizmerno bogat vir predstavlja slovenska slovstvena folklora, kjer pač ne manjka zgodb o Turkih in Francozih, Judih in Romih, uskokih in, bolj nedavno, priseljencih iz bivših jugoslovanskih republik. In prav te zgodbe smo pod drobnogled vzeli v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagala zgodovinarka, arheologinja in etnologinja, dr. Anja Mlakar, ki je pri Založbi ZRC SAZU pred nedavnim izdala študijo Skrivnostni tujec in demonski sovražnik : drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: detajl z naslovnice knjige Skrivnostni tujec in demonski sovražnik Anje Mlakar (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Menda se ni težko strinjati z melanholičnim Jacquesom, ko v drugem dejanju komedije Kakor vam drago pravi, da je ves svet oder, a Shakespearov junak ničesar ne pove o tem, kako je ta oder pravzaprav videti. Je prazen, pust in brezobličen, da stojimo sredi njega goli in do skrajnosti ranljivi? Je, prav nasprotno, napolnjen z množico bleščečih predmetov, s katerimi se lahko brez konca in kraja brezskrbno igramo? Ga nemara stene, zidovi in pregrade prelamljajo v zamotano, labirintno strukturo, v kateri se vsak dan znova izgubljamo? Ga kratko malo določa nenehno menjavanje svetlobe in teme, senc in luči, menjavanje, ki simbolizira svetle in temne plasti naših vselej protislovnih značajev? – Zdi se, da vselej lahko odgovorimo pritrdilno: oder je pač takšen, kakršna je igra, ki se na njem odvija. Zato seveda ni nepomembno, ko oder življenja enkrat zamenja gledališki oder, kako je odrski prostor oblikovan. Umetnik pa, ki za to navsezadnje skrbi, umetnik, ki mora torej veliko vedeti tako o gledališki kakor o likovni in arhitekturni umetnosti, je scenograf. In prav njegovo delo smo pod drobnogled vzeli v tokratnem Kulturnem fokusu. To se zdi upravičeno vsaj z dveh plati. Najprej zato, ker ustvarjalnost scenografov in scenografinj v zavesti širšega gledališkega občinstva slej ko prej še naprej ostaja v senci režijskih in igralskih prispevkov drugih soustvarjalcev gledališke predstave. No, po drugi plati pa smo se scenografiji posvetili zato, ker je pred nedavnim v založbi Slovenskega gledališkega inštituta izšel Prostor v prostoru. Gre za pionirsko in prelomno delo, za prvo pregledno zgodovino razvoja scenografske umetnosti na Slovenskem od 17. stoletja do osamosvojitve. Njegova avtorica, umetnostna zgodovinarka mag. Ana Kocjančič je bila, kajpada, naša tokratna gostja pred mikrofonom. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: lillaby (Pixabay)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Izlet v kak slikovit, a ne preveč oddaljen kraj, ki se konča z dobrim kosilom – to je na Slovenskem menda ena najbolj razširjenih predstav o idealnem preživljanju prostega časa. A kaj če bi na takem izletu lahko za nameček spoznali še zgodovino obiskanega kraja? Kaj če bi iz kake knjige ali spletne aplikacije lahko izvedeli za stare ljudske legende, bajke in povedke, tesno povezane z izletniško destinacijo? Bi bilo doživetje tedaj še polnejše? – Snovalci projekta Živa coprnija Pohorja in Istre – izleti po poteh pripovednega izročila, so prepričani, da je odgovor pritrdilen in da bi kulturni turizem, kjer klasično gostinsko ponudbo nadgrajujejo kulturno-umetniške in izobraževalne vsebine, dostopne na papirju in na spletu, mogel veliko dodati k ponudbi, ki je na voljo tujim in domačim gostom. Kako so torej zastavili svoj projekt in kakšne vsebine so v kontekstu Žive coprnije navsezadnje pripravili za navdušene izletnike? Kako so, skratka, poskrbeli, da ljudsko pripovedno izročilo zdaj vabi v gozdove Pohorja in med griče Istre na hrvaški strani meje? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostje pred mikrofonom so bili: pesnica in urednica pri založbi Beletrina Miljana Cunta pa fokloristka, raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje dr. Barbara Ivančič Kutinin pisatelj Dušan Šarotar. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Slovensko kulturno krajino bogati trinajst tisoč čebelnjakov, panjske končnice pa tako ali tako predstavljajo izvirno zvrst ljudske umetnosti, ki je pri nas živela od sredine 18.stoletja, s prvo svetovno vojno pa slikanje tako sakralnih kot posvetnih, satiričnih, zbadljivih motivov, ki so tudi odraz časa, v katerem so nastali, začne počasi zamirati. Dandanes se tudi z urbanim čebelarjenjem vedno bolj začenjamo zavedati pomena obstoja čebel in likovne panjske dediščine. Že pred letom dni so v Slovenskem etnografskem muzeju postavili razstavo z naslovom Kjer so čebele doma, ki si jo lahko ogledate že na jutrišnji Mednarodni muzejski dan ali na ponedeljkov Svetovni dan čebel. O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri bosta gosti avtorici muzejske razstave dr. Bojana Rogelj Škafar in Barbara Sosič. Z njima se bo pogovarjala Magda Tušar.
Šamanizem, prastara tradicija, ki je ki je bila od najstarejših dob razširjena povsod po svetu, pri nekaterih ljudstvih pa so se do danes ohranili nekateri njeni izvirni elementi, združuje stara znanja in spiritualne tehnike. Mogoče je reči, da gre za najstarejšo filozofijo, psihologijo, religijo in medicino. Šamanizem črpa iz praspomina arhaičnih ljudstev, ki so videla to, v kar so verjela, zato tudi ne potrebuje nobene ideologije. V svojih širokih duhovnih razsežnostih nezdružljivo povezuje človeka in naravo in skupaj z duhovi ustvarja harmonično celoto. V Slovenskem etnografskem muzeju je tako na ogled gostujoča razstava o oblikah šamanizma avtohtonih ljudstev Sibirije. Razstavljene predmete, fotografije in zvočni film, ki obiskovalce seznanjajo z mitološko podobo tega sveta, v katerem najpomembnejšo vlogo igra lik šamana, je prispeval Ruski etnografski muzej iz Sankt Peterburga. V oddaji Kulturni fokus, v kateri se bo Magda Tušar pogovarjala s filozofom, sociologom in religiologom dr. Igorjem Škamperletom, ki bo fenomen šamanizma predstavil širše, bomo nekaj minut posvetili tudi tej razstavi. Foto:Jure Rus
Rok Vevar se v minulih letih intenzivno ukvarja z zgodovinskim pregledom razvoja plesa na Slovenskem. Je ustanovitelj Začasnega slovenskega plesnega arhiva, ki ima zdaj svoj dom v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Gradivo se pretežno osredotoča na sodobne scenske umetnosti, ples in gledališče zunaj institucionalne scene v minulih dvajsetih letih, sicer pa so vsebuje tudi gradiva, ki pričajo o zgodnjih začetkih sodobnega plesa pri nas. Dan, noč + človek = ritem je naslov knjige, v kateri so zbrana dela slovenske sodobnoplesne publicistike od leta 1918 do 1960. O vsem tem se je Urška Henigman z njim pogovarjala v tokratni oddaji. foto: Nada Žgank
»Da bi ljubezen kupil, vse sem, / svet in sebe, dal naprodaj; / če, kar je ustvarjeno, bilo bi moje, / bi vse za ljubezen dal brez vsakršne pogodbe.« Ko pravkar navedene stihe slišimo prvič, iztrgane iz slehernega konteksta, bi bržčas pomislili, da imamo opravka z izpovedjo kakega Puškina, Heineja ali katerega drugega izmed nesrečno zaljubljenih romantičnih pesnikov prve polovice 19. stoletja. Pa ni tako; dotični verzi so namreč nastali pred debelimi sedmimi stoletji na Apeninskem polotoku, napisal jih je mož po imenu Jacopone iz Todija, ljubezen pa, o kateri je tu govora, ni povezana s kako nedosegljivo lepotico, temveč s Kristusom, z Bogom. To seveda pomeni, da smo se nenadoma znašli v pesniški pokrajini, ki je naši vsakdanji bivanjski izkušnji bistveno bolj tuja, kakor to velja za romantiko 19. stoletja, vendar pa je treba reči, da je v govorici, ki jo uporablja Jacopone da Todi, nekaj nenavadno svežega, neposrednega, intenzivnega in prepričljivega, nekaj, kar nas živo nagovarja tudi v 21. stoletju. Kaj bi ta »nekaj« utegnil biti, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal dr. Alen Širca, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za založbo Kulturno-umetniškega društva Logos pred nedavnim pripravil in prevedel Brezmerje, izbor iz pesniškega opusa Jacoponeja iz Todija. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: portret Jacoponeja iz Todija, ki ga je v stolnici v Pratu naslikal Paolo Uccello (Wikipedia; javna last)
Obseg kulturnih vplivov in spodbud, ki k nam prihajajo iz dežele vzhajajočega sonca, nenehno narašča. Če na Slovenskem že razmeroma dolgo oblikujemo ikebane, izdelujemo origamije ali pišemo haikuje, smo nekatere druge, sicer globalno odmevne japonske umetnostne prakse – denimo stripe manga ali pa risanke anime – spoznali šele pred nedavnim. No, bržčas najnovejša umetnostna disciplina, ki je k nam prišla z Japonske – to se je menda zgodilo pred vsega šestimi leti –, pa se imenuje kamišibaj in v sebi na unikaten način združuje elemente književnosti, slikarstva, gledališča in filma. Za kaj torej gre pri kamišibaju? O čem govori? Kako sproža umetniške učinke? Komu je pravzaprav namenjen? Kako priljubljen je pri nas? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovore sta nam pomagala iskati pionirja kamišibaja na Slovenskem, Igor Cvetko in Jelena Sitar, ki je tudi avtorica še čisto sveže knjige Umetnost kamišibaja – priročnik za ustvarjanje, ki je izšla pri založbi Aristej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Predstavljajte si z mogočnimi vršaci obdano, neokrnjeno alpsko dolino. Predstavljajte si cvetoč travnik in na njem plešoča dekleta v slovenski narodni noši. Predstavljajte si deklico, ki v rokah drži kako majhno domačo žival, recimo kokoško ali pa pujska. Predstavljajte si, skratka, pregleden, razumljiv, obvladljiv, mehak, ljubek in varen svet. Zdaj pa si, če je mogoče, vse te podobe predstavljajte še enkrat – le da tokrat v negativu. Vršaci naj se preobrazijo v špičasto skalovje, pomlad naj postane zima in na avbo dorišite kak zlovešč simbol, ki zbuja totalitarne asociacije. Barve večidel opustite; v igri bele, črne in sive naj ostane le rdeča, rdeča kot kri. Celo tista kokoška naj prične zbujati tesnobo in nelagodje, še bolje pa bo, če jo kratko malo zamenja strašni volk. Tako; zdaj ste vstopili v svet Tine Dobrajc, umetnice, ki jo z nenehno naraščajočo gotovostjo smemo označiti za ključno protagonistko sodobnega slovenskega slikarstva. Kako pravzaprav razumeti ta njen svet, v katerem aktualna družbena kritičnost, značilna za dobršen del sodobne likovne oziroma vizualne ustvarjalnosti, vedno znova podaja roko nekakšnim poganskim arhetipom, enigmatičnim pošastim iz bajk in skrbno potlačenih nočnih mor? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili prav Tino Dobrajc. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tina Dobrajc - Slavic Fusion; izsek (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Da je svet vržen iz tira, je sicer ugotovil že Hamlet okoli leta 1600, a večina umetnikov je začela to stanje kaotičnosti, dezorientiranosti, poškodovanosti in fragmentarne razbitosti naše eksistence tematizirati šele nekako ob koncu devetnajstega ali na začetku dvajsetega stoletja. Toda od tedaj naprej s podvojenimi močmi. Dobršnemu delu te umetnosti – to je: likovnih, literarnih, gledaliških, glasbenih in arhitekturnih umetnin prve polovice dvajsetega stoletja, ki razgaljajo temeljno nepopolnost človeškega izkustva – danes rečemo modernizem. Se pa znotraj velikega projekta modernistične umetnosti vendarle najdejo tudi umetniki, ki plavajo proti prevladujočemu toku svojega časa; ki so torej premislili in absolvirali tako idejne premise kakor tehnopoetske prijeme modernističnih umetnostnih praks, a jih nekako uspeli uporabiti proti njim samim, da bi navsezadnje ustvarili umetnine, ki hočejo človeka nagovarjati z jezikom neskaljene lepote, skladnosti, preglednosti in notranjega miru. Z jezikom popolnosti, skratka. Eden takih je bil, če je verjeti umetnostnemu zgodovinarju in likovnemu ter arhitekturnemu kritiku Petru Krečiču, tudi Jože Plečnik. Dr. Krečič je namreč pred nedavnim pri založbi Beletrina izdal obsežno, temeljito raziskano pa vendarle močno literarizirano biografijo našega največjega arhitekta in jo nadvse pomenljivo naslovil Plečnik – živeti za popolnost. Slišati je imenitno, kajne, toda pri tem se lahko vprašamo, ali ni Plečnik – če je resnično ustvarjal predvsem z mislijo na nekakšno fantomsko popolnost, medtem ko so vsi okoli njega hiteli razkrinkavati temeljno nepopolnost našega sveta – pravzaprav fantast in konservativec, ki si krčevito zatiska oči, taji resnico in ostaja v žalostnem razkoraku z duhom svojega pa tudi našega časa? – No, prav tega vprašanja nismo spustili izpred oči, ko smo se v tokratnem Kulturnem fokusu s Petrom Krečičem pogovarjali o Plečnikovem razgibanem življenju in delu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Poslopje NUKa v Ljubljani, pogled z Vegove ulice (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov