Otroštvo in otroci niso bili vedno center pozornosti pri odraslih, velikokrat zaradi velike smrtnosti med njimi. To ne pomeni, da se njihovi vzgoji in izobrazbi - če so bili starši le dovolj premožni in navadno tudi visokega stanu - niso izdatno posvečali. Plemenit duh v zdravem telesu je, kot vemo, pomenil kulturno civilizacijsko normo in doseganje najvišjega smisla v grški antiki.

V oddaji Kulturni fokus, v kateri se je Magda Tušar pogovarjala z dr. Dragico Fabjan Andritsakos iz Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani, dr. Bernardo Županek iz Muzeja in galerij mesta Ljubljana in dr. Julijano Visočnik iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, pa se bomo s pomembnimi omembami otrok srečali tudi v podobah spomenikov z napisi iz rimskega obdobja in v obliki pripovedi grobišč rimske Emone. 
Sodelujoče v oddaji so s podobnimi temami sodelovale tudi na letošnjem Grošljevem simpoziju v Ljubljani, ko so predavateljice in predavateljio bravnavali materialne vire, na primer ohranjene igrače in predmete, ter status in vsakdanjik otrok, kot ju lahko rekonstruiramo iz materialnih in pisnih virov, prav tako pa upodobitve otrok v leposlovju in likovni umetnosti, z otroki povezano podobje v antični misli in še številne druge plati te široke teme.

Plutarhov pogled na vzgojo in izobrazboje je tako vsebovan v edinem ohranjen grškem spisu s tovrstno tematiko. Plutarh s tem priročnikom z nasveti za vgojo naslavlja očete, dotika se pomena plemenitega rodu, izbire vzgojiteljev in učiteljev ter oblikovanja moralne odličnosti mladega človeka. Besdilo je iz grščine v slovenščino prevedla dr. Fabjan Andritsakos. 
Kot predvidevajo, naj bi deseto leto starosti dočakala samo polovica vseh rojenih otrok, kljub temu pa je bilo doslej na obsežnih grobiščih rimske Emone odkritih relativno malo otroških pokopov. Razlage za to so bile različne, pravi dr. Županek. Morda so otroke pokopali v ločene (in doslej še neodkrite) predele grobišča, do tafonomskih procesov, slabe ohranjenosti krhkih otroških kosti in nenatančnih metod izkopavanj. Poleg tega je nekoč fizična antropologija lahko ocenjevala starost pokojnika le pri nesežganih posmrtnih ostankih, torej skeletnem načinu pokopa, ki je bil v Emoni prevladujoč od 3. stoletja naprej.
Majhen kamenček v mozaiku spoznavanja otroštva v antiki gotovo lahko dodajo tudi omembe otrok na spomenikih z napisi, pa meni dr. Visočnik.

Učitelj z učencema, nagrobni relief iz 2. stoletja, Trier, Rheinisches Landesmuseum (fotografija: Carole Raddato/Wikimedia commons)