Nekdaj, ko smo bili mi Slovenci še del večje, avstro-ogrske države, so včasih naši, sicer redki znani popotniki, z ljudmi imperialističnega in kolonialističnega Zahoda delili pokroviteljski in superioren odnos, kot so menili, do nerazvitega in statičnega Orienta, v katerega sta jih največkrat vodila avanturizem in radovednost. Naj je šlo za misijonarje, politike, diplomate, znanstvenike ali druge, pa se vseeno niso vsi ujeli v past prevladujočega evolucionističnega mišljenja.

Na splošno je mogoče reči, da so tudi potovalne, umetniške in znanstvene ekskurzije velikokrat pripomogle k poenostavitvam in napačnim razlagam koncepta orientalizma in utrditvam diskurza o drugem, razcvetu imagologije in hkrati ustvarjanju etničnih in kulturnih stereotipov, ki so še danes (tudi kot nekakšna eksotična karikatura) zakoreninjeni v zavednih in nezavednih percepcijah, predvsem o Bližnjem vzhodu in islamu. Vendar ni vse tako preprosto; islamskega sveta v preteklosti niso prečesavali le Evropejci in Američani. Stoletja in tisočletja prej so v različnih oblikah potovalnih slogov merili svet tudi pripadniki drugih ljudstev in etničnih skupin. Verjetno največji popotnik vseh časov, Ibn Batuta, je islamski svet in nemuslimanske dežele prepotoval v tridesetih letih. Poleg tega orientalizem ni nekaj monolitnega. Orientalizmi se pojavljajo v množini, v heterogenih prostorih življenja in kultur ter različnih odnosih do njih. Različni tipi orientalizmov so odvisni od imperialnih zamisli in širitev, razumemo jih lahko tudi kot nacionalne in nacionalistične ali obmejne …
Na Orient, h kateremu so nekoč prištevali tudi npr. ruski jug, se je z vlakom in ladjo v drugi polovici 19. stoletja odpravil tudi slovenski pesnik in duhovnik Anton Aškerc, posebno socialnoantropološko analizo popotnika in njegovih potovanj pa je že pred leti opravil dr. Bojan Baskar, redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani.