Zakaj so bili orjaški spomeniki, ki so jih povsod po nekdanji skupni državi postavljali v čast NOB-ju in revoluciji, ob svojem času razmeroma nepriljubljeni, danes, ko ni nikjer več ne socializma ne Jugoslavije, pa jih občudujemo kot velika dela modernistične umetnosti?

Bil je čas, ko so ljudje v širokem loku od Murske Sobote do Ohrida praznovali dan mladosti, dan borca in dan republike. Bil je čas, ko so častili narodno-osvobodilni boj in slavili pridobitve socialistične revolucije. Bil je čas bratstva in enotnosti. Ta čas je bil in je minil. Danes, ko od razpada druge Jugoslavije mineva že več kot trideset let, se zdi, da za njim ostaja komaj kaj, kvečjemu nekaj nostalgije po javnem zdravstvu, po športnih uspehih reprezentance v modrem, po času, ko so bili nostalgiki sami mladi. Drugo so, se zdi, odnesle vihre brutalne vojne iz prve polovice devetdesetih in zublji mednacionalnega sovraštva, ki – če pomislimo na aktualno dogajanje na Kosovu – očitno tli še danes.

A po številnih odročnih kotičkih nekdanje skupne države – v Dražgošah in Jasenovcu, na primer, pa na Kozari, Sutjeski ter v Kavadarcih – še naprej stojijo orjaški modernistični spomeniki in nemo pričajo o krvavih zgodovinskih izkušnjah, ki so jih med drugo svetovno vojno prestali Jugoslovani, pa tudi o njihovih visokoletečih idealih in smelih aspiracijah v prvih desetletjih po vojni. Je pa najbrž treba reči, da prislov »nemo« ni scela primeren; četudi so v državah naslednicah druge Jugoslavije večidel ugasnili uradni komemorativni kulti, ki so se zgoščali ob teh spomenikih, so v zadnjih nekaj letih številni umetnostni zgodovinarji z zahoda odkrili to monumentalno javno plastiko in v njej prepoznali nenavadno, sporočilno močno in slogovno inovativno, se pravi umetnostno zadovoljujočo tradicijo, s katero se je treba na vsak način seznaniti.

Če je tako, tedaj ljubitelji likovne umetnosti 20. stoletja kratko malo ne bodo mogli mimo obsežnega, z bogatim slikovnim gradivom opremljenega zbornika Shaping Revolutionary Memory : The Production of Monuments in Socialist Yugoslavia, ki je, zahvaljujoč sodelovanju med berlinsko založbo Archive Books in ljubljanskim Društvom Igor Zabel za kulturo in teorijo, izšel ob koncu letošnjega poletja. V knjigi, ki torej govori o oblikovanju revolucijskega spomina in sta jo uredili hrvaška umetnostna zgodovinarka dr. Sanja Horvatinčić ter njena slovenska kolegica, sicer predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Beti Žerovc, se sedem umetnostnih zgodovinark in zgodovinarjev z različnih koncev nekdanje skupne države sprašuje, kdo so pravzaprav bili naročniki in kdo avtorji jugoslovanskih spomenikov; kakšne so bile ključne poteze likovne govorice, ki so jo ti kiparji razvili; kako so se njihova dela razlikovala od spomenikov, povezanih z drugo svetovno vojno in njenim razpletom, drugod po Evropi; kakšne so bile komemorativne prakse, ki so vzniknile ob teh spomenikih in kako to monumentalno zapuščino socialistične dobe danes valorizirajo v različnih državah naslednicah? Natanko to pa so bila tudi vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Žerovc.

foto: Spomenik Revoluciji na Mrakovici, Kozara, Republika Srbska, Bosna in Hercegovina, 1972; delo kiparja Dušana Džamonje je bilo postavljeno v spomin na približno 12 tisoč žrtev ustaške ofenzive zoper partizane spomladi 1942 (Goran Dekleva)