Ob stoti obletnici razglasitve turške republike se sprašujemo, kako se nesporni uspehi pa tudi globoka protislovja reform, ki jih je implementiral Atatürk, kažejo skozi prizmo tamkajšnje stavbarske umetnosti

Vse odkar je spodletelo turško obleganje Dunaja davnega leta 1683, je moč sultanov ob Bosporju upadala. V ekonomskem, vojaškem, upravnem in znanstvenem smislu Otomani pač niso več dohajali evropskih tekmecev in ko se je turška država ob koncu prve svetovne vojne znašla na poraženi strani, se je zdelo, da bodo zmagovite članice antante Otomanski imperij – z njegovim historičnim osrčjem v Anatoliji vred – enkrat za vselej razkosale in si ga kolonialno podredile.

To se, kot vemo, navsezadnje ni zgodilo; v vojni za neodvisnost so Turki pod poveljstvom Mustafa Kemala Atatürka premagali tujce, odpravili so tudi okosteneli sultanat in 29. oktobra 1923 v Ankari navsezadnje ustanovili republiko, ki ji je predsedoval prav Atatürk. Eno dolgo poglavje zgodovine je bilo tako naposled pri kraju in začelo se je drugo. Ob stoti obletnici ustanovitve turške republike se zdi, da je bilo to stoletje razmeroma uspešno; Atatürk namreč ni bil samo zmožen general, ampak tudi politik z vizijo in voljo, ki mu je uspelo korenito transformirati oziroma modernizirati tamkajšnjo družbo, tako da je Turčija v vojaškem, političnem in gospodarskem smislu ponovno ena pomembnejših sil na svetovnem odru.

A kaj natanko je Atatürk storil in kako so se njegove modernizacijske politike navsezadnje prelomile skozi prizmo običajev, navad, miselnosti in institucij tradicionalne turške družbe? Kaj se je dejansko spremenilo in kaj je vendarle ostalo natanko tako, kot je bilo? – To je strahovito kompleksno vprašanje, ki ga, jasno, ni mogoče ustrezno pretresti v slabi uri, ki pripada Kulturnemu fokusu. Zato smo v tokratni oddaji odgovor začeli začrtovati tako, da smo v precep vzeli eno samo polje, eno samo področje tamkajšnje stvarnosti in si na konkretnem primeru ogledali, kaj je vzpostavitev republike pravzaprav pomenila za Turčijo. Pred mikrofon smo torej povabili umetnostno zgodovinarko, Špelo Grošelj, ki je pred nedavnim na Univerzi v Istanbulu ubranila doktorsko disertacijo z naslovom Sodobna arhitektura v Istanbulu in iskanje nacionalnega sloga, da bi izvedeli, skozi kakšne premene je šla turška arhitekturna produkcija v zadnjih stotih letih in kaj zahvaljujoč razvoju tamkajšnje stavbarske umetnosti lahko razberemo o protislovjih sodobne Turčije.

foto: mošeja Sancaklar v carigrajskem predmestju Büyükçekmece, po načrtih Emreja Arolata dokončana l. 2012 (Špela Grošelj, objavljeno z dovoljenjem avtorice)