Skozi prizmo antropologije se pokaže, da se za idejo hygge ne skriva le specifičen način opremljanja stanovanj, ampak tudi obljuba človeške sreče, mehka moč nordijskih držav in kopica spretnih marketinških trikov

V enem izmed svojih sonetov iz osemdesetih let prejšnjega stoletja Milan Jesih naslika tole sceno: »[T]ačas najlepše se doma praznuje: / sediš doma na toplem in v copatih / strežejo svakinje in ljuba žena, / na mizi gos rumeno zapečena, // k luči vzdiguješ hvalo kaplji zlati, / očku nazdravljaš in prepevaš z brati.« Prizor – verjetno gre za martinovanje – je seveda živo in vešče upovedan pa tudi bralke in bralci si ga v svojih domišljijah menda zlahka zamislimo, saj se zdi, kakor da je Jesih, ko je pesnil pred slabimi štirimi desetletji, na delovni mizi imel kakšnega izmed danes vseprisotnih katalogov za notranjo opremo stanovanj, ki se navdihujejo pri hygge, specifični danski oziroma, širše, nordijski kulturi bivanja, ki je s poudarkom na topli, pridušeni svetlobi, naravnih materialih pa tudi ljubkosti, varnosti in udobju v zadnjih nekaj letih očarala ves svet.

Kaj naj bi torej Danci vedeli o kakovosti bivanja, česar ne vemo drugi? Kako to, da so se te njihove ideje uspele tako bliskovito razširiti po svetu? Obljuba kakšnega življenja je pravzaprav vpisana v besedo hygge? In, ne nazadnje, ali je ta obljuba samo cenen trik marketinških služb svetovnih proizvajalcev notranje opreme ali pa s hygge resnično lahko živimo bolje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Ano Svetel z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki se je s fenomenom hygge ubadala v širšem kontekstu raziskav za doktorsko disertacijo, ki jo je posvetila vprašanju vremena, časa, svetlobe in temè v družbenih razsežnostih islandske krajine.

foto: soundsrelaxing89/Pixabay