Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skozi prizmo zgodovine civilno-družbenih društev, ki so v Trstu delovala okoli leta 1900, se pokaže, da so vsakdanje življenje v osrednjem habsburškem pristanišču bolj kakor etnične pravzaprav določale razredne delitve
Danes se nam zdi povsem naravno in samoumevno, če šoloobvezni otroci v prostem času hodijo na jezikovne tečaje, če se udeležujejo vaj v lokalnem pevskem zboru ali če obiskujejo katerega izmed športnih klubov, kjer potem tečejo, plezajo, plavajo in tako naprej. No, pred kakimi 150 leti, proti koncu 19. stoletja torej, pa je bilo povsem samoumevno, če so vse to in še kaj počeli – odrasli. V tistem času je namreč dobro situiran meščan, ki je v samem sebi prepoznaval enega izmed nepogrešljivih stebrov družbe, svojo izjemnost izkazoval tudi tako, da je precej zavzeto gojil celo kopico konjičkov, prav ti hobiji pa so ga navsezadnje povezovali še z drugimi, njemu podobnimi ugledneži …
Kdor je, na primer, imel dovolj pod palcem, da se je ljubiteljsko lahko posvečal geologiji, domoznanstvu, planinarjenju, petju ali šahiranju, je v svoji neposredni okolici pač poiskal nekaj sorodnih duš, se z njimi povezoval in ustanovil specializirano društvo, v katerem so potem s skupnimi močmi poglabljali znanja in spretnosti, ki so jih potrebovali za svoje konjičke. Razume pa se, da so ti odlični meščani svoje članstvo v teh društvih kaj lahko – tako rekoč spotoma – uporabili tudi za tkanje trdnejše, gostejše mreže vez in poznanstev, ki jim je nato pomagala v siceršnjem političnem, ekonomskem in družabnem udejstvovanju. To pa pomeni, da so bila v drugi polovici 19. stoletja zasebna društva pravzaprav eden izmed motorjev javnega življenja in da lahko, če si pobliže ogledamo njihovo delovanje, izvemo veliko o aspiracijah, vrlinah, hinavščinah, slepih pegah in sploh kontradikcijah te dobe.
Kako zelo plodno je raziskovati civilno-družbena društva druge polovice 19., se lahko prepričamo, če v roke vzamemo še čisto svežo knjigo Meščanstvo v zalivu : društveno življenje v habsburškem Trstu, pod katero se podpisuje antropologinja in raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje, dr. Daša Ličen. Skozi prizmo razprave, v kateri se dr. Ličen podrobno posveča zgodovini štirih tržaških društev – Minerve, Slavjanskega društva, Društva ljubiteljev živali ter Jadranskega naravoslovnega društva –, se namreč odprejo novi in dragoceni razgledi na življenje v največjem habsburškem pristanišču, razgledi, ki bi presenetili veliko večin zgodovinarjev – tako tiste, ki vsakokrat, ko govorijo o Trstu, povsod vidijo le prepade med antagonističnimi narodnimi skupnostmi, kakor one, ki hočejo, prav nasprotno, v tržaški družbi poznega 19. stoletja videti nekakšno predhodnico današnje evropske družine narodov.
Kako se je torej v resnici živelo v Trstu na prehodu iz 19. v 20. stoletje? Kako so se v njem križale, dopolnjevale in izključevale različne razredne, etnične in spolne identitete? In kakšno vlogo so pri vsem tem igrala društva? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Dašo Ličen.
foto: pogled na Trst okoli leta 1885 (Wikipedia, javna last)
738 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Skozi prizmo zgodovine civilno-družbenih društev, ki so v Trstu delovala okoli leta 1900, se pokaže, da so vsakdanje življenje v osrednjem habsburškem pristanišču bolj kakor etnične pravzaprav določale razredne delitve
Danes se nam zdi povsem naravno in samoumevno, če šoloobvezni otroci v prostem času hodijo na jezikovne tečaje, če se udeležujejo vaj v lokalnem pevskem zboru ali če obiskujejo katerega izmed športnih klubov, kjer potem tečejo, plezajo, plavajo in tako naprej. No, pred kakimi 150 leti, proti koncu 19. stoletja torej, pa je bilo povsem samoumevno, če so vse to in še kaj počeli – odrasli. V tistem času je namreč dobro situiran meščan, ki je v samem sebi prepoznaval enega izmed nepogrešljivih stebrov družbe, svojo izjemnost izkazoval tudi tako, da je precej zavzeto gojil celo kopico konjičkov, prav ti hobiji pa so ga navsezadnje povezovali še z drugimi, njemu podobnimi ugledneži …
Kdor je, na primer, imel dovolj pod palcem, da se je ljubiteljsko lahko posvečal geologiji, domoznanstvu, planinarjenju, petju ali šahiranju, je v svoji neposredni okolici pač poiskal nekaj sorodnih duš, se z njimi povezoval in ustanovil specializirano društvo, v katerem so potem s skupnimi močmi poglabljali znanja in spretnosti, ki so jih potrebovali za svoje konjičke. Razume pa se, da so ti odlični meščani svoje članstvo v teh društvih kaj lahko – tako rekoč spotoma – uporabili tudi za tkanje trdnejše, gostejše mreže vez in poznanstev, ki jim je nato pomagala v siceršnjem političnem, ekonomskem in družabnem udejstvovanju. To pa pomeni, da so bila v drugi polovici 19. stoletja zasebna društva pravzaprav eden izmed motorjev javnega življenja in da lahko, če si pobliže ogledamo njihovo delovanje, izvemo veliko o aspiracijah, vrlinah, hinavščinah, slepih pegah in sploh kontradikcijah te dobe.
Kako zelo plodno je raziskovati civilno-družbena društva druge polovice 19., se lahko prepričamo, če v roke vzamemo še čisto svežo knjigo Meščanstvo v zalivu : društveno življenje v habsburškem Trstu, pod katero se podpisuje antropologinja in raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje, dr. Daša Ličen. Skozi prizmo razprave, v kateri se dr. Ličen podrobno posveča zgodovini štirih tržaških društev – Minerve, Slavjanskega društva, Društva ljubiteljev živali ter Jadranskega naravoslovnega društva –, se namreč odprejo novi in dragoceni razgledi na življenje v največjem habsburškem pristanišču, razgledi, ki bi presenetili veliko večin zgodovinarjev – tako tiste, ki vsakokrat, ko govorijo o Trstu, povsod vidijo le prepade med antagonističnimi narodnimi skupnostmi, kakor one, ki hočejo, prav nasprotno, v tržaški družbi poznega 19. stoletja videti nekakšno predhodnico današnje evropske družine narodov.
Kako se je torej v resnici živelo v Trstu na prehodu iz 19. v 20. stoletje? Kako so se v njem križale, dopolnjevale in izključevale različne razredne, etnične in spolne identitete? In kakšno vlogo so pri vsem tem igrala društva? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Dašo Ličen.
foto: pogled na Trst okoli leta 1885 (Wikipedia, javna last)
Je kralj Matjaž zgolj ime, v katerega so naši predniki enkrat v srednjem veku preoblekli kakega izmed predkrščanskih, mitoloških junakov, ali pa se za likom tega junaka slovenskega ljudskega slovstva vendarle skriva kak dejanski srednjeveški vladar?
Kaj neki se zgodi, ko v knjigi Tudi pesnik in kipar združita moči ter so- in zoper-postavita svoje stvaritve?
Vojna se je vklenila v človeško zgodovino, čeprav naj bi ljudi 20. stoletje dokončno spametovalo in napravilo stalnim konfliktom in nepredstavljivim grozotam, dokončni konec.
Ko pomislimo na renesanso, se nam pred očmi zarišejo predvsem znameniti slikarji, kiparji ter pisci iz Firenc in ostalih mest na severu današnje Italije. In vendar je to idejno in kulturno gibanje vplivalo na celotno evropsko intelektualno življenje v zgodnjem novem veku. V tokratnem Kulturnem fokusu bomo zato oči usmerili na drug konec naše celine in se posvetili znamenitemu mislecu tako imenovane severne renesanse, nizozemskemu pisatelju, teologu, filologu in filozofu Erazmu Rotterdamskemu, ki ga nedvomno lahko štejemo za enega največjih intelektualcev tistega časa in ki je danes najbolj znan po svojem satiričnem in družbenokritičnem delu Hvalnica norosti, prav pred kratkim pa so pri založbi Studia Humanitatis izdali prevod izbora iz njegovih Pogovorov. O Erazmovi misli in idejnem svetu prelomnega časa, v katerem je živel, se bomo ob novo izdanem delu pogovarjali s klasičnim filologom, podoktorskim raziskovalcem Univerze v Cambridgeu dr. Tomažem Potočnikom, ki je Pogovore prevedel in jim pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Bil je zasužnjen, preživel je državljansko vojno ter prestal vladavino zakonov Jima Crowa. Zora Neale Hurston, antropologinja, etnografka, folkloristka in pisateljica, je poslušala in zapisala njegovo presunljivo in tragično zgodbo, ki se je dramatično odvijala v zadnjih izdihljajih prepovedane trgovine s sužnji.
Zgodovino Balkana so v bolj oddaljeni preteklosti, poleg drugih ljudstev, oblikovali tudi Iliri, o katerih pa vemo veliko manj, kot o recimo o tedaj močnih civilizacijah, s katerimi so trgovali, se vojskovali, in navsezadnje bili plen kolonialnih interesov.
Veliki nemško-ameriški režiser, ki verjame, da je človek v ljubezni kar najboljša verzija samega sebe
O zbirki esejev, v katerih sodobna japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada išče poti iz potuhe, lenobe in predvidljivosti, v katere lahko zapadejo književniki in književnice, ki ustvarjajo samo v svojem maternem jeziku
Poletje je čas, ko so ceste, ki od neznano kdaj vodijo na vse mogoče konce sveta, polne prometa ... Že zdavnaj so utonile v pozabo jantarne in rimske poti, vojaška konjenica in natovorjeni vozovi, izginil je ves staroveški turizem. Nekaj pa je le ostalo v spominu in zapisu kamna.
Budizem ni »le« religija; v pomembni meri je tudi filozofija. V pogovoru s filozofinjo dr. Nino Petek smo preverjali, kateri pravzaprav so ključni koncepti budistične filozofske misli pa tudi kako se je ta misel razvijala v zgodovinskem času ter geografskem prostoru.
Ob zborniku Vrt in prispodoba, za katerega sta njegovi urednici, krajinska arhitektka Ana Kučan in filozofinja Mateja Kurir, prejeli letošnjo Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, skušamo natančneje določiti mesto, ki ga v človekovem bivanjskem izkustvu zasedajo vrtovi in parki
Velikokrat smo pred določeno sliko v galeriji nevedni, zbegani ali brez potrebnega orodja, ki bi nam pomagalo razumeti, interpretirati, ali bolje razbrati umetnino, ki nas je nagovorila.
Tokrat se podajamo v zlato obdobje mladinske književnosti, ki je nastajala skupaj z obnovo povojne države in njene mreže infrastrukture, v katero sta bila zajeta tudi šolstvo in kultura.
Verjetno je le malo reči, ki človeka zaznamujejo močneje kot dejstvo, da je minljiv. Da se skozi čas staramo in da nas na koncu tega staranja, ali pa - če bomo imeli nesrečo - še prej, neizogibno čaka smrt, je zato nekaj, do česar tak ali drugačen odnos vzpostavljajo vse kulture v vseh zgodovinskih obdobjih. Ker je človekov odnos do staranja in minljivosti vedno del širših pogledov neke družbe na svet in na posameznike, pa se gre vprašati, kdaj in kako so v zgodovini začele moč pridobivati ideje, ki so oblikovale poglede današnjega časa. Vneto čaščenje mladosti in obsedenost z množico pripravkov, ki naj bi skrbeli za naše zdravje in vitalnost ter pomlajevali naša telesa - ter na drugi strani naš nelagoden odnos do starosti in smrti - namreč, kot vemo, niso od nekdaj prevevali naše kulture. In vendar izvori teh pogledov segajo precej dlje v zgodovino, kot si praviloma predstavljamo. O tem, kako se je že nekje od 18. stoletja naprej v evropskih družbah začel spreminjati odnos do starosti in smrti ter skozi naslednje stoletje prinesel ne le veliko miselnih premikov na tem področju, ampak tudi celo množico včasih precej bizarnih pomlajevalnih metod, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: plakat iz leta 1929 oglašuje film, ki prikazuje takrat zelo razvpito in zloglasno metodo pomlajevanje s pomočjo presajanja delov testisov ali jajčnikov iz opic v ljudi, ki jo je izvajal francoski zdravnik Serge Voronoff
Kako lahko povežemo posameznikovo in družbeno samozagledanost, arhaične in bolj sodobne mitološke ter umetniške različice, v katerih je naslovni lik Narcis, ter avtofikcijsko literaturo?
So naravoslovne znanosti res zaprte v nekakšnem slonokoščenem stolpu čiste vednosti in brez omembe vrednih povezav s človeško stvarnostjo, sredi katere znanstveniki živijo, raziskujejo ter postavljajo hipoteze?
V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Kako ji je to uspelo?
O velikem slovenskem umetniku, ki je menil, da imamo vsi v sebi potencial Leonarda ali Einsteina, vendar se mu le redki posvečajo.
Monumentalni Eseji velikega francoskega misleca in pisca 16. stoletja nam razkrivajo podobo novega, moderni dobi pripadajočega človeka, ki ne zaupa ne avtoriteti svetih ne avtoriteti filozofskih besedil, ampak hoče predvsem misliti s svojo glavo
Ljubezenska simbolika je jezik, ki ga znamo zelo dobro brati, vsaj znotraj svojega kulturnega sistema, čeprav fenomeni ljubezni niso univerzalen jezik. Ponekod je bila podvržena in je še patriarhalnim strukturam, drugod je razumevana skozi spolnost.
Neveljaven email naslov