Prosto po Tolstoju: Evropski projekti so nesrečni vsak po svoje.

Projekti EU se velikokrat skrivajo za lažno objektivnostjo. Če pogledamo v njihovo zakulisje, lahko odkrijemo kolektivno iluzijo v zvezi z njimi, gre za prepričanje, da so usmerjeni v korist družbe, vendar praksa razkriva tudi egoistično, individualno naravnanost interesov, v resnici služijo zahtevam nadzornikov. V oddaji Kulturni fokus, v kateri se antropolog, dr. Gregor Cerinšek, velikokrat koordinator posameznih projektov in opazovalec dinamike iz ozadja, sprašuje, kaj nam množice evropskih projektov sporočajo o Evropski uniji. Gost, tudi vodja Oddelka za aplikativne družboslovne raziskave v Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani, je hkrati avtor knjige Zakulisje evropskih projektov, v kateri se v bogatem metaforičnem in humornem izrazju, razkrije kot poznavalska dvoživka.

V uvodu h knjigi piše:

Evropski projekti so kompleksne tvorbe, ki povezujejo ljudi iz raznovrstnih kulturnih in jezikovnih okolij, hkrati pa pripadajo tudi različnim strokam, poklicem in znanstvenoraziskovalnim tradicijam. Delujejo v institucijah, ki imajo specifične organizacijske cilje in pravila, hkrati pa se razlikujejo po velikosti, sektorju, osnovni dejavnosti, pridobitni ali nepridobitni naravnanosti itn. Za nameček se v projekte vpleteni in zapleteni ločijo po starosti, izobrazbi, narodnosti, političnih preferencah, veroizpovedi, spolu in npr. privrženosti kateremu od nogometnih klubov. Če upoštevamo še množico različnih interesov, ki so lahko organizacijsko pogojeni, povezani s posameznikovim kariernim razvojem, ekonomskim položajem ali pa so povsem osebne narave (zaradi npr. medsebojne privlačnosti med projektnima sodelavcema), pridemo do pisane druščine, katere edini vezni člen in oprijemljiva referenčna točka je v projektni latovščini spisan dokument – projektna prijavnica, ki pa je tudi nenehno podvržena različnim razlagam in interpretacijam.

foto: naslovnica knjige Gregorja Cerinška Zakulisje evropskih projektov, izrez