Od 17. do 19. stoletja je Yoshiwara, rdeča četrt v Tokiu, navdihovala slikarje, literate in gledališčnike in tako postala nekakšen epicenter tamkajšnje meščanske kulture, ta pa je sčasoma prodrla med vse sloje japonske družbe in jih trdno povezala med seboj

Moški s celega sveta menda že tisočletja zahajajo v rdeče četrti. Kaj tam počno, kaj tam iščejo in za primeren denar tudi najdejo, je seveda jasno, pa vendar ne moremo reči, da so si kar vse rdeče četrti v zgodovini enake kakor jajce jajcu. Nekajkrat – in to v zelo specifičnih historičnih okoliščinah – se je namreč primerilo, da je ponudba v tovrstnih predelih mest odločno presegla raven zagotavljanja hitre spolne gratifikacije in takrat so na meni prišli tudi drugačni užitki … Pomislimo, na primer, na Pigalle, ki se je, zahvaljujoč Toulouse-Lautrecu, van Goghu, Picassu, Josephine Baker, Edith Piaf in Hemingwayu, na prelomu iz 19. v 20. stoletje uveljavil kot nekakšen epicenter globalno odmevne, globalno vplivne pariške urbane kulture.

No, kulturno še vplivnejša, čeprav pri nas skorajda povsem neznana, pa bi utegnila biti Yoshiwara, rdeča četrt v današnjem Tokiu, ki je neločljivo povezana z razvojem japonske umetnosti v poznem 17., 18. in 19. stoletju. Kako odločilna je torej bila vloga, ki jo je Yoshiwara odigrala v zgodbi o gledališču kabuki pa o lesorezih ukiyoe in drugih umetnostnih oblikah, ki jih povezujemo s tradicionalno japonsko kulturo, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa kulture in japonologa, predstojnika Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Luko Culiberga.

na sliki: Katsushika Ōi – Nočni prizor iz Yoshiware, lesorez, izrez (Wikipedija)