Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od kod neustavljiva privlačnost znanstveno-fantastične sedme umetnosti in kaj so v tem kontekstu v zadnjem stoletju pomembnega pridodali Rusi?
Prvi uspešen polet v vesolje je, kot vemo, opravil Jurij Gagarin 12. aprila 1961. V 63 letih, ki so od takrat minila, mu je po podatkih Mednarodne aeronavtične zveze sledilo še 546 moških in 77 žensk iz 47 držav sveta. Doslej se je torej vsega 644 posameznikov oddaljilo za več kot 100 kilometrov od Zemljinega površja. Pa vendar bi lahko rekli, da je število ljudi, ki smo prodrli v skrajne globine vesolja, ogromno, zagotovo nas je na milijone, najbrž celo na milijarde. To smo pač gledalke in gledalci znanstveno-fantastičnih filmov in televizijskih serij – od Mélièsovega Potovanja na Luno iz leta 1902 pa do letošnjega Problema treh teles, ki so ga Američani posneli po romaneskni trilogiji kitajskega pisatelja Liu Cixina.
A kaj natanko hočemo videti, ko gledamo znanstveno-fantastiko? Nas tu intrigira predvsem prikaz osupljive futuristične tehnologije? Nas nemara privlači radikalna tujost inteligentnih bitij, ki jih bomo srečali na drugem koncu galaksije? Gre morda za eksplozije barv in zvokov, ki jih ti filmi najdevajo na oddaljenih svetovih? Ali pa nam navsezadnje sploh ne gre za prihodnost, ampak raje za kritičen premislek o naši lastni sedanjosti, ki jo z vsemi njenimi zagatami vred znanstveno-fantastični žanr tako rad alegorizira in potem slika družbene utopije in distopije, ki bi jih utegnila prinesti prihodnost?
To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Zavoljo lažje orientacije po širokem polju znanstveno-fantastične kinematografije pa smo se skušali omejiti predvsem na tiste izdelke sedme umetnosti, ki so jih v zadnjih stotih letih posneli v Sovjetski zvezi oziroma v Rusiji. Pri tem nam je pomagala kulturologinja in predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Natalija Majsova.
Naša gostja se namreč posveča raziskovanju sovjetskega oziroma ruskega znanstveno-fantastičnega filma, svoja spoznanja in uvide pa je strnila v dveh intrigantnih monografijah: v knjigi Konstruktor, estetika in kozmonavt : vesolje v sodobni ruski kinematografiji iz leta 2017 ter v delu Soviet Science Fiction Cinema and the Space Age : Memorable Futures (se pravi Sovjetska znanstveno-fantastična kinematografija in vesoljska doba : spomina vredne prihodnosti), ki je pred tremi leti izšlo pri ameriški založbi Lexington Books.
Foto: reklamni poster, ki ga je za film Stalker Andreja Tarkovskega izdelal Vladimir V. Časkov, izrez (Wikipedija)
734 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Od kod neustavljiva privlačnost znanstveno-fantastične sedme umetnosti in kaj so v tem kontekstu v zadnjem stoletju pomembnega pridodali Rusi?
Prvi uspešen polet v vesolje je, kot vemo, opravil Jurij Gagarin 12. aprila 1961. V 63 letih, ki so od takrat minila, mu je po podatkih Mednarodne aeronavtične zveze sledilo še 546 moških in 77 žensk iz 47 držav sveta. Doslej se je torej vsega 644 posameznikov oddaljilo za več kot 100 kilometrov od Zemljinega površja. Pa vendar bi lahko rekli, da je število ljudi, ki smo prodrli v skrajne globine vesolja, ogromno, zagotovo nas je na milijone, najbrž celo na milijarde. To smo pač gledalke in gledalci znanstveno-fantastičnih filmov in televizijskih serij – od Mélièsovega Potovanja na Luno iz leta 1902 pa do letošnjega Problema treh teles, ki so ga Američani posneli po romaneskni trilogiji kitajskega pisatelja Liu Cixina.
A kaj natanko hočemo videti, ko gledamo znanstveno-fantastiko? Nas tu intrigira predvsem prikaz osupljive futuristične tehnologije? Nas nemara privlači radikalna tujost inteligentnih bitij, ki jih bomo srečali na drugem koncu galaksije? Gre morda za eksplozije barv in zvokov, ki jih ti filmi najdevajo na oddaljenih svetovih? Ali pa nam navsezadnje sploh ne gre za prihodnost, ampak raje za kritičen premislek o naši lastni sedanjosti, ki jo z vsemi njenimi zagatami vred znanstveno-fantastični žanr tako rad alegorizira in potem slika družbene utopije in distopije, ki bi jih utegnila prinesti prihodnost?
To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Zavoljo lažje orientacije po širokem polju znanstveno-fantastične kinematografije pa smo se skušali omejiti predvsem na tiste izdelke sedme umetnosti, ki so jih v zadnjih stotih letih posneli v Sovjetski zvezi oziroma v Rusiji. Pri tem nam je pomagala kulturologinja in predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Natalija Majsova.
Naša gostja se namreč posveča raziskovanju sovjetskega oziroma ruskega znanstveno-fantastičnega filma, svoja spoznanja in uvide pa je strnila v dveh intrigantnih monografijah: v knjigi Konstruktor, estetika in kozmonavt : vesolje v sodobni ruski kinematografiji iz leta 2017 ter v delu Soviet Science Fiction Cinema and the Space Age : Memorable Futures (se pravi Sovjetska znanstveno-fantastična kinematografija in vesoljska doba : spomina vredne prihodnosti), ki je pred tremi leti izšlo pri ameriški založbi Lexington Books.
Foto: reklamni poster, ki ga je za film Stalker Andreja Tarkovskega izdelal Vladimir V. Časkov, izrez (Wikipedija)
Dr. Marija Klobčar se je posebej posvetila obravnavi pomena sejemskih pevcev in viteški kulturi ter pesemski produkciji. Poudarja pomen takratne uporabe besed iz slovenskega jezika, srednjeveški družbeni kontekst in okoliščine, ki so tako na novo osvetljene. Naš prostor dobi pomembnejšo vlogo na evropski celini. Nenazadnje so v pesemskih vsebinah nastajale novice, navadno množicam posredovane teme o vojaških spopadih, turških vpadih, socialnih in o političnih spremembah, potresih, poplavah, sojenjih kriminalcem, umorih, ljubezenskih tračih, čemur bi danes rekli črna kronika in rumeni tisk. Ljudsko izročilo v potujoči pesmi je oblikovalo mesto in podeželje…
Včasih iz majhnega res raste veliko. Nekega dne pred približno devetdesetimi leti, na primer, je John Ronald Reuel Tolkien, filolog in profesor anglosaksonske književnosti na univerzi v Oxfordu, sedel za mizo in popravljal izpitne pole, ko se mu je v domišljiji nenadoma utrnil na prvi pogled precej nevpadljiv stavek: »V duplini pod zemljo je nekoč živel hobit.« Stavek, priznajmo, ne obeta prav veliko, a iz njega sta v naslednjih desetletjih zrasli knjigi Hobit in Gospodar prstanov ter kopica drugih, večidel posthumno izdanih spisov, ki navsezadnje, če jih vzamemo skupaj, izrišejo podobo tako imenovanega Srednjega sveta, izmišljene dežele, ki ima svojo geografijo in zgodovino, svoje mite in legende, svoje jezike in pisave. Ta podoba je tako osupljivo prepričljiva, tako doživeto in plastično ubesedena, tako ontološko polna, da v Srednji svet še danes radi vstopajo milijoni Tolkienovih oboževalcev – pa naj gre za bralke in bralce ali gledalke in gledalce holivudskih filmskih priredb. A zdaj zvesti Tolkienovo veličastno izmišljijo na kokoš, ki pač nosi zlata jajca globalni industriji zabave, bi bilo docela neprimerno. Prvič zato, ker je njegov literarni izum, se pravi odkritje izmišljene dežele, ki jo pisatelj predstavi tako precizno, kakor da bi bila resnična, navdahnil množico drugih pisateljic in pisateljev. Ko bi, skratka, ne bilo Tolkiena, bi ne bilo ne Harryja Potterja J. K. Rowling ne Igre prestolov Georgea R. R. Martina. No, Tolkiena pa velja vzeti zelo resno tudi zato, ker je bil izjemen pisatelj, polnokrvni mojster angleške poetične proze, kar navsezadnje potrjuje tudi dejstvo, da je sloviti Times Literary Supplement, ko je konec leta 1999 opravil inventuro iztekajočega se veka, med največje literarne umetnine stoletja, ob bok Mojstru in Margareti, Stotim letom samote in Devinskim elegijam torej, brez pomislekov umestil tudi Gospodarja prstanov. Vsemu temu navkljub pa se Tolkiena in žanra, ki ga je izumil – na sledi etablirane angleške oznake mu pogojno recimo visoka fantastika –, na Slovenskem še vedno drži stigma, češ da imamo tu opravka z nečim malovrednim, pogrošnim, v najboljšem primeru zgolj kratkočasnim. Pa je to še stališče, ki ga lahko mirne vesti zagovarjamo, ali bi se bilo pač treba lotiti prevrednotenja našega odnosa do tovrstnega pisanja? In če da: kako to storiti? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aljošo Harlamova, literarnega kritika, knjižnega urednika pri Cankarjevi založbi in enega izmed soustvarjalcev vse bolj priljubljenega podkasta Obod, ki si prizadeva v polju visoke fantastike in znanstvene fantastike vzpostaviti nova merila odličnosti za slovenskega bralca in bralko. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Tolkienov prstan mogote (paxillop/Pixabay)
Štedilniki so postajali zelo pomemben del opreme meščanskih kuhinj šele v 2. polovici 19. stoletja, pred tem se je kadilo na odprtih ognjiščih, kuhalo in peklo pa se je tudi v krušnih pečeh. Ognjišče, naj si bo zakurjen ogenj na prostem, okrog katerega so se zbirali in greli ljudje v pradavnini, ali pa ogenj, ki jim je razsvetljeval življenjski prostor, predstavlja tudi središče doma, razdeljuje tradicionalne spolne vloge, nalaga rodbinskim članom pravila in naloge, zaradi strnjenosti ljudi v prostoru, pa je nad pripadniki skupnega ognjišča tudi laže doseči družbeni nadzor. Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov je naslov znanstveno poljudne knjige dr. Jerneje Ferlež, etnologinja in bibliotekarka, ki bo več povedala o kulturni dediščini različnih ognjišč.
Dvajseto stoletje nasploh in druga svetovna vojna posebej sta seveda spisala kopico nenavadnih, izjemnih, dramatičnih življenjskih zgodb oziroma usod. Eno še prav posebej nenavadno, izjemno in dramatično pa sta, kot vemo, namenila pesniku, pisatelju in ključnemu predstavniku krščanskih socialistov v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, Edvardu Kocbeku. Tako najbrž niti ni presenetljivo, da usoda moža, ki so ga resnično samosvoji, a v poeziji, novelah in dnevniški prozi literarno mojstrsko izpisani pogledi, stališča in vrednote pripeljali v spor najprej s klerikalno oblastiželjnim, s fašizmom spogledujočim se katolicizmom, potem pa še z zadrgnjeno ortodoksnim, s stalinizmom podloženim komunizmom, še danes buri duhove na Slovenskem in nas vse skupaj sili premišljevati, kako je pravzaprav treba stati, če hočemo ostati pokončni, ko nas zadenejo viharji nemile zgodovine. Temu primerno je bila Kocbekova življenjska pot v zadnjih desetletjih pogosto predmet znanstvene in umetniške radovednosti. V ta kontekst se menda vpisuje tudi gledališka predstava In stoletje bo zardelo, ki jo je v koprodukciji novomeškega Anton Podbevšek teatra in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica na dvorišču Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki postavil režiser Matjaž Berger. Toda: ali dramatična snov že kar avtomatično zagotavlja, da bo tudi uprizoritev navsezadnje primerno dramatična? – To je le eno izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Matjaža Bergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: prizor iz predstave In stoletje bo zardelo (Barbara Čeferin / Anton Podbevšek teater)
Spolno poželenje je v grški literaturi redkokdaj pozitivna sila; na pojem dobrodejne ljubezni (kot v krščanski in romantični tradiciji) se naveže le tu in tam. Grška beseda éros – običajno jo je bolje prevajati s »poželenjem« ali »slo« kot z »ljubeznijo« – označuje nasilno, razdiralno obsedenost. Telo je v ravnovesju samo, kadar ima nadzor nad samim seboj (sophrosýne): kadar čustva primerno obvladujemo. Eros, poželenje, pa je sovražnik spokojnosti in reda. Kot smo videli v prejšnjem poglavju, lahko spolna privlačnost zaneti celó vojno. V tragediji je eros, podobno kot jeza in ponos, nasilno čustvo – čustvo, ki uničuje domove in družbo, ko odgrinja tanko površino civiliziranih vrednot in razkriva živalske gone pod njo. Poželenje se ne vname v posameznikovi notranjosti, temveč pride od zunaj. (Tim Whitmarsh: Starogrška literatura) V oddaji sodeluje dr. Igor Škamperle, ki se ukvarja z dilemo staro kot človek: scientia sexualis ali ars amandi in z mitom o rojstvu Erosa, dr. Brane Senegačnik razlaga stvariteljsko kozmično vlogo Erosa, dr. Irena Samide več pove o aktivnih in pasivnih pesniških muzah. Dvakratna doktorica Irena Avsenik Nabergoj razmišlja o erotični ljubezni in odzivu na nezvestobo v Evripidovi Medeji in v izbranih besedilih hebrejskega Svetega pisma, dr Gregor Pobežin predstavlja nič kaj sremežljive erotične grafite v Pompejih, dr. Matej Hriberšek pa je izbral nekaj jezikovnih podob grškega in latinskega erotičnega izrazja, dr. Milena Mileva Blažić pa je svoj prispevek naslovila Motivi, motivni drobci in slepi motivi Pravljice o Amorju in Psihi v mladinski literarni vedi. V oddaji se različnih tem dotika tudi dr. Nada Grošelj, ki je ena izmed prirediteljic vsakoletnega srečanja.
Svet gre v franže, vsak dan bolj tako. Tu pobijajo, požigajo in posiljujejo, tam se talijo ledeniki in gorijo pragozdovi, globalne megakorporacije pa medtem – vseskozi na sledi za denarjem, nadzorom in družbeno-politično močjo – prizadevno razvijajo umetno inteligenco, ki bo prej kakor slej stotine milijonov ljudi prekvalificirala v pogrešljiv tehnološki višek. Občutki tesnobe, skoraj že groze, pa civilizacijske katastrofe ter osebne dezorientiranosti in nemoči se, razumljivo, krepijo iz dneva v dan. In potem v vse to vstopi slikarstvo Joni Zakonjšek, ki v tistem, ki gleda zbrano, ustvari občutek, da vse morda le ni prazno, izvotljeno, ničevo. Dlje ko namreč zremo v njene hipnotične podobe, v njena ontološko polna prodnata nabrežja, v njene od življenja nabrekle cvetoče forzicije, v njeno pretanjeno igro svetlobe in senc med oblimi kamni, potopljenimi v žuborečem potoku, bolj se nam dozdeva, da je, rečeno z besedami Ernesta Hemingwaya, ta svet lep in da se je zanj vredno boriti. To splošno sodbo o slikarstvu Joni Zakonjšek potrjuje tudi njena najnovejša razstava v ljubljanski galeriji Generali. Deset umetničinih platen povečini večjih dimenzij, nastalih v zadnjih treh letih v Beli Krajini in zdaj zbranih pod skupnim naslovom Vsepovsod drevesa, namreč sredi mesta, sredi koronskih utesnjenosti ustvarjajo občutek svobode, brezbrežnosti in povezanosti vseh z vsem. Kako Joni Zakonjšek to uspeva, smo v pogovoru s slikarko preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Joni Zakonjšek - TihoBitje, Velika sela, pomlad-poletje 2020, olje na platnu, detajl (objavljeno z umetničinim dovoljenjem)
Največja velemesta sveta so bila in so še vedno mešanica kultur in narodov, tudi različnih življenjskih in umetnostnih, alternativnih praks; so metropole, v katerih vrvež življenja nikoli ne potihne, so kraji z značilnimi, običajnimi in z manj običajnimi dogodki in ljudmi. Vsako mesto piše tudi svojo naracijo svobode, ki v njih diha ali pa je zatrta. V Atriju ZRC SAZU je tako še nekaj dni na ogled fotografska razstava Mance Juvan Hessabi z naslovom Istanbul, Obrazi svobode, ki je del projekta, ki si ga deli z dr. Otom Lutharjem, loteva pa se vprašanj o spremembah v urbanih okoljih, ki so še nedavno veljala za zatočišča pred različnimi vrstami preganjanja in so bila sinonim za varen pristan pobega pred zatohlim, rigidnim življenjem.
Že v prvi polovici 19. stoletja je Karl Marx postavil tezo, da bo razvoj kapitalistične industrije in trgovine svet sčasoma povezal do te mere, da nenadoma ne bomo imeli samo globalne ekonomije, ampak tudi globalno kulturo, saj da bodo umetnostni dosežki enega naroda, ene države poslej na voljo prebivalcem vsega planeta. V tem kontekstu je Marx govoril predvsem o nastanku oziroma oblikovanju svetovne književnosti. In ne glede na to, kaj si že mislimo o njegovi teoretski misli ali o vplivu te teorije na zgodovino 20. stoletja, je treba priznati, da je imel Marx vsaj kar se tiče svetovne književnosti kar prav. Če namreč okoli leta 1850 tudi najbolj izobraženi ljudje v Evropi in Ameriki niso poznali vrhunskih dosežkov arabske, perzijske, indijske, kitajske ali japonske književnosti, to danes preprosto ne velja več in avtorji, kot so Omar Hajam, Li Bai ali Macuo Bašo, veljajo za absolutno nesporne klasike. Je pa k temu vendarle treba dodati, da je naše poznavanje neevropskih literarnih tradicij še vedno pomanjkljivo. To menda velja celo za največje narode in države na Zahodu, kaj šele za okolja, kakršno je slovensko, kjer zaradi relativne majhnosti dolgo nismo dobili kompetentnih prevajalk in prevajalcev, ki bi nam znali odpreti vrata v zakladnico književnosti Azije in Afrike. No, v zadnjih desetletjih pa se ta nezavidljiv položaj – še zlasti po zaslugi dejstva, da so na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ustanovili Oddelek za azijske študije – vendarle popravlja in tako smo Slovenci naposled dobili prve prevode neposredno iz vzhodnoazijskih jezikovnih okolij. V tem smislu, se zdi, še zlasti ne moremo spregledati dosežkov vseh tistih, ki skrbijo za tkanje literarnih stikov in povezav med nami in deželo vzhajajočega sonca. Japonske pesmi, kratke zgodbe, eseji, predvsem pa romani, vsi po vrsti prevedeni neposredno iz izvirnika, zdaj prihajajo med slovenske bralke in bralce tako redno in tako pogosto, da se vse skupaj zdi skoraj že samoumevno. Pa seveda ni. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšni so pravzaprav izzivi, zadrege in težave pa, jasno, tudi radosti in veselja, s katerimi se pri svojem delu srečujejo prevajalci iz japonščine. Vrata v svoji prevajalski delavnici sta nam tako odprla Iztok Ilc, ki je bil za svoj prevod romana Mamina zapuščina ugledne pisateljice Minae Mizumura lani nominiran za Sovretovo nagrado, in Domen Kavčič, čigar prevod Uboja komturja, najnovejšega romana superzvezdnika japonske literature, Harukija Murakamija, je čisto pred kratkim prišel na naše knjižne police. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Branje je pustolovščina, ki usmerja naš pogled na svet, ponuja možnost izstopanja iz lastne perspektive, je način komunikacije z drugimi ljudmi. Knjige nas s pripovedovanjem zgodb vodijo do poglobljenih razmišljanj in dopolnjujejo naš arhiv vedenja, spodbujajo dinamične procese v možganih, z njimi razvijamo kognitivne procese, kritično mislimo, razvijamo samorefleksijo, empatijo in domišljijo, vendar po letih digitalnih bralnih izkušenj, lahko ugotavljamo prednosti in slabosti novih tehnologij …O tem v oddaji Kulturni fokus z dr. Alenko Kepic Mohar, ki se s tem področjem ukvarja že vrsto let. Oprli se bomo na knjigo z naslovom Bralec, vrni se domov …
Na ozemlju današnje Slovenije so bile v visokem oziroma poznem srednjem veku ustanovljene kar štiri kartuzije: v Žičah, Bistri, Pleterjah in Jurkloštru. In prav slednji smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se spraševali, kaj je menihe kartuzijane iz Francije pravzaprav pripeljalo v naše kraje? Spraševali smo se tudi, kako so pripadniki tega asketskega monastičnega reda tu živeli, kako so vplivali na svojo neposredno okolico in kako so se vključevali v širši evropski duhovni oziroma intelektualni prostor? Prav tako nas je zanimalo, kakšen samostan so si med 12. in 16. stoletjem navsezadnje zgradili, v kolikšni meri se je ta kompleks ohranil in kakšna je njegova arhitekturna oziroma umetnostno-zgodovinska vrednost? Čisto posebno vprašanje, ki nas je še zaposlovalo, pa je tole: v kakšni povezavi je kartuzija v Jurkloštru z legendarno zgodbo o nesrečni Veroniki Deseniški? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, dr. Mijo Oter Gorenčič. Naša sogovornica je namreč pred nedavnim pod okriljem Založbe ZRC SAZU, v kontekstu knjižne edicije Umetnine v žepu, izdala sicer drobno, poljudno spisano, a vsebinsko izjemno bogato knjižico Kartuzija Jurklošter. Kaj torej velja vedeti o tem, pogosto spregledanem biseru srednjeveškega stavbarstva pri nas, je v pogovoru z dr. Oter Gorenčič preverjal Goran Dekleva. foto: kartuzija Jurklošter (Goran Dekleva)
Čevlje potrebujemo v vsakdanjem življenju, pri različnih vrstah dela, gibanju in športu; redko smo lahko bosi, ko gre za verske obrede in druge svečane dogodke. Pred tisočletji, v paleolitiku, ko je bilo potrebno telo zaščititi pred ranami in okužbami, ljudje niso mislili na eleganco, kot pozneje, v nekaterih obdobjih, ko so bili čevlji odraz človekovega družbenega statusa in odnosa do spola v družbi. Uporabnost sta zasenčila izgled in bogata okrasitev čevljev. O večtisočlnetnem sobivanju človeka in čevljev, ki mnogokrat povedo veliko o posamezniku in družbi, nocoj v oddaji Kulturni fokus Magda Tušar v pogovoru z dr. Bojanom Knificem, etnologom iz Tržiškega muzeja.
Pesmi in romani, drame in kratke zgodbe, epi in eseji nastajajo na vseh celinah in v vseh državah sveta. Pišejo in berejo jih moški in ženske, pišejo in berejo jih stari in mladi, pišejo in berejo jih bogati in revni. Ustvarjali so jih pred petimi tisočletji in prav nič ni videti, da jih bo spričo tehnološke oziroma medijske revolucije človeštvo kdaj v prihodnje prenehalo ustvarjati. Besedna umetnost je, skratka, videti v pravem pomenu besede univerzalna. A kako misliti vso to množino in raznolikost literarnih del, ki nastajajo od Ognjene zemlje do Kamčatke, od Grenlandije do Tasmanije? Je treba kratko malo reči: jezikov, v katerih literatura nastaja, pa tudi tem, o katerih govori, ter ubesedovalnih prijemov in strategij, s katerimi umetnice in umetniki oblikujejo vsak svojo snov, je kratko malo preveč, da bi mogli reči karkoli splošnega, obče veljavnega o literaturi? Ali pa je, nasprotno, vso to množino del vendarle mogoče tako ali drugače premisliti, pretehtati in pokazati, kako so si posamezna dela podobna, kako se razlikujejo in, nikakor ne nazadnje, tudi odbrati nekaj sto naslovov, za katere lahko brez posebne zadrege rečemo: to je nabor, ki zgovorno razkrije – če ga preberemo v celoti, kajpada –, kaj se pravzaprav pravi biti človek? Prav temu vprašanju – ali je namreč mogoče oblikovati železni kanon svetovne književnosti, ki bi bila resnično svetovna in ne le priročno zamejena z mejami te ali one civilizacije, tega ali onega jezika – smo se posvetili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili osrednjega literarnega znanstvenika pri nas, akad. dr. Janka Kosa. Naš gost je namreč pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo Primerjalna zgodovina svetovne literature, kjer skuša odgovoriti na vprašanje, kako misliti pojem svetovne književnosti, če naj ta ne bo le goli, mehanični seštevek vseh del, ki so bila kadarkoli in kjerkoli ustvarjena. Do kakšnih ugotovitev se je dr. Kos navsezadnje dokopal, smo preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zgodbo o tem, kako so nastajala in se spreminjala nekatera mesta na italijanskem in slovenskem ozemlju, ki so zrasla iz obrambnih, ekonomskih, političnih, geostrateških in drugih razlogov, pripoveduje dokumentarni film Televizije Slovenija z naslovom Idealna mesta. Ta mesta so odraz ideologije časa in različnih režimov, v katerih so nastala. Organizacija in urbanizacija prostora je bila zelo natančno načrtovana, tako da se tudi danes lahko prepričamo, kako misel, arhitektura mest in vsa zelena krajina, ustvarjajo simbolne pomene. Geometrija teh mest in družbeni odnosi v njih naj bi se namreč nekoč spojili v skladno, idealno zamišljeno skupnost.
Tihožitje je, zgodovinsko gledano, eden najbolj uveljavljenih, najbolj čislanih žanrov zahodnega slikarstva, ki so se mu z nemajhnim uspehom posvečala tudi najslavnejša imena – od Breughla in Caravaggia do Cézanna in Picassa. A ker so se v času po drugi svetovni vojni malodane vse stare gotovosti v likovni umetnosti postavile na glavo, bi menda lahko pomislili, da današnjih slikarjev tudi ustvarjanje tihožitij nič več ne mika. No, razstava Tihožitja, ki je sredi marca odprla vrata v ljubljanski galeriji Equrna, pa zgovorno priča, da to preprosto ne drži in da prizori tako imenovane mrtve narave očitno še naprej vznemirjajo ustvarjalno domišljijo naših umetnic in umetnikov tako starejše kakor tudi mlajših generacij. Je pa seveda le treba reči, da tihožitne podobe, ki so v slovenskih ateljejih nastale v zadnjih desetletjih, odstopajo od pričakovanj, ki jih na podlagi poznavanja tradicije imamo o tem, kako naj bi bilo tihožitje videti. Bidermajerskih šopkov ali zgovornih dokazov, da se ribiči domov le niso vrnili praznih rok, v Equrni pač ne bomo videli. Kakšne so torej značilnosti današnjega tihožitja na Slovenskem? Kateri motivi pritegujejo pozornost naših slikark in slikarjev in kako jih navsezadnje upodabljajo? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Nino Jeza, umetnostno zgodovinarko in kuratorko, ki je kot kustosinja poskrbela za razstavo Tihožitja v Equrni. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Metka Krašovec: Narcise IV, 1977, akrilna tempera na platnu, detajl (Goran Dekleva)
Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta, izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev.
Režiser Tomi Janežič, ki trenutno ustvarja v Oslu (sicer je gledališke konvencije intenzivno raziskoval tudi drugod po svetu), je po daljši odsotnosti živo umetniško laboratorijsko delo pri nas uresničil z odmevnima gledališkima popotovanjima, celodnevnima predstavama »še ni naslova« v Slovenskem mladinskem gledališču, pri kateri je sodeloval s Simono Semenič, in Sedem vprašanj o sreči, pri kateri je v koprodukcijo z mladinskim gledališčem stopilo tudi Lutkovno gledališče Ljubljana. Tomiju Janežiču klasične repertoarne predstave ne pomenijo izziva, daleč od običajnih predstav pa je tudi njegova vloga režiserja, saj se njegova navzočnost ne neha s premiernim dogodkom, za gledališko zaveso, ampak s svojo stalno prezenco in vključenostjo v predstavo, interakcijo z igralci in gledalci ter skupnim bivanjem vseh na odru polni prostor gledališke komunikacije v sistemu in tako vztrajno ruši tudi četrto steno
Ko spregovori orožje, muze obmolknejo, pravi star latinski pregovor. In ima, žal, v glavnem kar prav. A ne povsem – kakor je namreč pred nedavnim prepričljivo pokazala literarna zgodovinarka in etnologinja akad. dr. Marija Stanonik, so slovenski fantje, ki so med zgodnjim 16. stoletjem in prvo svetovno vojno služili bogu Marsu, večidel seveda v četah habsburških cesarjev, spisali kopico doslej večinoma spregledanih in pozabljenih pesmi. Kakšna so bila torej izkustva, ki so jih ubesedovali v verzih? Kaj nam njihove pesmi pravzaprav sporočajo? Smo danes sploh zmožni polno začutiti te glasove, ki do nas pač prihajajo čez celo morje viharnega časa? Kako besedila slovenskih vojakov vključiti v širši kontekst literarne ustvarjalnosti v slovenščini in kako bi se, navsezadnje, panoramska podoba naše literarne zgodovine zaradi tega utegnila spremeniti? - Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko najdemo v obsežni knjigi, napol znanstveni monografiji in napol antologiji, naslovljeni Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej, ki je pred nedavnim izšla pri založbi ZRC, no, na Prvem pa smo jih iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Stanonik. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: avstro-ogrski napad s plamenometalcem na Krasu, 25. avgust 1917 (Wikipedia, javna last)
Režiser Gregor Božič, ki odkriva živost praspomina v krajih, skoraj pozabljenih od sodobnega sveta, s svojimi filmi poetično fotografira intimo prostora, ki so ga pred njim že naslikale pripovedi in zgodbe. Zelo natanko jim zna prisluhniti, saj želi, da so v filmu odraz resničnega in prizemljene v dejanskem življenju.
Ko bi ne bilo epidemije, bi v naslednjih dneh po ulicah naših mest videvali na stotine otroških mask. Ja, pred vrati je pust, ko se najmlajši smejo preobleči v gusarje in kraljične, v muce in čarodeje, vsi ostali pa si privoščimo slasten krof ali, morda, celo dva. So pa seveda vse to kvečjemu zadnji, uborni prežitki neke druge, starodavne in silne kulturne tradicije: karnevala. Saj drži, tudi srednjeveški karneval je potekal – prav kakor naš današnji pust – v znamenju mask in prenažiranja z dobrotami, a bil je še mnogo več: bil je čas splošne in celostne preobrnitve utečenih norm in pravil obnašanja, bil je čas, ko radikalnemu posmehu ni mogla ubežati nobena, ne posvetna ne cerkvena avtoriteta, bil je čas, ko se je jedlo, pilo, pelo, plesalo in seksalo brez misli na jutri, karneval je bil, skratka, čas, ko smo se ljudje smejali smrti in se je smrt smejala z nami. Tu se najbrž lahko vprašamo, kako se je sredi globoko religiozne družbe evropskega srednjega veka, obremenjene s skrajno resnim vprašanjem zveličanja grešne duše, lahko razvilo kaj tako nebrzdano veseljaškega? – No, če sledimo izvajanjem dr. Izarja Lunačka, filozofa in stripovskega umetnika, ni na vsem tem pravzaprav nič presenetljivega. Po njegovem so namreč človeške kulture – tako te, ki so nam razmeroma blizu, kakor one, ki so od Evrope oziroma širšega Sredozemskega bazena precej oddaljene – resnobnost že od nekdaj spajale s smehom. Vprašanje, zakaj v polju duhovnosti oziroma religije grenke solze kratko malo ne morejo brez navihanega nasmeha, je Lunaček pretresal najprej v svojem doktoratu, ki ga je leta 2011 nato objavil pri založbi Aristej v knjigi Vrnitev ciklizma in popularna kultura, no, lani pa je vso stvar v karnevalskem duhu predelal še enkrat, tokrat v strip, in jo pod naslovom Sveto & smešno : stripovski esej o hecni plati religije izdal v založbi Zavoda Stripolis in Založbe ZRC. Do kakšnih zaključkov se je navsezadnje dokopal, smo preverjali v tokratnem, predpustnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Lunačka. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Pieter Breughel starejši - Boj med Pustom in Postom, olje na tabli, 1559 (detajl) (Goran Dekleva)
Občutek za lepoto je človeški vrsti bržčas prirojen in tudi zmožnost uživanja v lepoti je, tako se zdi, dana slehernemu človeku. A če se že samo površno razgledamo po različnih celinah in različnih stoletjih, bomo hitro uvideli, da se ljudje nikakor ne strinjamo, kaj naj bi bilo lepo – in kaj ne. Vsake oči pač imajo, kot pravi star slovenski rek, svojega malarja in že kratek sprehod po zbirki Narodne galerije v Ljubljani bi menda zadoščal za sklep, da so bila merila, s katerimi so na Slovenskem v 19. stoletju presojali lepoto ljudi, narave in umetnin, drugačna od tistih, s katerimi to počnemo danes. Če torej lahko opazimo precejšnje razlike že med našim okusom in okusom naših pradedov, se najbrž lahko tudi vprašamo, kakšne neki so šele razlike med kulturami oziroma civilizacijami, ki so tako v časovnem kakor geografskem smislu precej bolj oddaljene ena od druge? Kako so, na primer, opredeljevali lepoto na Kitajskem pred dvema tisočletjema in več? Kako se je tamkajšnje pojmovanje lepote razlikovalo od tega, ki se je razvilo v kontekstu zahodne estetike? Kako bi lahko Evropejci bolje razumeli neizgovorjene samoumevnosti, vpisane v svoje kriterije za določanje lepote, če bi ta merila primerjali s kitajskimi? - Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Téo Sernelj. Naša tokratna gostja je pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pred nedavnim izdala znanstveno monografijo Konfucijanski preporod v tajvanski filozofiji, v kateri bralkam in bralcem skozi prizmo natančne analize misli Xu Fuguana, enega pomembnejših predstavnikov filozofske struje modernega konfucijanstva v 20. stoletju, ponuja dragocen vpogled v precej širšo problematiko kitajske estetike od časov Konfucija do danes. Kaj bi torej v globaliziranem svetu 21. stoletja veljalo vedeti o zgodovinskem razvoju kitajskega pojmovanja lepega, je v pogovoru z dr. Sernelj preverjal Goran Dekleva. foto: Qian Xuan - Zgodnja jesen, detajl, okoli 1300 (Wikipedia, javna last)
Neveljaven email naslov