Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veliki nemško-ameriški režiser, ki verjame, da je človek v ljubezni kar najboljša verzija samega sebe
Filmi, ki se dandanes valijo iz holivudske tovarne sanj, so v splošnem tako plitki, za lase privlečeni, nabuhli in, kratko malo, slabo narejeni, da si ni več prav lahko predstavljati časov, ko je bilo čisto drugače, ko so v Kaliforniji ustvarjali veliki režiserji, ki so – navkljub cenzurnim pritiskom z dobičkom obsedenih velikih studiev – snemali celovečerce, vredne našega polnega intelektualnega in emocionalnega angažmaja. Režiserji à la Alfred Hitchcock, Billy Wilder ali Orson Welles, o katerih lahko še danes kolikor resno toliko navdušeno razpravljajo kritiki pa zgodovinarji in sociologi umetnosti, psihoanalitiki in filozofi.
Enemu takemu mojstru sedme umetnosti in njegovim filmom smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu; govorili smo namreč o nemško-ameriškem režiserju judovskega rodu, Ernstu Lubitschu. Pri tem smo se naslanjali na knjigo The Ethics of Lubitsch : Comedy without Relief, se pravi Lubitscheva etika : komedija brez olajšanja. Gre za intriganten zbornik filozofsko intoniranih esejev, ki je čisto pred kratkim izšel pri ugledni ameriški akademski založbi Rowmann & Littlefield, v njem pa je moči združilo osem razpravljalk in razpravljavcev, tako ali drugače povezanih s svetovno znano ljubljansko lacanovsko šolo, da bi podrobneje osvetilo opus enega največjih mojstrov holivudske komedije. Ali pa kar: enega največjih mojstrov komedije – in pika.
Kaj nam torej Lubitschevi filmi govorijo in zakaj se v marsičem zdijo 80 ali celo 90 let po nastanku še vedno nepreseženi, smo preverjali v pogovoru s sourednico omenjenega zbornika, našo kolegico s televizijske strani Kolodvorske ulice, avtorico oddaje Televizorka, Ivano Novak.
foto: reklamni plakat s prizorom iz filma Ninočka (Wikipedia, javna last)
741 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Veliki nemško-ameriški režiser, ki verjame, da je človek v ljubezni kar najboljša verzija samega sebe
Filmi, ki se dandanes valijo iz holivudske tovarne sanj, so v splošnem tako plitki, za lase privlečeni, nabuhli in, kratko malo, slabo narejeni, da si ni več prav lahko predstavljati časov, ko je bilo čisto drugače, ko so v Kaliforniji ustvarjali veliki režiserji, ki so – navkljub cenzurnim pritiskom z dobičkom obsedenih velikih studiev – snemali celovečerce, vredne našega polnega intelektualnega in emocionalnega angažmaja. Režiserji à la Alfred Hitchcock, Billy Wilder ali Orson Welles, o katerih lahko še danes kolikor resno toliko navdušeno razpravljajo kritiki pa zgodovinarji in sociologi umetnosti, psihoanalitiki in filozofi.
Enemu takemu mojstru sedme umetnosti in njegovim filmom smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu; govorili smo namreč o nemško-ameriškem režiserju judovskega rodu, Ernstu Lubitschu. Pri tem smo se naslanjali na knjigo The Ethics of Lubitsch : Comedy without Relief, se pravi Lubitscheva etika : komedija brez olajšanja. Gre za intriganten zbornik filozofsko intoniranih esejev, ki je čisto pred kratkim izšel pri ugledni ameriški akademski založbi Rowmann & Littlefield, v njem pa je moči združilo osem razpravljalk in razpravljavcev, tako ali drugače povezanih s svetovno znano ljubljansko lacanovsko šolo, da bi podrobneje osvetilo opus enega največjih mojstrov holivudske komedije. Ali pa kar: enega največjih mojstrov komedije – in pika.
Kaj nam torej Lubitschevi filmi govorijo in zakaj se v marsičem zdijo 80 ali celo 90 let po nastanku še vedno nepreseženi, smo preverjali v pogovoru s sourednico omenjenega zbornika, našo kolegico s televizijske strani Kolodvorske ulice, avtorico oddaje Televizorka, Ivano Novak.
foto: reklamni plakat s prizorom iz filma Ninočka (Wikipedia, javna last)
Notranjska med prazgodovino in antiko je tema oddaje Kulturni fokus. Pred časom je namreč izšla monografija arheologa dr. Boštjana Laharnarja z naslovom od Okre do Albijske gore, v kateri se avtor ukvarja z naselbinsko kulturo od mlajše železne dobe do prihoda Rimljanov. Predmetne najdbe z Notranjske, oziroma s postojnske arheološke topografske regije, veliko povedo o samih krajih, poljedelstvu, modi, stikih med naseljenci in priseljenci, kot polju dramatičnih, militantnih spopadov in o kultnih mestih.
Obiskovalka in obiskovalec stalne razstave v ljubljanski Narodni galeriji bosta svoj ogled začela, kot so si očitno zamislili kustosi naše osrednje ustanove, posvečene likovni umetnosti, med nabožnimi gotskimi skulpturami visokega srednjega veka. Potem pa bosta, sprehajajoč se iz ene razstavne sobane v drugo, potovala v času naprej, skoz zgodnji novi vek, prek 19. v zgodnje 20. stoletje. To se zdi precej naravno, a ob tem se vendarle lahko vprašamo, ali bi bila ta razstava mogla biti tudi drugačna? Bi bila lahko bistveno manjša in bi zgodbo likovne ustvarjalnosti na Slovenskem predstavila samo v dveh ali treh sobanah? Bi, ravno nasprotno, mogla biti večja in bi ob bok Jožefa Tominca, Ivane Kobilce ali Ivana Groharja torej postavili še koga, ki ga danes poznajo samo umetnostni zgodovinarji pa bi bilo dobrodošlo, ko bi ga ali jo poznali tudi laiki? Kaj pa če bi scela opustili kronološki princip in bi v prvi sobi skupaj razstavili vse svete Jurije, ki se borijo z zmajem, v drugi bi našli brez reda pomešane portrete bolj pa tudi manj odličnih mož in žena 18., 19. in 20. stoletja, no, v tretji sobi pa bi lahko zelo neposredno primerjali, kako so gozdne pejsaže slikali v 19. in kako v 20. stoletju? Vsekakor je očitno, da kustosi in kustosinje, ko postavljajo razstavo, kakršna je ta v Narodni galeriji, izbirajo med večjim številom konceptualnih zasnov, kako predstaviti likovno umetnost. Kako se torej odločijo za eno samo možnost? Kakšni so preudarki, ki jih pri delu vodijo? Kako na kustose vpliva stanje raziskav v umetnostnozgodovinski vedi, kako ideje in družbene vrednote, ki razgibavajo naš čas, kako njihov individualni estetki okus? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo govorili o zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Pri tem nam je bila v pomoč umetnostna zgodovinarka in predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Beti Žerovc, odlična poznavalka te problematike, ki vodi večletni znanstveno-raziskovalni projekt Likovno in arhitekturno razstavljanje med umetnostnimi in ideološkimi koncepti. Primer Slovenije 1947–1979, konec aprila pa je organizirala tudi drugi interdisciplinarni simpozij o razstavljanju likovne umetnosti, arhitekture in oblikovanja ter o razstavnih institucijah na Slovenskem. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Johan Zoffany - Tribuna v Uffizih, olje na platnu, 1772, izrez (Wikipedia, javna last)
Prihodnji teden se v Mariboru začenja likovno - vizualna manifestacija, razstavni projekt, ki bo združil doslej največje število razstavljenih del, odkar se na njem predstavljajo umetniki, ki komunicirajo z likovnim jezikom. Majski salon, kakor se imenuje ta vsakoletni dialog med različnimi generacijami umetnikov, zvrstmi in slogi, ima sicer že več kot stoletno tradicijo, saj je vzore iskal v nekdanjih pariških umetniških salonih. Magda Tušar bo gostila predsednika Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, kiparja Zorana Pozniča, koordinatorico projektov Vesno Blagotinšek ter slikarko in ilustratorko Marijo Prelog.
26. novembra 2022 bo minilo natanko 80 let, odkar so v enem izmed newyorških kinematografov prvikrat predvajali Casablanco s Humphreyem Bogartom in Ingrid Bergman v glavnih vlogah. Osrednji junak filma, ki se godi še pred ameriškim vstopom v drugo svetovno vojno, je cinično samozadostni Američan Rick, lastnik bara v maroškem mestu pod nadzorom skorumpiranih vichyjskih kolaboracionistov, ki mu je pred časom v Parizu prelepa Ilsa zlomila srce. Film se zaplete, ko se nekega lepega dne Ilsa povsem nepričakovano pojavi v Rickovem baru … v družbi svojega moža Victorja, legendarnega in preganjanega voditelja češkoslovaškega odporniškega gibanja. Par namreč obupano išče pot iz severne Afrike v Združene države, na svobodo torej, in izkaže se, da bi jima prav Rick mogel priskočiti na pomoč. Pa jima tudi bo? Bo pomagal svoji nesojeni ljubezni oditi na varno stran Atlantika z drugim moškim – ali bo pač raje Victorja prepustil gestapovcem in z Ilso kar sam odšel v Ameriko? – Ta Rickova dilema, ta nelahka izbira med sebično ljubeznijo na eni strani in samoodpovedovanjem za plemenit ideal na drugi je v samem jedru zgodbe, ki je začarala generacije gledalk in gledalcev ter obveljala ne le za enega najboljših ameriških filmov vseh časov ampak tudi za trajen spomenik antifašističnemu boju v 20. stoletju. Je pa seveda treba reči, da Casablanca, ki jo je režiral Michael Curtiz, ni ne prvi ne edini umetniško resnično dovršen hollywoodski film, ki se je v tridesetih in štiridesetih letih prepričano postavil zoper grozeči nacifašizem. V tem kontekstu najbrž lahko omenimo vsaj še Chaplinovega Velikega diktatorja in Biti ali ne biti Ernsta Lubitscha. A kako so ti filmi sploh lahko nastali v Hollywoodu, za katerega se vendarle zdi, da mu je vselej bila prva skrb zabavati množice in kovati dobičke? No, po drugi strani pa se lahko tudi vprašamo, kakšne so pravzaprav odlike teh filmov, da se še danes, osem desetletij po nastanku, zdijo sveži, izvirni, aktualni, prepričljivi? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu pogovarjali z dr. Jelo Krečič, filozofinjo in predavateljico na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: DekoArt-Gallery (Pixabay)
Zofka Kveder je kot prva slovenska poklicna pisateljica s svojimi stališči in analizo tradicionalno usmerjene, s patriarhalnimi stebri podprte družbe, upodobila pestrost raznolikih ženskih usod, saj je v svojih romanesknih, kratkoproznih in dramskih delih ter publicistiki, zrcalila resničnost večkrat trpinčenih, marginaliziranih, brezpravnih ali kako drugače zaznamovanih žensk na prelomu stoletji. Odkrivanje zamolčanih, spregledanih in prikritih tragik življenja je nemalokrat naletelo na valove ogorčenja v literarno – kritičnih krogih in v bolj ali manj konservativnih institucionalnih okoljih, čeprav je bila s strani korespondenčnih stikov ali revialnih krogov, v katerih je delovala, kdaj tudi vzpodbujena in podprta. O njenem življenju in delu dr. Katja Mihurko Poniž.
V naš skupnostni kulturno-zgodovinski spomin se je vpisalo kar nekaj misijonarjev. V tem kontekstu najbrž velja omeniti vsaj tri. Najprej je tu Ignacij Knoblehar, ki je sredi 19. stoletja deloval v Sudanu, raziskoval zgornji tok Belega Nila in zbral pomembno zbirko etnografskih predmetov ljudstva Bari, ki jo danes hrani Slovenski etnografski muzej. Potem je tu Friderik Irenej Baraga, ki je – prav tako sredi predprejšnjega stoletja – misijonaril med severnoameriškimi staroselci in spisal slovnico in slovar očipvejskega jezika, s čimer je Očipvejcem postal nekakšen Primož Trubar. Spominjamo se tudi Ferdinanda Avguština Hallersteina, ki je sredi 18. stoletja deloval na Kitajskem, se tam celo uveljavil kot dvorni astronom in visok cesarski uradnik. No, pred nedavnim pa je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Marko Anton Kappus – slovenski jezuit na koncu Novega sveta; gre za zanimivo in obsežno znanstveno delo, pod katerega so se podpisali Maja Šabec, Tomaž Nabergoj, Igor Maver in Ana Cecilia Prenz Kopušar, in v luči katerega se zdi, da bi morali Slovenci med misijonarje, ki jih je vredno pomniti, nujno prišteti tudi rojaka iz Kamne Gorice pri Radovljici, ki je že na prelomu iz 17. v 18. stoletje deloval na severozahodu današnje Mehike. S čim se je torej Marko Anton Kappus zapisal v zgodovino? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dva izmed štirih avtorjev monografije o Kappusu – hispanistko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Majo Šabec, in zgodovinarja in arheologa iz Narodnega muzeja Slovenije, dr. Tomaža Nabergoja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: misijon Naše Gospe v Loretu Conchu, ki so ga mehiški jezuiti ustanovili l. 1697 (Wikipedia, javna last)
Današnji izzivi arheologije v razmerju do velikega podatkovja, ki lahko ustvarja gore informacij iz vzorcev v tkanini zemlje, človek pa jih s s prostim očesom in neposrednim delovanjem na omejenem prostoru ne more videti, nas vodijo k razmisleku o tem, kako vendar podatki ne pišejo zgodovine in ne opisujejo kompleksnosti sveta. Gost oddake je dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, arheolog in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Kateri naslovi pravljic so se najbolj nepozabno vpisali v naš kolektivni kulturni spomin? – Slej ko prej so to besedila bratov Grimm: Rdeča kapica pa Sneguljčica, Janko in Metka, Pepelka, Trnuljčica in tako naprej in naprej. Začetke in obenem tudi že največje dosežke evropskega pravljičarstva danes očitno povezujemo z nemškima jezikoslovcema, ki sta zbirala, prirejala in za objavo pripravljala pravljično gradivo, ki je krožilo med ljudmi nemških dežel na začetku 19. stoletja. Toda, zanimivo, brata zase nikakor nista mislila, da orjeta ledino, ampak sta za svojega ključnega predhodnika in malodane nedosežnega vzornika štela Giambattista Basileja. Koga? Kdo neki je ta – Basile? In kaj je takega storil, da sta ga brata Grimm tako visoko postavila? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bila v pomoč Ana Duša, ena ključnih protagonistk sodobne pripovedovalske umetnosti pri nas in prevajalka, ki je skupaj z Ireno Dušo Draž za založbo Goga pred nedavnim pripravila izvrsten slovenski prevod Zgodbe zgodb, Basilejeve ključne knjige pravljic. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Plod ustvarjalnih procesov in praks, ki so jih oblikovale in narekovale ženske umetnice na likovno – vizualnem področju v zadnjih 30. letih, je skupinska razstava z naslovom Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni. O avtorskih pristopih, predvsem pa presečiščih gledanj iz različnih zornih kotov, v oddaji Kulturni fokus.
Plod ustvarjalnih procesov in praks, ki so jih oblikovale in narekovale ženske umetnice na likovno – vizualnem področju v zadnjih 30. letih, je skupinska razstava z naslovom Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni. O avtorskih pristopih, predvsem pa presečiščih gledanj iz različnih zornih kotov, v oddaji Kulturni fokus.
19. marca 1962 je Columbia, tisti čas največja glasbena založniška hiša v Združenih državah Amerike, brez posebnega pompa ali ambiciozne promocijske strategije izdala novo ploščo. Šlo je za slabih 37 minut dolg prvenec malo znanega, še ne polnih 21 let starega pevca in kitarista iz severnih zakotij Minnesote. Ta akustični album, na katerem so si tradicionalne balade iz škotskih višavij za tisti čas sicer nekoliko nepričakovano podajale roko s črnskim bluzom z nabrežij Misisipija, je javnost večidel spregledala in Columbia je v prvem letu menda prodala vsega 5000 njegovih izvodov. Pa vendar smo šestdeset let pozneje temu dogodku, ki takrat sploh ni bil dogodek v pravem pomenu besede, posvetili tokratni Kulturni fokus. Zakaj? – Zato ker je šlo za izid prvenca Boba Dylana. Plošča, ki jo je njen avtor – nikakor ne posebej imaginativno – naslovil preprosto Bob Dylan, tako stoji na začetku izjemnega opusa prav mogoče najpomembnejšega umetnika, ki je vzniknil v polju popularne glasbe druge polovice 20. stoletja. Pa so tisti, ki so marca leta 62 album kupili, mogli zaslutiti kaj takega? Je bilo v trinajstih pesmih, uvrščenih na ploščo, mogoče prepoznati genialnega duha na delu? Ali lahko, če si album predvajamo danes, že tam najdemo kakšno izmed odlik ali prepoznavnih, tipičnih potez, ki so sčasoma postale zaščitni znak Dylanove umetnosti? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v pogovoru z enim naših najboljših poznavalcev ameriškega barda, Andražem Gombačem, sicer urednikom kulturne redakcije Primorskih novic in sploh prvim Slovencem, ki je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz Dylana. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: naslovnica Dylanovega prvenca (Goran Dekleva)
Gregorjevo je dan, ki ga z značilnimi šegami in navadami prištevamo med tiste, s katerimi poudarimo pomen ljubezenskih čustev. Vendar če se zatopimo v preteklost mitoloških ozadji, lahko ugotovimo, da se ta dan povežeta in oplajata elementa vode in ognja. V krščanski tradiciji pa zaznamujemo tudi ločnico obdobja prehoda iz julijanskega v gregorijanski koledar.O predmodernem izročilu in sedanjih praksah v oddaji Kulturni fokus z dr. Bojanom Knificem.
Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi, pravi znamenit latinski pregovor. Da so Rimljani dobro vedeli, kaj govorijo, nam med drugim potrjuje tudi zgodovina plesanja tanga pri nas. Ko so se namreč pred stoletjem in še malo v plesnih dvoranah na Slovenskem začeli vrteti v argentinskih ritmih, so se po časopisih številni zgražali, da je ta ples hudo problematičen, pravzaprav že kar amoralen. No, spet drugi pa so se, kajpada, hiteli učit novih plesnih korakov. Kako je torej tango prehodil pot od spotakljive nove modne muhe do plesa, ki ga štejemo za neskončno elegantnega in rafiniranega? In kaj nam vse to pove o dinamiki kulturno-družbenih sprememb, dinamiki, ki so ji slej ko prej podvrženi tudi filmi, glasba in moda današnjega časa? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili raziskovalko z Glasbenonarodopisnega instituta ZRC SAZU in umetniško vodjo folklorne skupine Tine Rožanc, Anjo Cizel, ki se znanstveno posveča natanko zgodovini plesa na Slovenskem. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: angleško povabilo na večer tanga iz l. 1919 (Wikipedia, javna last)
V letošnjem letu se mnogi zgodovinarji, arheologi, restavratorji in nasploh muzealci, posvečajo različnim oblikam in podobam stekla, saj je v mednarodnem merilu leto 2022 v njegovem znamenju. Tudi aktualne arheološke raziskave, ki so denimo potekale ob Dunajski cesti v Ljubljani, prinašajo potrditve izjemnih najdb iz stekla, ki jih je mogoče videti na razstavi Krhko bogastvo iz emonskih grobov v Mestnem muzeju Ljubljana. V delu nekdanjega severnega grobišča so namreč arheologi, poleg osebnih predmetov, našli tudi pridatke v obliki posod s hrano in pijačo. Kot pravijo, je največ pozornosti vzbudilo odkritje imenitne posode na nogi in z dvema majhnima ročajema, ki je bila izdelana iz modrega stekla z okrasom iz belih, rumenih in svetlomodrih lis. Sicer pa več dr. Irena Lazar s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in dr. Bernarda Županek, kustodinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana ter avtorica razstave Krhko bogastvo iz emonskih grobov.
Letos mineva 150 let od rojstva Jožeta Plečnika, gotovo enega najbolj genialnih umetnikov v slovenskem prostoru pa tudi – kakor je lani poleti dokazal vpis njegovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine – enega največjih svetovnih arhitektov 20. stoletja. Toda: kdaj natanko je Plečnik postal Plečnik? Kdaj in v kakšnih okoliščinah je našel svoj resnični izraz, svojo prepoznavno govorico? Kako se je, skratka, iz »zgolj« talentiranega arhitekta preobrazil v pravega vizionarja? – Naš znameniti umetnostni zgodovinar, dr. France Stele, je bil prepričan, da se je ključen premik v arhitektovem razvoju zgodil med letoma 1898 in 1899, ko je Plečnik odšel na študijsko potovanje po Italiji in si od blizu ogledal osupljivo stavbno in urbanistično dediščino Apeninskega polotoka. A kako je to mogoče? Kako je možno, da je soočenje s stoletja staro arhitekturo romanike, gotike, renesanse in baroka Plečniku pomagalo odkriti arhitekturno govorico, ki je, kot se je navsezadnje pokazalo, ustrezala 20. stoletju, sicer razvpitemu po zagrizenem zaziranju v prihodnost, zaziranju k vsemu radikalno novemu? – V odgovor na to vprašanje je Stele pred pol stoletja objavil knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, knjigo, ki so jo s predgovorom umetnostnega zgodovinarja in našega vodilnega »plečnikoslovca«, dr. Petra Krečiča, pred nedavnim ponatisnili pri založbi Beletrina. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu odgovor na vprašanje, kdaj in kako je Plečnik postal Plečnik, iskali prav v pogovoru z dr. Krečičem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Skica za spomenik Gutenbergu, ki jo je Plečnik izdelal še v študentskih letih (Goran Dekleva)
Projekt Mladi avtorji, ki so ga pripravili na Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov v letu 2022, ni nov. Že leta 2018 se je na razpis ZDSLU odzvalo skoraj 80 mladih umetnikov. Lani je bil selektor prof. Jurij Selan, prijavilo se je 33 avtorjev in zato ni presenečenje, da je bil tudi letos velik interes, prijavljenih je bilo 62 avtorjev in Deja Bečaj, mlada kuratorka, je izbrala 17 mladih umetnikov, perspektivnih in obetavnih, večinoma še neuveljavljenih umetnic in umetnikov, ki delujejo v Sloveniji. Mladi s svojo inovativnostjo in kreativnostjo vsakič znova dokazujejo, da so potenciali slovenske sodobne umetnosti veliki. Z razstavnim projektom želijo mlade avtorje predstaviti širši javnosti in jih bolj aktivno vključiti v delo krovne zveze. Gostje oddaje so umetnostna zgodovinarka Deja Bečaj, umetnika Alja Košar in Nejc Tampuž, poleg njih pa tudi Olga Butinar Čeh, ki predstavlja ZDSLU.
446 svetlobnih let od Zemlje se okoli zvezde HD146389 vrti planet Wasp-38b. No, tako je vsaj veljalo do leta 2019, ko je ob stoletnici svojega delovanja Mednarodna astronomska zveza, pristojna za uradno poimenovanje nebesnih teles, pozvala države sveta, naj izberejo nova, manj suhoparno-znanstvena imena za hitro naraščajoče število novoodkritih eksosvetov. Vsaka država je bila zadolžena za eno zvezdo in en planet in Sloveniji je pripadla vesela naloga, naj izbere primernejše poimenovanje za omenjeni nebesni telesi v ozvezdju Herkula. Slovenci smo se odzvali precej navdušeno, podali smo več kot tristo predlogov, navsezadnje pa je bil izbran predlog fizika Sama Košmrlja – in odtlej na nočnem nebu migota zvezda Irena, okoli katere kroži Jupitru podoben planet Iztok. To je predzadnji v vrsti dokazov, ki pričajo o tem, kako pomembno mesto v našem kulturnem spominu zavzema zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, ki ga je Fran Saleški Finžgar pisal med letoma 1906 in 1907, roman, katerega glavna junaka sta, kot vemo, prav Iztok in Irena. In zakaj natanko »predzadnji dokaz«? – Zato ker se je proti koncu lanskega leta v založbi Zavoda Škrateljc Finžgarjeva klasika reinkarnirala v stripovski podobi, ki sta jo pripravila stripar Damijan Stepančič in pisatelj Goran Vojnović. Težko bi pač našli boljšo potrditev, da je 115 let staro literarno delo še vedno polno nagovorne moči, od te, da je zdaj zaživelo v povsem novi umetnostni formi, kajne. Toda: kaj natanko nas v Finžgarjevi »povesti davnih dedov« tako zelo privlači? Kaj je premamilo Stepančiča in Vojnovića, da sta se lotila tega projekta? In kako težko je bilo dovolj zapleteno zgodbo, ki jo Finžgar pripoveduje v svojem romanu, navsezadnje preleviti v niz besed in sličic? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Damijana Stepančiča in Gorana Vojnovića. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: sličica iz stripa Pod svobodnim soncem (Goran Dekleva)
Najrazličnejše podobe gibanja in uprizarjanja telesnih vaj so upodobljene že na materilanih umetniških ostalinah arhaičnih družb, medtem ko prazgodovina z jamskimi slikarijami in različnimi kipci umetnost in gibanje spaja v priprošnjo za preživetje. Razmišljamo o tem, kako so se skozi umetnost in šport razkrivale značilnosti družb in njihove spremembe, razredna nasprotja in sistemi razlikovanj v različnih političnih ureditvah.
V zadnjih letih oziroma desetletjih očitno skokovito narašča število svetovno pomembnih, svetovno odmevnih pesnic, pisateljic in dramatičark. Tu sta, na primer, Olga Tokarczuk in Wisława Szymborska na Poljskem, pa Ljudmila Ulicka in Tatjana Tolstoj v Rusiji, Ingeborg Bachmann in Elfriede Jelinek v Avstriji, Sarah Kane in Hillary Mantel v Združenem kraljestvu ter Toni Morrison in Louise Glück v Združenih državah. In če pomislimo na Assio Djebar, razpeto med Alžirijo in Francijo, Chimamando Ngozi Adichie, razpeto med Nigerijo in Ameriko, ter Arundhati Roy v Indiji, vidimo, da ta fenomen še zdaleč ni omejen samo na družbe zahodnih držav. Po stoletjih, ko so se z literaturo mogli ukvarjati skoraj izključno moški, ki so nas sicer oskrbeli s tako nepogrešljivimi stvaritvami, kot so Iliada, Hamlet, Bratje Karamazovi ali Devinske elegije, nas tak razvoj dogodkov seveda lahko samo veseli – zahvaljujoč bivanjskemu izkustvu, prirojenemu talentu in kreativnemu delu tiste polovice človeštva, ki je bila predolgo potisnjena v zapovedan molk, zdaj pa naposled lahko govori, bodo v polju svetovne literature zagotovo pognali nesluteno novi in lepi cvetovi. In vendar vse to ne pomeni, da ustvarjalke včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne stopajo v čisto prazen prostor, to je, da nimajo upoštevanja vrednih predhodnic. Prav nasprotno; kakor namreč v pregledni monografiji Od lastnega glasu do lastne sobe : literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma, ki je izšla pri založbi Beletrina, dokazuje dr. Katja Mihurko Poniž, literarna zgodovinarka in vodja raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, so ženske vseskozi ustvarjale vrhunsko literaturo. Toda: v kakšnih okoliščinah? O čem vse so pisale? In zakaj za njih povečini nismo slišali? – Natanko to pa so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Mihurko Poniž. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Človeški svet se redno srečuje z omejitvami, priporočili, družbenimi zapovedmi in prepovedmi na uzakonjen način ali pa z nenapisanimi pravili, ki so jih ljudje v preteklosti nemalokrat udejanjali z upoštevanjem magijskih praks. Nekaj vraževerja in poznavanja urokov pa kroži med nami še dandanes. V ozadju tega je velikokrat želja po tem, da bi ljudje s skupnimi močni poskušali uravnati delovanje sil, na katere niso imeli vpliva. Gre za nekašen življenjski koncept in človekovo težnjo po varnem življenju, predvsem, da ne bi doživljal slaba presenećenja in hude pretrese. Gostja oddaje Kuturni fokus je etnologinja in sociologinja dr. Irena Rožman Pišek, ki je za leto 2021 prejela Murkovo nagrado za življensko delo.
Neveljaven email naslov